Karateistka Tjaša Ristič: Čeprav se tepem, sem še vedno ženska

Karateistka Tjaša Ristič: Čeprav se tepem, sem še vedno ženska (foto: Foto: Oa) Foto: Oa
Vir: Story
19. 6. 2021

Pred kratkim je postala prva profesionalna športnica v karateju, kar so ji omogočile prihajajoče olimpijske igre, na katerih se bo karate prvič predstavil kot olimpijski šport.

 Mejnik slovenskega karateja je podrla s srebrno kolajno, ki si jo je priborila na evropskem prvenstvu v Španiji. Svoje dosežke je takrat nagradila z laskavim nazivom evropske podprvakinje, zdaj pa lahko na podlagi njene osredotočenosti le čakamo, s čim nas bo še presenetila.

Čestitke, olimpijska kandidatka! Kaj vas še čaka na poti do olimpijskih iger, ki bodo letos v Tokiu?

Olimpijski komite Slovenije nas je razdelil v tri razrede olimpijskih kandidatov. Uvrstili so me v prvega. Nekateri karateisti so že kvalificirani prek lestvice rezultatov, sama pa zaradi korone čakam čisto do konca. Sredi junija me čaka kvalifikacijski turnir v Parizu, kjer se moram uvrstiti med prve tri, kar mi posledično avtomatsko odpre vrata do olimpijske igre.

Zaupajte nam, zakaj ravno karate?

Ker je seveda najboljši šport. (smeh) Za karate me je navdušil oče, ki je še vedno trener. Tudi brat je včasih tekmoval, ampak samo na državni ravni. Vedno je imel raje kate, jaz pa že od majhnega borbe. Ko sem bila majhna, me je oči vozil s seboj na treninge, namesto da bi plačevali varuško. Večkrat me je oblekel v majhen kimono. (smeh) Šport mi je všeč, ker vključuje celotno telo. Razvijaš se telesno in mentalno.

karate

Česa vas je karate naučil?

Naučil me je predvsem discipline, organiziranosti in razporejanje časa. Če treniraš na vrhunski ravni, je organizacija časa zelo pomembna, zlasti če usklajuješ šolo in ti vsaka prosta minuta ogromno pomeni. Naučil me je tudi mirnosti v stresnih situacijah. Hitra in pravilna odločitev je pomembna tako kot v borbi, ko moraš v treh minutah pokazati vse, kar imaš. V športu so dobri trenutki, dobro zaporedje odličnih rezultatov, nato pa pride obdobje, ko padeš, ko forma zaniha, takrat pa je zelo pomembna vztrajnost. Zadnje čase pa me je karate naučil tudi govorjenja in nastopanja pred kamero. (smeh)

So to lastnosti karateja, zaradi katerih bi ga priporočili otrokom?

Ja, in predvsem to, da vključuje vadbo celotnega telesa. To pomeni, da ne gre samo za enostransko vadbo, ampak se naučiš uporabljati obe strani. In vse, kar sem naštela. Kar te nauči karate, je dobra popotnica za naprej – karkoli delaš.

Ste razmišljali o trenerstvu?

Imam licenco in sem že poučevala mlajše, ampak tega več ne počnem, ker se mi ni zdelo pravično do otrok, da sem tam zaradi svoje kariere le na pol. Si tam ali pa nisi. Po končani karieri me trenerstvo zelo zanima, saj imam že nekaj izkušenj.

Bo mogoče trenerstvo način, da bo karate za vedno del vašega življenja?

Zagotovo! Vendar bi se po karieri rada preizkusiti tudi v turističnem menedžmentu in po eni strani komaj čakam, da več pozornosti namenim temu področju. Sicer pa je, vse življenje bo karate. Rada ga treniram in škoda bi bilo, da bi zase zadržala vse znanje, namesto da bi ga dala naprej.

Skozi leta ste verjetno nabrali ogromno izkušenj s tekmovanji po vsem svetu.

Ja, to mi je dalo širino. Če tekmuješ v mejah svoje države ali istega okoliša, misliš, da znaš vse, na koncu pa vidiš, da pravzaprav ne znaš ničesar. Všeč mi je, da potujem in vidim različne pristope. Dobiš veliko izkušenj, tako tekmovalnih kot tudi drugih. Aja, karate me je naučil, kako se znajti v tujini! (smeh)

Ste med kariero kdaj imeli kakšno poškodbo?

Ravno pred kratkim sem doživela svojo najhujšo poškodbo. Sicer sem že imela dvakrat zlomljen nos ali zvin gležnjev, ampak to sta lahki poškodbi. Februarja sem si zlomila stopalnico, ki pa mi še zdaj povzroča težave. Za zdaj še ne morem normalno trenirati. Poškodba vpliva na tekme, saj še ne morem čisto vsega delati. Imam še mesec dni časa, da se popolnoma sestavim.

Tjaša Ristič

Na družbenih omrežjih ste delili, da se radi podate v mrzle vode. Kaj pravzaprav delate?

