Tjaša in Rok Perko sta si ustvarila družino, v kateri sta združila štiri svetove. Tjašin se vrti okoli sinov Izaka Svaruna in Oskarja, ko očka Rok osvaja bele strmine, ter bloga in dela, ki jo čaka doma.
Družina si je našla vsakoletne izzive s potovanji po širnem svetu, v katerih vsi štirje neizmerno uživajo.
Story: Kot mamica Izaku Svarunu in Oskarju spoznavate verjetno nenehno nove izzive. Kako ste sprejeli poslanstvo materinstva in kakšna spoznanja vam je dalo?
Izak Svarun bo marca dopolnil tri leta, Oskar pa jih je pred kratkim imel šest. Mogoče se bo slišalo kot obrabljena fraza, ampak dejansko je tako, in to najbrž ve vsaka mama ... no, pa tudi oče, seveda. Materinstvo mi je dalo največ, kar ti življenje ponuja. Spoznala sem, kaj pomeni imeti neskončno rad, dala mi je ljubezni za izvoz (smeh) in veliko neprespanih noči ... Učim se, kako biti bolj strpna, in predvsem si želim upočasniti ritem življenja, mogoče mi daje tudi to, ja, da se trudim živeti bolj počasi. Mislim, da sem poslanstvo mame sprejela predvsem na mladosten in zabaven način. Še bolj sem nora kot prej, nič me ni zresnilo. (smeh) To mi je všeč, za vedno mladostna!
Story: Veliko časa ste sami, kako usklajujete materinstvo in kako ste se znašli v tem, kar počnete?
Predvsem ne razmišljam, kako bom preživela leto, ko Roka ni, ampak enostavno živim in delam, kar moram. Včasih je bilo težje, ker sta bila mlajša in je bilo veliko načrtovanja predvsem takrat, ko je eden zbolel, drugi pa ne. Ampak zdaj je vedno lažje. Velik del bi bil odtehtan, če bi imela vsaj nekoga v Ljubljani. Tako pa so najini starši vsak na svojem koncu - Primorska in Gorenjska. Vrtec in služba, imamo družinsko podjetje in tudi svojega imam zdaj nekaj časa ... Ko snemam, priskoči na pomoč nani, moja mami ali babi, Rokova mami, če je sreča, je tudi Rok kdaj doma in se zamenjava. Moje ustvarjanje na mojem blogu pa predvsem deluje, ko vsi spijo. Ponoči.
Story: Kakšna dečka sta Izak Svarun in Oskar?
Glede na to, kako divja sva midva, sta pač enaka. (smeh) Oba toliko govorita, da včasih prosim za minute tišine, in jih seveda ne dobim, predvsem sta oba tekmovalna. Jaz ju predstavim in vidim tako: Oskar - realen in nič sanjač. Samostojen. V večini kar poslušen in nič kaj preveč trmast. Pogovor mu vedno pomaga. Otrok, ki ne je mesa in šokira z mislimi in razmišljanjem. Že zdaj prodaja stvari in služi, pa čeprav bratu proda njegov avtomobilček za igro. Izak Svarun je zabavljač, trmast kot oven, raje bo ležal na tleh in gledal stran, kot se pogovoril. Zelo zabaven in predvsem smešen ... mala carta. Obožuje Oskarja in vse ponavlja za njim, čeprav se veliko po bratsko tepeta. (smeh) Karakterja sta si zelo različna. Pri vsakem dobim svojo dozo. Sta velika prijatelja, ampak vedno tekmujeta. Eden brez drugega pa ne moreta. Še nikoli nista bila ločena in verjetno ne bi znala funkcionirati, če bi eden spal pri eni babici, eden pa pri drugi. Tega nismo še nikoli izvedli. Sta moja mala tekmovalna princa z rogovi - oven in kozorog. Ni mi dolgčas, samo to bom rekla. Predvsem bom enkrat oglušela!
Story: Lani oktobra se je vaš mož Rok težko ponesrečil. Kako ste sprejeli novico, ko so ga s helikopterjem odpeljali v bolnišnico v Zamsu?
Ah, to so grdi spomini in ne maram govoriti o tem, niti o kakršnikoli poškodbi. Govorimo o lepih stvareh.
Story: Res je! Se strinjam. Sami ste vajeni adrenalinskih izzivov in zavedate se, da se v športu lahko zgodijo tovrstne nesreče. Se lahko s tem naučiš živeti ali pa si v nenehnem krču in skrbeh?
Iskreno, nikoli nisem bila v skrbeh in v krču. Nisem razmišljala, saj sem že od očeta vajena takšnih stvari in pozneje tudi od sebe ... Je pa res, da ko ljubiš in imaš družino, začneš na stvari gledati drugače. Ampak sama vedno stisnem roko in rečem, ah, saj smo terminatorji. Če ne, ne bi prišla nikamor, (smeh) Vržem čez desno ramo pa rečem, da bo vse okej, in grem naprej.
