Na sončen zimski dan smo se na idiličnem Tartinijevem trgu sestali z vojno poročevalko Karmen Švegl in njenim soprogom, snemalcem Gunnarjem Willumom. Njune ekstremne podvige na tleh najbolj vročih vojnih žarišč sveta zdaj spremljamo že dobro desetletje, prav pred kratkim pa sta se skupaj spustila v najverjetneje največjo dogodivščino njunih življenj. Decembra sta namreč postala starša malemu Oskarju, ki je njuno življenje na adrenalinskem vlaku za trenutek postavil v nove tire ...
Story: Čestitke za malega Oskarja. Kako se znajdeta v vlogi staršev?
Gunnar: Prva dva tedna je bil zelo miren, kar mi je omogočalo, da sem lahko delal po normalnem urniku. Potem pa je imel nekaj časa močne krče in sploh nisem vedel, kaj bi naredil, da bi mu bilo bolje.
Karmen: Prej sem se obremenjevala s tem, kako bom delala, zdaj pa o tem sploh ne razmišljam več. Zdaj razmišljam samo o tem, kako naj preživim in se naspim. (smeh)
Story: Pa je šlo pri porodu vse po načrtu?
Karmen: Bila sem prepričana, da bo porod normalen, ker sem hodila vsak teden k zdravniku in je bilo vse v redu. Ko sva prišla v bolnišnico, pa je epiduralna prijela samo na eni strani in občutek je bil grozen. Takrat se je začelo zapletati, porod se je upočasnil, dojenčku pa je začel padati srčni utrip. Zdravnica je zato rekla, da se moramo odločiti za carski rez. Na to nisem bila pripravljena. Tega nisem imela v glavi niti kot rezervni načrt. Rekla sem, da to ne bo šlo, in zdravnica se je potem pogovarjala samo še z Gunnarjem. (smeh)
Story: Koliko dni sta potem ostala v bolnišnici?
Gunnar: Dva dni. Vse je bilo v redu, zato je zdravnica Karmen pustila, da gre domov. In takoj, ko smo prišli domov, je rekla, ko prideš iz bolnišnice, si takoj zdrav.
Story: Kako pa to, da sta izbrala ime Oskar?
Karmen: Slišala sem, da je zdaj pri nas zelo priljubljeno ime Oskar. Nisem vedela, da je tako. Ampak že odkar sva se poročila, torej pred desetimi leti, sem govorila, da bo Oskar. Za punčko sploh nisva imela zbranega nobenega imena. No, v resnici je Oskar Jonatan ...
Story: Kako pa je s porodniškim dopustom? Sta že določila, kdaj se vrneta na teren? Kako bo zdaj delal Gunnar?
Karmen: Dogovorila sem se, da bom na dopustu do 1. maja, Gunnar pa, da bo vsaj nekaj časa delal od tu, iz Slovenije. Seveda bo moral včasih tudi odpotovati, zdaj gre na primer v Savdsko Arabijo ...
Story: Torej boste verjetno za pomoč prosili tudi starše?
Karmen: Ja, tako je. Zdaj smo bili nekaj časa pri mojih starših v Ormožu in je lažje. Že to, da ti ni treba skrbeti, kaj bo za kosilo, je veliko vredno. Ni ti treba skrbeti za nič in se lahko res ukvarjaš samo z otrokom. Sploh pa mi ni jasno, kako je možno, da mame skrbijo za dojenčka in zraven še kaj skuhajo. (smeh)
Story: Kako pa boste zdaj izkoristili te štiri mesece porodniške? Se boste kam odpravili?
Karmen: Imeli smo res veliko načrtov. Ker že dolgo nisem bila za daljši čas v Evropi, sem si rekla, da bi ta čas rada izkoristila tudi za odkrivanje evropskih mest, za kako potovanje. A zdaj, ko ima Oskar še vedno pogosto krče in nemalokrat ob večerih močno joka, smo pričakovanja malce znižali. (smeh) Že če nam bo uspelo iti na kako kosilo, bo super.
Story: Kaj pa vas je danes sicer prineslo v Piran? Saj tudi takšni oddihi nekaj štejejo ...
Karmen: Obožujem Piran in morje, zato bi radi nekaj časa preživeli tudi tukaj. S starši imamo tukaj majhen hotel Vila Verde B & B, ki je čez zimo zaprt. Zdaj smo se mi tu udobno namestili.
Story: Že razmišljate o tem, kje boste živeli po tem, ko se vam porodniški dopust izteče?
Karmen: Morda se bomo vrnili nazaj v Bejrut, vse bolj pa razmišljamo, da bi šli v Carigrad. Je vseeno malce bližje kot Libanon in seveda bolj civilizirano, morda bolj evropsko mesto. Pa tudi starši naju bodo lahko pogosteje obiskali. Vsekakor si bomo morali omisliti pomoč. Recimo, če bom morala na kako službeno pot za štiri ali pet dni, bi rada, da bi na otroka popazila moja mama. Ne upam si ga pustiti s tujim človekom.
Story: Kaj pa Bejrut?
