Tjaša Železik: Sreče se ne da kupiti z denarjem

Tjaša Železik: Sreče se ne da kupiti z denarjem (foto: Aleksandra Saša Prelesnik, Žiga Culiberg) Aleksandra Saša Prelesnik, Žiga Culiberg
Vir: Story
2. 9. 2017

Gledališka in filmska igralka Tjaša Železnik je konec avgusta preživela sproščujoč oddih z družino.

Šele takrat so si privoščili nekaj dni oddiha pred jesenjo, ki bo za Tjašo znova delovna in še posebej pestra, saj jo bomo lahko videli tudi v celovečernem slovenskem filmu, ki prihaja v kinematografe.

Story: Jeseni bo na filmska platna prišel celovečerni film režiserja Marka Naberšnika Slovenija, Avstralija in jutri ves svet! Ste že kaj na trnih, kako bo slovensko občinstvo sprejelo ta film?

Nisem na trnih. Film sem si ogledala pred časom, odlično je odigran in zrežiran, ima zelo dobro zgodbo, ki je grenko-sladka, duhovita, včasih smešna, a hkrati tudi boleča, mestoma celo tragična in za katero mislim, da bo blizu slovenskemu gledalcu. Verjamem, da bo film pri gledalcih zelo dobro sprejet.

Story: Zgodba, ki jo bomo lahko spremljali na velikem platnu, bo drama in komedija. V filmu ste asistentka Tadeja Toša v mrežnomarketinškem podjetju Cosmica. Ste kdaj dobili ponudbo za kakšen mrežni marketing v zasebnem življenju?

Ne, nikoli. Zaradi vloge sem se morala kar dobro pozanimati, kaj mrežni marketing sploh je in kako deluje, kaj pritegne ljudi, da se priključijo, in predvsem, kakšni so glavni akterji.

Story: Cilj mrežnega marketinga je priti čim prej do bogastva. Tako misli tudi Boris, glavni junak, ki ga igra Jure Ivanušič. Kako gledate na to, da se sreče ne da kupiti z denarjem?

Ne verjamem, da se da sreča kupiti z denarjem, vem pa, da denar omogoča lepše in lagodnejše življenje. Omogoči, da si lahko privoščiš več in se ti ni treba ukvarjati z mislimi, kot sta 'kako bom preživel do konca meseca' in 'kako bom plačal vse položnice', ni ti treba spremljati cen izdelkov v trgovinah ... Mislim, da glavni lik želi ravno to - sebi in družini omogočiti boljše življenje.

Story: Kako ste se počutili na snemanjih? Kot vem, ste tam spoznali tudi angleškega igralca Juliana Rhind-Tutta?

Na snemanju sem uživala, tako kot vedno. Zaljubljena sem v film in vsako filmsko priložnost sprejmem z velikim veseljem. Največ časa sem preživela z Jernejem Kuntnerjem, ki je že dolga leta moj dober kolega. V veselje mi je bilo sodelovati tudi s Tadejem Tošem, s katerim pravzaprav do Naberšnikovega filma nisem nikoli sodelovala. Imela sva priložnost, da sva se med snemanjem lahko tudi precej pogovarjala, in moram priznati, da je name naredil velik vtis. Navdušena sem bila tudi nad angleškim igralcem Julianom Rhind-Tuttom. V enem od prizorov sva sedela skupaj, nisva bila v ospredju prizora, bistveno je bilo zgolj to, da sva se pogovarjala. To priložnost sem izkoristila, da sem ga povprašala o njegovi bogati karieri in hollywoodskih izkušnjah. Je vrhunski igralec, odličen sogovornik in izjemno prijeten človek. Vesela sem bila tudi, da sem se lahko družila z Mojco Simonič, ki jo poznam še z akademije. Vloga mi je bila všeč, nekaj povsem novega. Nekaj težav sem imela s štajerskim naglasom, čeprav v filmu spregovorim le nekaj besed. Na srečo sem imela okrog sebe veliko štajerskih kolegov pa tudi režiserja, ki so mi pri tem z veseljem pomagali.