Story: Več kot štiri leta sta z Rokom tudi poročena. Pred kratkim ste objavili sliko iz časa, ko sta se spoznala. Kako danes gledate na to obdobje in kako se vama je takrat svet obrnil na glavo?
Ja, čas beži. Občutek imam, kot da je bilo ne dolgo nazaj. Spoznala sva se, ko sva bila zelo mlada, nekje pri 18 letih, v klubu, ampak sva se videla samo enkrat in nič več. Čeprav je že takrat skakalo vse okoli naju, si nisva izmenjala kontakta, ampak je bilo tako prav, da sva se izgubila. Oba sva se 'delala nedostopna'. (smeh) Pozneje pa sva se srečala po približno štirih letih na isti lokaciji in skoraj omedlela od presenečenja. Saj veste, primorska-gorenjska naveza. Čisto drugi krog ljudi. Ah, takoj je preskočilo vse, drugič sva se videla in se nisva izpustila niti za sekundo. Bila sem mlada in obrnil mi je svet na glavo. No, še vedno mi ga obrača, ko ga pogledam, (smeh) ali pa mi ga obrne, ko me razjezi. (smeh) Očarali so me njegove oči in avra okoli njega, energija, roke oziroma prsti in rit, ja, ta njegova rit. (smeh) O njegovi notranjosti takrat nisem še nič vedela, tako da ... Ker pa ga seveda ni bilo nič doma, sva zmenke opravljala prek računalnika in tipkanja. Preden sva se zares prvič sama dobila na zmenku, je minil mesec in pol in v tistem mesecu sva pisala e-maile in klepetala prek računalnika, se tako spoznala v dno duše in videla, kako sva si podobna. Ko sva šla na prvi zmenek, sva imela občutek, kot da se poznava že sto let.
Story: Ko se Roku konča smučarska sezona, radi spakirate kovčke in odpotujete. Kam vas vleče in kaj vam dajo tovrstna potovanja?
Ja, vsako leto znova se veselimo, ko končno lahko spakiramo in gremo raziskovat svet. Najina največja želja je, kot sva že stokrat omenila, prepotovati svet. Potovanja dajejo ogromno nama in otrokoma. Širijo obzorja, naučiš se živeti z malo in naučiš se, kaj pomeni svet. Različne kulture, rase, podnebja, narava ... to nas navdihuje. Biti prijatelj z vsemi in ceniti vse, kar je lepega okoli tebe. Letos nas mikajo Filipini in mislim, da so naša naslednja destinacija.
Story: Kako je potovati z otrokoma? Veliko mamic si namreč ne upa odpotovati dlje kot nekaj ur z avtomobilom. Kako vi doživljate svet okrog sebe?
Nekaj najlepšega je potovati z otrokoma. Ko vidim navdušenje v očeh, ko vidim, kako se znajdeta, učita druge jezike in jemljeta ves svet kot dom. Doma imamo dva velika zemljevida - eden je prazen in dopisujemo, kje smo bili, na drugem pa se učimo, kje je kaj - in že sama sanjata, katere živali in ljudi bosta videla naslednjič. Oskar govori, da bo v Afriko odnesel vodo, svoje igračke in podobno, kar mi polni srce. Jaz potovanje sprejemam čisto flegma, brez komplikacij. Sem pa tja je naporno, še posebej je bilo prej, ko sta bila mlajša, ampak je vredno vsakega napora. Kako jaz doživljam svet? Pravljično, seveda ... Jaz se še roži čudim, ki zacveti, kaj šele svetu. (smeh)
Story: Tjaša, začetki vašega bloga segajo v leto 2013. Ste si takrat predstavljali, da boste vsa ta leta vztrajali v pisanju in podajanju misli?
Ah, kje. Spet smo tukaj, ko ne razmišljam, ampak enostavno počnem. To je nastalo iz večernega dolgčasa na porodniški. Roka zvečer ni bilo in jaz sem bila sama, prav on mi je dal idejo: "Pa zapisuj si stvari!" To je bilo najprej narejeno za prijatelje in za naju. Pozneje pa so me vsi začeli spodbujati, naj nekaj naredim, da bodo lahko brali tudi drugi. Takrat blog sploh še ni bil blog. Dnevnike sem pisala celo otroštvo, vedno sem rada zapisovala in najbrž izvira to iz otroštva. (smeh) Tako sem vesela, da je zabava postala del mene. To obožujem početi, le časa mi zmanjkuje. Ni več porodniške, vedno večja sta in vedno manj časa mi ostane. Ne želim pa, da postane to: moraš pisati. Ampak želim, da ostane tako, kot se je začelo.
Story: V bistvu takrat bloganje ni bilo znano in orali ste ledino. Imeli pa ste nekaj izkušenj predvsem s pisanjem dnevnika. Spomini na otroštvo so tako ostali zapisani. Imate še danes te dnevnike?