Karmen: Bejrut je hecen, ker tam so nenehno bombe, ampak vsak ti bo rekel: Pa to ni tukaj, to je tam, pet kilometrov stran. Ne sekiraj se. Nihče se niti ne zdrzne, ker ljudje s tem živijo. Tako vsakdanje je, da tudi mi o tem sploh več ne poročamo.
Story: Oskar se je sicer rodil tam. Kako je z državljanstvom? Slišala sem, da ste imeli s pridobivanjem rojstnega lista kar nekaj opravkov ...
Karmen: Otrok dobi državljanstvo po starših. Ker je tam dansko veleposlaništvo, slovenskega pa ni, je takoj dobil danski potni list, ampak pred tem smo morali dobiti še rojstni list in potrdilo bolnišnice in vse sorte registracij. Zdaj imava doma polno papirjev v arabščini in niti ne veva, kaj vse piše na njih. (smeh)
Story: Kaj pa fotografiranje tako majhnega dojenčka za potni list? Kako je bilo?
Karmen: Na veleposlaništvu so nam rekli, naj prinesemo fotografijo s seboj, ker naj bi bilo to zelo naporno. Pa je nismo in smo ga morali slikati tam. Čeprav sicer ne spi veliko, je tam ves čas spal, na fotografiji pa bi moral imeti odprte oči. Eno uro smo ga slikali, tako da je bil vsega sit in zato zdaj na fotografiji v dokumentu gleda kar jezno. (smeh)
Story: V Bejrutu ste rodili, ker ste imeli tam zdravnika, ki je spremljal vašo nosečnost, kajne? Ste si morda vseeno želeli roditi doma, v Sloveniji?
Karmen: Velikokrat, sploh potem, ko smo imeli toliko težav s pridobivanjem potnega lista. Takrat sem si večkrat rekla: Joj, kakšna smotana ideja je bila to. Novembra sva še potovala po Grčiji in Turčiji in po tem sem si želela še na kako pot, saj sem vedela, da po porodu kar nekaj časa ne bom več mogla poročati s terena. Vendar pa moraš v tako visoki nosečnosti imeti potrdilo zdravnika, da lahko greš na letalo, in meni ga zdravnica takrat ni več dala. Menila je, da bi z letenjem preveč tvegala, in že takrat sem si rekla, da je bila odločitev o tem, da bom rodila v Bejrutu, trapasta. Zadnja dva meseca, ko sem obtičala v Bejrutu in nisem imela kaj početi, sem imela še največ pomislekov. Sicer sem zdravnici in v bolnišnici, skratka tamkajšnjemu zdravstvu, zaupala, za rojstvo v Sloveniji pa se nisem odločila predvsem zato, ker bi morala tako zelo zgodaj, skoraj tri mesece pred rokom, nehati delati. Tega pa nisem želela, saj sem proste mesece želela porabiti za otroka. Zadnji prispevek sem tako naredila 20. decembra, 22. decembra pa se je rodil Oskar.
Story: In prav zaradi praznikov je bilo potem toliko verjetno težje urediti vse papirje.
Karmen: Tam je bila kar precejšna zmeda. Morali so testirati njegov sluh in nikjer ni bilo nobenih zdravnikov, zato nismo vedeli, ali je vse v redu. Malce nas je skrbelo. Ko smo prišli domov, je bila glasba na radiu in je vse slišal, tako da smo vedeli, da je vse v redu. (smeh)
Story: Prav lepo je videti, da niste ena tistih mamic, ki bi komplicirala na vsakem koraku ...
Karmen: Trudim se čim manj. (smeh) V Libanonu ne kurijo v stanovanjih. Saj načeloma je toplo, ampak ob kakšnem večeru bi prijalo zakuriti. Recimo, če pada dež, temperature upadejo pod 15 stopinj. V stanovanju, kjer smo živeli, je bilo sicer v redu, ker so imeli centralno kurjavo. Midva sva ga tako že navadila na hladno, da ga ne bo vedno zeblo. (smeh) Moja mama je bila med obiskom v Libanonu ob njegovem rojstvu nenehno zaskrbljena, da ga zebe. (smeh)
Story: Nekateri pravijo, da se ob starševstvu vse nekako umiri. Imate vi podoben občutek? Prej ste tako rekoč hodili po robu ... Imate zdaj kakšne pomisleke?
Karmen: Zagotovo zdaj razmišljam drugače. Midva sva vedno potovala skupaj. Tudi zato, da če bi se nama kaj zgodilo, bi bila skupaj. Zdaj mislim, da je to najslabši scenarij. Skupaj se ne bova mogla več izpostavljati. Druga stvar pa je, da nekaterih stvari, ki sem jih prej delala, zdaj gotovo ne bi več ponovila. Ne vsega, ampak so pa zgodbe, za katere bi si mislila, da ni vredno toliko tvegati. Ena stvar je, da se ti lahko kaj zgodi, ko si sam, druga pa ta, da mora tvoj otrok odrasti brez enega ali obeh staršev. Z otrokom ne moreš statistično izračunati nevarnosti, tudi en odstotek je v takem primeru veliko.
