“Bil je popolnoma navaden dan in oče se je od mene poslovil tako kot vsakokrat, ko je šel na pot,” se usodnega aprilskega dne pred štirimi leti spominja danes 20-letna Tjaša Zelenko, ki si niti približno ni predstavljala, da bo ta dan zaznamoval njeno življenje.
Njenega očeta Francija Zelenka, voznika tovornjaka, so namreč v Turčiji zaprli zaradi prevažanja anhidrida ocetne kisline, za kar je dobil 10 let zaporne in 50 tisoč evrov denarne kazni. “Ob novici je bila vsa družina v šoku. Sprva si nisem niti predstavljala, kaj to pomeni, ko so dnevi minevali, pa mi je bilo vse bolj jasno, da je zadeva resna in ateja še dolgo ne bom videla. Vzeli so mi ga, ko sem ga najbolj potrebovala,” se težkih trenutkov s solzami v očeh spominja Tjaša, ki je bila ob dogodku stara 16 let.
“Nisem se počutila v redu, to se je poznalo tudi v šoli, saj nisem mogla biti zbrana. Misli so mi nenehno uhajale k njemu, spraševala sem se, kako je in kaj počne, želela sem mu povedati, da ga pogrešam.”
Tjašina starša sta se ločila, ko ji je bilo devet let. Svojo zvezo z očetom je še poglobila, saj jo je oče oziroma atej, kot ga kliče, velikokrat vzel s seboj ‘na furo’. “To so najlepši spomini na moje otroštvo, atej in jaz na poti, polni dogodivščin in zgodb. Nikoli mi ni bilo dolgčas,” pravi pogumna mladenka, ki še vedno ni zgubila upanja in se na vso moč trudi, da bi očeta spravila v Slovenijo.
“Očeta dolgo nisem mogla obiskati, saj sem bila mladoletna, poleg tega pa bi bil za družino to tudi velik finančni zalogaj, saj mu še vedno vsak mesec pošiljamo nekaj sto evrov za preživetje. Lani mi je obisk omogočila neka medijska hiša in tako sem po treh letih videla očeta, vendar se je vse zgodilo tako hitro, skupaj sva bila le eno uro in še vedno ne dojemam najbolje, ali je bilo vse to res ali sem le sanjala,” pripoveduje Tjaša, ki se z očetom enkrat na teden na kratko sliši po telefonu, v stiku pa sta tudi prek pisem.
“Atej mi pošilja dolga pisma in nikoli ne pozabi na moj rojstni dan. Vem, da me ima zelo rad, in misel name ga drži pokonci, saj je razmišljal celo že o samomoru,” nam s težavo zaupa in doda, da od sorodnikov marsikaj izve tudi o očetovem zdravju, ki ni najboljše. Nje namreč noče obremenjevati s slabimi novicami. “Vedno pravi, da je v redu; če reče, da se malo slabo počuti, potem mora biti že res hudo,” pravi bodoča študentka, ki je dolgo zbirala pogum, da stopi pred medije in pove svojo zgodbo.
Družina je pošiljala prošnje za pomoč na številne državne in zasebne institucije, vendar je povsod naletela na gluha ušesa. Turčija namreč nima nobenega sporazuma s Slovenijo, zato so morali počakati do pravnomočnosti sodbe. “Ateja so zaprli in obsodili brez prevajalca, tako da niti ni natančno vedel, za kaj gre. Zaradi nerazumevanja jezika mu je bila tako kratena pravica do seznanitve z obtožnico, krateni sta mu bili pravica do zagovora oziroma izražanja lastnega mnenja in pravica do pravne pomoči, poleg tega pa tudi niso upoštevali nekaterih zakonov.
Pravi, da je nedolžen in da so mu vso zadevo podtaknili. Jaz mu verjamem,” je trdno prepričana Tjaša, ki je na Facebooku ustanovila tudi posebno skupino za pomoč očetu. “Želela sem zbrati 50 tisoč evrov, kolikor je denarne kazni, a je to za Slovence žal prevelik zalogaj. Številni me spodbujajo in mi pomagajo, se pa seveda najdejo tudi takšni, ki ateja obtožujejo in o njem grdo govorijo,” je komentirala ustanoviteljica spletne skupine, ki ima trenutno že več kot 84 tisoč podpornikov, število pa iz dneva v dan raste.
Pred časom se je za Francija Zelenka zavzel tudi naš minister za pravosodje, Aleš Zalar, ki je bil na obisku v Turčiji, kar je dalo Tjaši dodatno upanje, da bodo očeta kmalu premestili v Slovenijo in se bosta znova videla. “Resnično verjamem v to, zato mi je zdaj morda nekoliko lažje, vendar so nam že marsikdaj kaj obljubili in večkrat je kazalo, da se bo zadeva premaknila, pa se ni, tako da se vseeno ne veselim prehitro, da ne bi bila spet razočarana,” z iskrico upanja v očeh pripoveduje Tjaša, ki vsem polaga na srce: “Spoštujte starše, tudi če se kdaj ne strinjate z njimi, še vedno so oni tisti, zaradi katerih ste tudi vi na svetu, in za to jim morate biti hvaležni. Šele ko človek izgubi stik s svojim najdražjim, se zave, koliko mu ta pomeni. Atej, rada te imam in želim si, da me čim prej spet stisneš v objem,” je sklenila Tjaša, ki se na očeta spomni prav vsak dan, sploh ob pogledu na mimovozeče tovornjake.