Takrat blog sploh ni bil še to ... bil je dnevnik v elektronski obliki. Misli, trenutki, ki sem jih videla, debata sama s seboj! Toliko tem sem obdelala, da se moram včasih prav ustaviti in pomisliti, da se ne ponavljam. Čeprav novi bralci rastejo in najbrž ne gredo brati za nazaj. Ja, nekaj malega jih še imam v fizični obliki, ampak ko smo se preselili na obalo - s Planine pri Postojni, torej sem uradno Notranjka - se je vse to izgubilo oz. založilo. Zelo sem žalostna, ker je veliko stvari izginilo neznano kam.
Story: Misli razkrivate na blogu Moj svet. V zadnjem času je precej v porastu 'mami bloganje'. Kaj si mislite o vsem tem in kako vi doživljate to poslanstvo?
To je postala cela senzacija, medtem ko je v Ameriki to znano že zelo dolgo. V takšnem svetu živimo, da vsak počne tisto, kar si želi in kar ga dela srečnega. Različna mnenja mamic so vedno dobrodošla, dokler so prijateljice med sabo in ni rivalstva. Opažam, da je veliko bloganja sploh zadnje čase. Sama to počnem zgolj za zabavo in to ni moj prihodek in ne tekmujem z nikomer. Sem enostavno jaz. Rada polnim ljudi z dobro energijo in jim odpiram oči, da svet je lep, samo oči je treba odpreti. Rada debatiram in sanjam, ko pišem. Rada svetujem in pomagam, če je to potrebno. Veliko mamic, žensk mi je pisalo in se mi zahvalilo za dobro besedo, ki jo širim, in to mi pomeni ogromno. Da lahko pomagaš nekomu, pa čeprav prek zapisa. Številnim sem dala zagon za šport, ker sem se tudi sama zelo zredila med nosečnostjo in hitro spet postala fit. Veliko več bi pa rada pisala ... ampak vedno čakam na tisti 'sparkle' in navdih kot umetnik, ki išče razgled za sliko. In je najbrž že prav tako ...
Story: Všeč mi je, da vaš blog zajema tudi kulinariko in potovanja. Od kod strast do kuhanja in kaj najraje pripravljate?
Kaj pa vem. Ko sem postala mama, sem začela kuhati in takrat sem se navdušila. Prej nisem nikoli kuhala preveč, razen pašto in krompir v pečici. (smeh) Rada pripravljam vse, obožujem čas, ko si nalijem kozarec dobrega vina, zavrtim jazz in primem oster nož v roke. Moja najljubša hrana je krompir na 101 način. Vedno bil in vedno bo. Nismo pa preveč ljubitelji mesa, skoraj nič, sploh pa je Oskar praktično vegetarijanec.
Story: Všeč mi je bila izpoved v enem od vaših blogov, ko ste opisali, da nekatere še vedno iščejo princa na belem konju, da nekateri še vedno iščejo kraljično na zrnu graha. Obstajajo popolni partnerji?
O, hvala! Potem ste tudi prebrali, da sem si sama postavila vprašanje, ali obstajajo popolni partnerji? In sem si odgovorila. NE, pa sem povedala. (smeh) Odvisno, kaj je za vas popolno. Vsaka posoda ima svoj pokrov, a ne? Vsak je za nekoga popoln z manjšimi ali večjimi napakami. Kaj bi bilo, če bi bili vsi popolni, brez zveze. Mislim, da popoln partner ne obstaja in da tisti, ki to reče, laže. V življenju so vedno prilagajanja in učenje, potrpljenje. Tako kot sem rekla v blogu. Popolna zveza ne obstaja, obstaja pa popolna ljubezen. In če jo najdeš, imaš svet na dlani.
Story: Ja, izpostavili ste misel, da če si zdrav, imaš svet, če imaš pa še ljubezen, imaš cel svet na dlani. Kako ga vidva z Rokom in sinovoma doživljata?
No, midve se pa kar dopolnjujeva v odgovorih in vprašanjih. (smeh) Vedno poudarjam zdravje. Če si zdrav, je vse drugo nepomembno. Ker ko si le malo prehlajen, vidiš, kako je vse grozno. Ko pa imaš zdravje, sploh ne opaziš, kakšno prednost imaš. Mi doživljamo barvit svet in živimo polno. Najbrž nas je Rokova odsotnost v vseh letih naučila, kaj je resnično pomembno. Tudi če se sem pa tja skregaš - kar je normalno - največ šteje, da si zdrav in da si skupaj. Uživamo tiste trenutke, ki so nam dani, da lahko živimo kot normalna štiričlanska družina in da ni vsak na svojem koncu. Mogoče preveč hitro na momente, ampak tudi to se bomo naučili - smo že na dobri poti. Jaz imam tri svetove na dlani. Enega na R, drugega na O, tretjega pa na I Z.
Besedilo: MIMA // Fotografije: Matic Kremžar in osebni arhiv
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču
