Tjaša Železnik: Zastavljam si visoke cilje

Več let sem si že želela spoznati igralko, ki me je očarala s svojimi gledališkimi, filmskimi in televizijskimi vlogami. Čakanje se je vsekakor obrestovalo. Tjaša Železnik me je prevzela s svojo iskreno skromnostjo.

Menda ste že v otroštvu želeli postati igralka. Kaj vas je takrat navdušilo pri igralstvu?

Že v mali šoli sem razlagala, da bom igralka. V osnovni šoli pa je ta želja postala še močnejša. Zanimali so me nastopanje, igranje, lutke in seveda gledališče. Kadarkoli sem gledala kakšno gledališko predstavo, sem si želela, da bi tudi sama stala na odrskih deskah. Mogoče nisem ravno spadala med otroke, ki ves čas nastopajo, so glasni in se vse vrti okrog njih. Bila sem nežna, včasih zadržana in morda celo nekoliko plaha, zato je bila želja po igranju dolgo moja skrivnost. To se je spremenilo na Gimnaziji Poljane, kjer sem takoj poiskala možnost, da sem začela igrati v gimnazijski dramski skupini. Najprej me je zanimalo zgolj gledališče, po prvi filmski izkušnji v filmu Ljubljana Igorja Šterka pa me je popolnoma prevzel tudi film.

V mladosti ste se ukvarjali z atletiko. Ste se želeli profesionalno ukvarjati z njo?

Seveda. Bila sem ambiciozna in želela sem osvojiti olimpijsko medaljo. Postavljam si visoke cilje. Toda nisem imela predispozicij, da bi postala vrhunska atletinja. Bila sem v državni reprezentanci, imela sem nekaj odličnih rezultatov, a olimpijska medalja je bila vseeno previsok cilj, hkrati pa so me ob koncu gimnazije preveč začele zanimati druge stvari, predvsem literatura, umetnost in gledališče.

Preden ste študirali na AGRFT, ste igrali v predstavi Psiha režiserja Vita Tauferja. Vam je bilo lažje narediti sprejemne izpite, ker ste imeli že nekaj igralskih izkušenj?

Mislim, da ne. Sprejemne izpite sem opravljala večkrat in vsakič je bilo težko, najlažje tretjič, ko sem jih končno naredila. Predstava Psiha v SMG pa je bila fantastična izkušnja. Prvič v pravem gledališču s profesionalnimi igralci, Vito Taufer, mlad, zagnan, ustvarjalen režiser z nalezljivim humorjem. Nepozabno! Predvsem Nataša Barbara Gračner, ki sem jo spoznala pri Psihi, je bila tista, ki je verjela v moj talent in mi pozneje pri sprejemnih izpitih tudi pomagala.

Vam je pri opravljanju sprejemnih izpitov in pozneje tudi pri vlogah težave povzročal vaš lepi videz?

Mislim, da bi moral biti predvsem prednost, včasih je tudi bil. Težava je predvsem v tem, da delujem precej nežno, prijazno, včasih celo zadržano, in če se vrnem k sprejemnim izpitom, sem morala pokazati, da zmorem veliko več, da sem lahko tudi odločna, strastna, drzna.

Igrali ste različne gledališke in filmske vloge. Kakšne vloge so vam v največji izziv?

Tiste, ki so drugačne od mene in so nasprotje od tega, kako me ljudje doživljajo. Zame je izziv, da lahko pokažem nekaj, česar ljudje ne pričakujejo od mene. Moje zadnje vloge, Kristina v Vranjih vratih, Alisa Kos v Treh zimah in Jana v Čudežni terapiji, so med seboj zelo različne, hkrati pa so tudi precej drugačne od mene. Predvsem je izziv, da so večplastne, da imajo globino, pozitivne in negativne lastnosti, so čustvene, da igralcu veliko ponujajo.

Veliko ljudi si vas je zapomnilo po vlogi Eve v nadaljevanki Usodno vino. Kaj vas je pritegnilo k sodelovanju pri nadaljevanki?

Predvsem možnost, da lahko spet snemam. Vloga je bila zame velik izziv tudi zato, ker sem imela možnost, da liku, ki je precej klišejski, kar je tipično za žanr, ki smo se ga lotili, dodam več polnokrvnosti, čustvenosti v več niansah, želela sem jo narediti verjetno, resnično. Na začetku je tudi sam scenarij omogočal več, saj je bila Eva žrtev nasilnega moža, zlorabe, zgodilo se je posilstvo. Proti koncu je bilo teh situacij manj.