To je metoda Wim Hof, ampak sem zanjo izvedela šele pozneje. Navdušil me je osebni trener za fitnes Rok Trost. Ko se je začela korona, sva se s fantom odločila, da narediva kakšno neumnost. Cilj je, da greš s celim telesom v vodo in poskusiš ostati miren. Takrat je imela voda komaj sedem stopinj, najmanj pa tudi le štiri stopinje. Kopala sva se v potoku, kjer voda dere. Občutek imaš, kot da ti nekdo v noge zabada nože in resnično peče in boli. Ne čutiš okončin stopal in dlani. Misliš, da ti jih bo odtrgalo. Ampak v tistem trenutku lahko vplivaš samo na svoje dihanje. V katerikoli situaciji se znajdeš in nanjo nimaš vpliva, imaš vedno vpliv na dihanje in na to, da se sprostiš in umiriš. To je bistvo, ampak meni je bilo v užitek delati nekaj ekstremnega.

Karate se bo na olimpijskih igrah julija letos prvič predstavil kot olimpijska disciplina. Kaj je to prineslo vašemu športu?

Na to smo čakali. Veliko lažje je, če je šport priznan kot olimpijska disciplina. Govorimo o vseh področjih – finance, podpora klubom in drugo. Osvojila sem že odlične rezultate, in ko je karate postal olimpijski šport, sem se borila za službo na policiji za vrhunske športnike. Lani decembra sem postala prva profesionalna športnica v karateju, in če karate ne bi bil olimpijski šport, bi o tem lahko samo sanjala. Trdno sem delala in zdaj sem to tudi dosegla. Karate je postal tudi bolj cenjen. Če pogledamo iz športnega vidika, je to največji cilj, kar ga lahko dosežeš.

Tjaša Ristič

Velika novica je verjetno prinesla veliko veselja in priložnosti za nove izkušnje. Kako ste sprejeli novico?

Najprej smo čutili zelo velik pritisk. Noreli smo in vsaka tekma je bila še dodaten pritisk, dokler ni postalo jasno. Takrat sem začela sodelovati s psihologinjo, ne ravno zato, ker je karate postal olimpijski šport, ampak ker ga je na takšnem nivoju dobro imeti. Priznam, da se nismo znali soočati s pritiskom in nekajkrat se je zgodilo, da smo kar zmrznili na tekmi. Čista bedarija, ampak dejansko se nam je to naredilo. Končno imamo priložnost za olimpijske igre. Saj veste, kako pravijo – enkrat olimpijec, vedno olimpijec. Za vedno si v tem in to je res neprecenljivo.

Kmalu po novici, da karate postaja olimpijska disciplina, ste doživeli šok. Karate ni bil vključen na seznam športov, ki se bodo predstavili na OI 2024 v Parizu. Kako takšna novica vpliva na športnika?

Ni pravično, da se šport na olimpijskih igrah ni imel priložnosti predstaviti, pa je že izključen iz naslednjih iger. Če bi bila na mestu mlajših, bi bila razočarana in jezna na politiko. Politika na koncu vedno uničuje šport. Ko smo izvedeli, da imamo možnost iti na olimpijske, je seveda motivacija poskočila. Takrat sem se odločila, da grem na vse ali nič. Prej sem delala in študirala. Sicer študiram še zdaj, vendar sem nehala opravljati študentsko delo natakarice, kar se mi zelo pozna na treningih, saj moje noge niso več tako trde zaradi osemurnega stanja na nogah. Nepričakovana novica je seveda vplivala na motivacijo mlajših. Že zdaj imajo veliko težav z motivacijo, saj ne vidijo celotne slike ali pa se ustrašijo toliko vložiti v šport. Če želiš biti vrhunski, se moraš športu podrediti.

V čem se počutite bolje – v kimonu ali normalnih oblačilih?

No, jaz sem zelo rada urejena. Bolje se počutim v oblačilih, najboljše pa v oblekah. Tudi če se tepem, sem še vseeno ženska. Predvsem uživam poleti na morju, ko sem v kratkih oblačilih. Ljudje mislijo, da se ne želim urejati, ampak v bistvu sem najbolj ženstvena, kar bi lahko bila. Tudi z nohti se lahko tepem. (smeh)

S čim se poleg karateja še ukvarjate?

Obožujem make up art in poslikavo nohtov. Ko sem bila še majhna, sem zelo rada risala in ustvarjala. V osnovni šoli sem bila likovno nadarjena, vendar mi zdaj ne preostane toliko časa za ustvarjanje in risanje. To strast sem prenesla na ličila in nohte. Na primer zelo rada ustvarjam poslikave na obrazu za noč čarovnic in seveda latte art, kar pomeni risanje po kavicah, takrat ko sem še delala v lokalu.

Mogoče v rokavu skrivate še kaj?

Zelo rada izdelujem naravno kozmetiko, na primer labelo in razne kremice, sem pa izdelala že tudi dezodorant. Res me zanima veliko stvari. Zelo me zanima človeško telo - od glave do peta. Naredila sem tečaje za masažo in masiram. Sicer sem to dejavnost med korono malce opustila. Zelo me zanima človeško mišljenje in vpliv misli, torej psihologija in celotna povezanost našega telesa. Sem zelo radovedna oseba in zelo rada se učim novih stvari. Obožujem izzive, pa čeprav me je velikokrat strah novih podvigov.

Napisala: Živa Avžner // Fotografije: Aleš Fevžer, Matevž Zupan, Osebni Arhiv

Priporočamo

Nova Story že v prodaji

Story