Tjaša Železnik: “Včasih se bojuješ sam s seboj”

In najin zadnji pogovor se je vrtel prav okrog filma. 

Spadam v generacijo, ki je rastla z nanizanko TV Dober dan, zato ne zamerite, da sem danes, ko sva se spoznali, najprej pomislila na Ano Ban.

To je vloga, ki me je močno zaznamovala, čeprav sem v tistem času šele vstopala v igralski poklic. Imela sem jo rada in še jo imam, sem si pa takrat želela drugačnih, zahtevnejših izzivov. Zanimala me je umetnost. V tistem času sem veliko delala z Diegom De Breo, Matjažem Bergerjem, delala sem v ljubljanski drami z Eduardom Milerjem, Januszom Kico, snemala sem svoj prvi celovečerec z Igorjem Šterkom, skratka, pred mano so bili zanimivi in veliki projekti. TV Dober dan pa je bila humoristična serija, ki pa je zagotovo pritegnila največ pozornosti in z njo moja vloga Ane Ban.

Čeprav sem na snemanjih uživala in se tudi precej navezala na celotno in predvsem igralsko ekipo, mi je šla ta pozornost včasih tudi malo na živce. Želela sem, da bi me ljudje poznali po resnejših vlogah. Hkrati pa sem vedela že takrat in po vseh teh letih se tega zavedam še bolj, da smo s to serijo televizijskim gledalcem res segli v srce, saj se je spominjajo številne generacije in upam si trditi, da jo nekateri gledajo še danes. Mislim, da ni pretirano, če rečem, da smo ustvarili kultno slovensko serijo, in na to sem ponosna. Konec koncev je Nejc Gazvoda, ki mi je namenil odlične vloge v številnih svojih projektih, zadnjič rekel: “Tjaša, saj veš, mi vsi smo gledali TV Dober dan.”

Pred dnevi je luč sveta ugledala vaša zadnja predstava, drama Tih vdih režiserja Nejca Gazvode, v kateri ste zaigrali v liku Maje. Igralski poklic omogoča, da se lahko poglobite vase. Je to res?

Res je, moramo se, to je del ustvarjalnega procesa. Hkrati mnogokrat sodelujemo s sodelavci, ki nam odpirajo neke nove poglede na različna vprašanja in dileme. V povezavi z dramskimi tek­sti, ki jih delamo, beremo najrazličnejšo literaturo, gledamo filme, se pogovarjamo, delimo izkušnje in poglede. Tematike so najrazličnejše, zastavljajo se mnoga vprašanja. Skozi vse to se seveda ukvarjamo tudi sami s sabo, z lastnimi vprašanji. Sem pa tja dobimo tudi kakšen odgovor.

Torej, neke vrste meditacija?

Kakor kdaj, včasih je lahko zelo nemeditativno. Včasih se bojuješ sam s seboj. Igralski poklic je razburkano morje. Morda je tudi to eden izmed razlogov, zakaj ga imam tako zelo rada. Očitno imam rada nemir, zaposlenost misli, akcijo. Ponuja ti veliko možnosti za napredek, razvoj. Pa ne le na področju igralstva.

Kaj pa vam ponuja pobeg od igralskega poklica?

Šport. Rada tečem, smučam, kajtam ... Pa čas, ki ga preživim s svojim otrokom, pravljice, igre, izleti, potovanja. Tudi družba kolegic iz ansambla, s katerimi smo stkale precej tesne prijateljske vezi.

Na Instagramu sem zasledila, da ste velika ljubiteljica filmov.

Seveda, tako in drugače. Rada jih gledam pa tudi igram v njih. Čeprav še zdaleč ni moj najljubši žanr, sem velika ljubiteljica grozljivk. Uživam v tem, da me strašijo.

Kako pogosto pa zaidete v kino?
Seveda tudi, ampak redkeje, kot bi si želela. Kot zadnjega sem si ogledala film Zvezda je rojana. Doma imam zbirko filmov, vse od klasik do vse mogočih žanrov. Od Lovca na jelene do Hudičevke v Pradi.

Katero vlogo v filmu pa bi brez oklevanja sprejeli?

Tako zelo rada imam film in tako zelo rada igram v njem, da bi verjetno sprejela marsikatero vlogo, seveda pa bi si želela zahtevnih, močnih in velikih vlog.

Njena nova vloga

V Mestnem gledališču ljubljanskem so pred dnevi predstavili novo predstavo Tih vdih, režiserja Nejca Gazvode. Tjaša nastopa v vlogi nekdanje partnerice Maje, ki jo sama opisuje tako: “V enem od člankov, ki so napovedovali našo predstavo, sem zasledila izraz puhoglavka. Ja, mislim, da je to le delno pravi izraz za Majo. Je precej preprosta in prostodušna ženska, pa tudi zmedena, glasna, ne preveč bistra, a hkrati je borka, kot se pozneje v drami izkaže, ji v življenju ni bilo ravno postlano z rožicami.”

Besedilo: N. A. // Fotografiji: Primož Predalič