Story: Nam zaupate kakšen posebej zanimiv trenutek s snemanja filma?

Zagotovo nočno snemanje žurke v Portorožu, ki je v filmu relativno kratek prizor, snemanje pa je trajalo precejšen del noči. Bilo pa je zelo zabavno in prijetno, že dolgo se nisem toliko smejala, kot prav na tem snemanju.

Story: Kakšen je kot režiser Marko Naberšnik? Veliko pričakuje od igralcev? Kako je delati pod njegovo taktirko?

Z Markom sem sodelovala pri snemanju njegovega diplomskega filma z naslovom Pavle, že takrat me je zelo očaral, ker je krasen in prijazen človek, predvsem pa je že v študentskih časih znal delati z igralcem. Dobro nas je vodil in nam hkrati pustil določeno svobodo, ki je potrebna, da igralec ustvari lik, ki je zanimiv, in v tem primeru tudi lik, ki je zelo drugačen od mene. Tudi vloga, ki sem jo imela v tem filmu, je še danes ena od mojih ljubših, prav ponosna sem nanjo. Sodelovala sva tudi pri snemanju nadaljevanke Usodno vino, kjer je bil Marko gostujoči režiser. Snemanje te serije je bilo zelo specifično, saj je potekalo zelo hitro in včasih tudi ob zelo zgodnjih urah. Tu so se spet izkazale Markova velika profesionalnost, izkušenost, mirnost in nežnost. Skratka, z Markom res rada sodelujem in tudi njegov zadnji celovečerec je bil zame sicer kratka, a vendar dobra in nepozabna izkušnja.

Story: Delo s filmskim režiserjem je drugačno kot delo za gledališko predstavo. Kako vi dojemate eno in drugo?

Težko primerjam ustvarjanje gledališke predstave in delo pri filmu, v marsičem se razlikujeta. Vsako področje ima svoje zakonitosti. Hkrati pa gre pravzaprav za isto stvar, gre za igro, ustvarjanje likov, ki so prepričljivi, zanimivi, večplastni, verjetni. Podobno je z režiserji, pa naj gre za gledališkega ali filmskega režiserja. Ko se z nekom ujameš, najdeš skupni jezik, se razumeš, dopolnjuješ, je delo dobro, ne glede na področje. Seveda pa obstajajo režiserji, ki se lotijo obeh, gledališča in filma. Pred kratkim smo v MGL-ju uprizorili prvo gledališko nadaljevanko v štirih delih z naslovom Vranja vrata, ki ima, čeprav je gledališka, veliko televizijskih in, upam si trditi, tudi filmskih prvin. Zanimivo je, da sta oba avtorja, Nejc Gazvoda, ki se je podpisal pod scenarij, in Aleksandar Popovski, ki je režiser Vranjih vrat, gledališka in filmska režiserja.

Story: Če vzameva za primerjavo gledališko delo in igro v filmu. Kaj pa je večji izziv za vas osebno?

Oboje obožujem. Če pa bi morala izbirati, in to sem že večkrat povedala, mi je malo bližje film. Mogoče tudi zato, ker imam priložnosti za delo pri filmu veliko manj.

Story: Kar precej časa preživite pred televizijskimi kamerami. Kako vaša hči dojema vaše delo na malih zaslonih?

Moja hči pozna samo zakulisje, saj jo - sicer redko, pa vendar - včasih vzamem s seboj na snemanje, pa tudi na kakšno kostumsko pomerjanje. Pozna snemanje v živo in sektorja kostum ter masko, televizija pa je pri nas redko prižgana, tako da me v nadaljevanki še ni videla. Moram priznati, da želim, da še nekaj časa ostane tako.

MIMA

Story

Brali ste prispevek, ki je povzet po članku iz revije

Story35/2017

Naročite se na revijo Story:

04 511 64 44 izpolnite spletno naročilnico

Ne spreglejte, revija je lahko tudi lepo darilo.
Podarite naročnino svojim najbližjim.


Priporočamo

Nova Story že v prodaji

Story 35/2017

Story 35/2017, od 24. 08. 2017