Eva ima hčerko, prav tako kot vi. Je lažje prepričljivo igrati vlogo mame, ker imate izkušnje z materinstvom?

Vsekakor je lažje igrati mamo, če imaš otroka. Poistovetiš se namreč s skrbjo za otroka, čeprav sem imela v nadaljevanki najstniško hčer, kar je predpriprava. (smeh) Moj otrok namreč še ni v uporniških, najstniških letih. Lepo je, če imaš resnično izkušnjo, ko igraš mamo, ni pa nujno, da jo imaš. Prepričana sem, da lahko igralke odigrajo takšno vlogo, tudi če nimajo otrok.

V gledaliških predstavah ste igrali tudi proti koncu nosečnosti. Je bilo to zelo naporno?

Ne. Težava je bila le v tem, da sem se zredila. Proti koncu nosečnosti sem delala predstavo z režiserjem Draganom Živadinovim, ampak sem se dobro počutila in zelo rada sem igrala v njegovi predstavi. Nič mi ni bilo težko, čeprav so njegove predstave včasih tudi fizično naporne. Pravzaprav je težje potem, ko imaš otroka, vendar prvo leto po porodu nisem igrala. Zdaj je lažje, ker je hčerka malo starejša, predvsem pa imam z dobro organizacijo, kljub temu da veliko delam, tudi precej prostega časa, ki ga preživim z njo.

Imate kdaj občutek krivde, ker se morate zvečer odpraviti na predstavo in ne morete biti ob svojem otroku?

Odločila sem se, da ne bom imela tega občutka, ker je to moj poklic. Tudi ljudje v drugih poklicih delajo zvečer in med vikendi, tako da nisem v tem smislu nič posebnega, organizacija časa v sodobnem svetu ni izziv le za igralke. Nimam slabe vesti. Svoji hčerki razložim, da me zvečer ne bo, da pa bova skupaj preživeli naslednje popoldne, jutrišnji večer ali pa bova namesto proste nedelje imeli prost ponedeljek.

Vam ob delovnih obveznostih in otroku ostane dovolj časa zase?

Nimam veliko časa zase. Imam pa to srečo, da svoj poklic opravljam z veseljem, tako da nimam občutka, da mi primanjkuje časa za stvari, ki bi jih želela početi v prostem času. Ko imam prost večer in ko hčerkica zaspi, rada berem, pišem, gledam filme, zjutraj pred vajo pa imam čas tudi za tek. Več časa je poleti in takrat vse nadoknadim.

Pravite, da radi berete. Katere knjige pritegnejo vašo pozornost?

Rada imam fikcijo, romane. Trenutno berem Harukija Murakamija.

Zagotovo pa knjige niso vaše edine prijateljice. Imate veliko prijateljev v gledališkem svetu?

Večinoma so moji prijatelji povezani z gledališčem. Nimam veliko prijateljev zunaj gledališkega ali igralskega sveta. Pri predstavi Vranja vrata sem se zelo navezala na ekipo, s katero sodelujem, in mi je žal, da se naš ustvarjalni proces zaključuje. Podobno je bilo z nadaljevanko Usodno vino. Z Aljažem Jovanovićem sva igrala par in vem, da ga bom pogrešala, ker se bova manj pogosto srečevala. V mojem življenju se je nabralo kar nekaj ljudi, s katerimi sem se zelo povezala. Nekatere zelo redko srečam in jih pogrešam, ampak sprejela sem, da je to del mojega poklica. Med ustvarjanjem določenega projekta pa se zelo navežem.

Omenili ste igralca Aljaža Jovanovića, s katerim ste v nadaljevanki Usodno vino igrali zakonski par. Kako težko je prepričljivo odigrati ljubezenske prizore?

V moji igralski karieri je bilo zelo malo ljubezenskih prizorov, malo poljubov, kar je morda presenetljivo, ampak to je dejstvo. Priznam, včasih je težko in meni je vedno malo nerodno. Z Aljažem sva se igralsko dobro ujela, dobro se razumeva, je krasen človek in odličen igralec. Ko sva premagala začetno zadrego, ni bilo težko.

Na katere vloge ste najbolj ponosni?

Omenila bi film Kratki stiki, kjer sem imela priložnost, da se izkažem v treh vlogah. Rada sem imela tudi Hano v predstavi Dogodek v Mestu Gogi, ljuba mi je bila tudi Rebecca Glass v Dlje od najdlje. Predvsem imam v mislih vloge, ki jih še vedno igram, te so trenutno najljubše: Alisa Kos v Treh zimah in moja zadnja vloga Kristina v Vranjih vratih.

V čem se vaša predstava o igralskem poklicu iz otroštva najbolj razlikuje od sedanje?

V otroštvu si vse predstavljaš idealno, da prideš na oder, poveš besedilo in zasiješ, igralski poklic pa še zdaleč ni tako preprost. Je nenehna borba s samim seboj, s svojimi dvomi, vprašanji, moraš biti kreativen, drzen, strasten, odprt, dovzeten, kritičen, včasih humoren, čustven in hkrati močan, profesionalen, trden. Res je poseben poklic in seveda ni nikoli odvisen samo od tebe. Je pa igra zanimiva beseda in tukaj najdem vzporednice s svojo otroško predstavo o tem poklicu – igram in se igram.

Kdo vas je najbolj spodbujal pri vaši odločitvi za igralski poklic?

Nihče me ni zares spodbujal, temveč so mi starši pustili prosto pot in upam, da bom pri svojem otroku ravnala podobno. Ko sem postala igralka, pa sta bila moja starša moja največja oboževalca. Moja mama je videla vse moje predstave, nekatere celo večkrat.

Igralski poklic zahteva tudi dobro telesno pripravljenost. Kako skrbite za dobro telesno kondicijo in za zdravje?

V gledališču imamo osebnega trenerja, s katerim imamo vadbo dvakrat na teden. Poleti rada tečem, pozimi pa smučam. Kar se zdravja tiče, pa se pravilno prehranjujem, pazim nase in najbrž mi pomaga tudi šport.

Kako boste izkoristili poletni dopust?

Prosti čas bom preživela s hčerko, odšli bova na morje. Morda bom obiskala sestro, ki že štiri leta živi v Kanadi. Želim si, da bi se letos srečali, saj se ne slišiva pogosto.

Kaj vas poleg igralstva še osrečuje?

Hčerka in potovanja. Zelo rada potujem.

Čemu bi se na svoji igralski poti izognili, če bi se lahko?

Ničemur se ne bi izognila, ker so vse izkušnje pripomogle, da sem tu, kjer sem. Priznam, da na svoji poklicni poti nisem imela veliko slabih izkušenj. Vesela sem, da sem bila nekaj časa v samostojnem poklicu, da sem delala v različnih gledališčih s kolegi, s katerimi morda ne bi imela priložnosti delati, če bi bila ves čas v Ljubljani. Za mano je veliko gledaliških vlog, med njimi tudi nekaj takih, na katere sem ponosna, posnela sem za slovenske razmere razmeroma veliko filmov, za mano sta dve televizijski uspešnici (TV Dober dan in Usodno vino), imela sem svojo televizijsko oddajo. Si pa seveda še vedno želim novih priložnosti, zanimivih, močnih ženskih likov, vesela bi bila tudi kakšne dobre filmske vloge.

Najbrž pa se ne bi želeli odpovedati materinstvu zaradi igralskega poklica.

Ne, ker sem si od nekdaj želela otroke. Kariera mi je bila vedno pomembna, ampak mi je bilo osebno življenje pomembnejše. Če bi srečala človeka, s katerim bi si lahko v mlajših letih ustvarila družino, bi to z veseljem naredila. Sanjala sem o treh otrocih, ne o enem, ampak tega ne moreš načrtovati. Dokler nisem imela otroka, sem vso svojo energijo usmerila v delo in prav zaradi tega dobila več ter boljše priložnosti. Bila sem v nekakšnem začaranem krogu, ko sem res veliko in dobro delala, a skoraj nisem imela osebnega življenja. Včasih bi kaj naredila drugače, pa preprosto nisem vedela, kako. Hkrati pa je v življenju veliko stvari, ki niso odvisne samo od mene.

Ste se kdaj spopadali s predsodki, da ste prepozno postali mama?

V svojem krogu ljudi nisem bila deležna predsodkov, ker so se tudi nekatere moje kolegice za otroke odločile nekoliko pozneje. V gledališkem svetu ljudje nimajo veliko predsodkov, smo zelo odprti in liberalni. Zelo pa me je prizadelo, ko sem opazila, kako so se ljudje odzvali na novico o moji nosečnosti v medijih. V komentarjih so pisali neprimerne stvari, ki so se nanašale na mojo starost. Takrat sem pomislila, da najbrž tudi druge ženske, ki pozneje zanosijo, naletijo na podobne predsodke. To me boli. Vsak ima svojo zgodbo in vsaka zgodba svoje intimne razloge. Rada se izogibam sodb o drugih ljudeh in to bi si zase želela tudi od drugih.

Besedilo: Danaja Lorenčič // Fotografije: Aleksandra Saša Prelesnik