Story: Do zdaj smo vaju na vojnih žariščih vedno spremljali skupaj. Od zdaj bosta torej delala posebej?
Karmen: O tem je težko razmišljati, ko si tu. Upam, da bova kake zgodbe lahko še delala skupaj, upam, da čim več. Verjetno pa ne bi šla skupaj zdaj v Alep. Mislim, da bi to bilo malo neodgovorno.
Story: Prebrala sem Gunnarjevo izjavo, da Karmen ni nikoli strah. Da je prej kot to jezna zaradi tega, ker je kakšen dogodek kje zamudila ... Mene pa še vedno zanima, kako vas ni strah?
Karmen: Po moje se moraš v teh trenutkih osredotočati na veliko različnih stvari in v resnici niti ne razmišljaš o strahu. Temu seveda sledi neka reakcija, ko se sprašuješ, kaj bi se vse lahko zgodilo, ali pa ko razmišljaš o ljudeh, ki se jim je kaj zgodilo in mogoče zaradi tega ne moreš spati in imaš nočne more ... vse to. Ampak mislim, da adrenalin v tistem trenutku izpodrine strah. V tistem trenutku za to občutje preprosto ni prostora. Materinstvo oziroma to novo življenje je maraton, je tek na dolge proge. Je delo, ki se nikoli ne konča. Jaz pa sem po naravi bolj sprinter. (smeh) Zelo dobro sem lahko osredotočena v omejenem obdobju in v tistem trenutku, ko res lahko, idealno delujem. Zato vedno pravim, da mi je lahko iti v Sirijo ali Irak, ker vem, da grem lahko domov. Tudi če so razmere izjemno naporne, tudi fizično. Včasih je bilo v Iraku 45 stopinj, nevarno, nisi mogel ven, elektrika ni delala, komarji so te napadali vso noč ... In zdaj bi si človek mislil, da je zbujanje sredi noči lažje. Ampak vstajanje ponoči je nekaka konstanta, ki se ponavlja in te na koncu psihično in fizično izmuči bolj, kot recimo teden ekstremnih razmer, za katere vnaprej veš, da se bodo končale.
Story: In ko govorimo o teh ekstremnih razmerah ... kako se zaščitita pred tem, da bi vama kdo kaj storil? Morda vedo, da ste na lovu za zgodbo?
Gunnar: Ko je najhuje, ko je pred štirimi leti prvič padlo v Alepu, smo šli tja. Tam smo bili morda tri ali štiri ure in v tistem času smo v mestu videli, kako so mučili zapornike, in hitro sem vedel, da je dovolj. In smo šli. Nekdo drug je tam morda ostal ves teden in v tem primeru je seveda več možnosti, da se ti kaj zgodi. Mislim, da je dovolj, da vidiš in posnameš stvari enkrat. Da enkrat doživiš to, kako bombardirajo hišo zraven tebe ... Na takšnih krajih moraš biti malo časa. To je res nevarno.
Karmen: Sicer se držiš tudi tega, da si tam, kjer so drugi. Če je več novinarjev skupaj, potem imaš vsaj občutek varnosti. Recimo v Gazi veš, da so pravila, ker veš, da ne bodo bombardirali območja, kjer so hoteli z novinarji.
Gunnar: Zdaj v Alepu pa ni nobenega pravila. Kjerkoli si, si v nevarnosti. Morda celo še bolj, ker si novinar.
Story: Kateri dogodek iz vaših poti pa mislite, da vas bo zaznamoval za vedno?
Zagotovo Irak. Z obcestno bombo je bilo ubitih pet ljudi. Imela sva srečo, da sva to preživela. To je bilo brez dvoma najbolj travmatično obdobje in verjetno se je samo takrat zgodilo, da sem resno razmišljala, da bi morala v življenju delati kaj drugega.
Gunnar: Celo obljubila mi je. (smeh) Ampak je trajalo samo nekaj mesecev.
Story: Kako pa preživiš tako travmo? Kako take stvari predelaš sam pri sebi?
Karmen: Verjamem, da se moraš soočiti s takimi stvarmi. Takrat sem stvari vzela z malo distance in nisem toliko potovala na nevarna območja. Potem pa sva se odločila, da greva nazaj in ugotovila, da kljub nevarnosti, da se ti kaj zgodi, ta ne preži nenehno nate. Ne sme te biti vsakič strah. Je pa res, da bi bilo zagotovo težje iti ponovno čez to, morda celo nemogoče, če bi se kaj takega ponovilo.
Story: Kako se je diplomantka primerjalne književnosti znašla v svetu poročanja z vojnih žarišč?
Karmen: Moj mož je najprej delal na Balkanu in včasih sem z njim delala vse sorte stvari. Potem sem se nekako odločila, da grem na Bližnji vzhod. En dan pred terorističnim napadom na dvojčka, točno 10. septembra, sem se na Pop TV dogovorila, da bom poročala z Bližnjega vzhoda, in potem, ko se je napad zgodil, je bilo to zelo veliko žarišče in zgodba je dobila povsem nove razsežnosti.
Story: Pa je vaju povezala prav strast od novinarstva? Kako sta se spoznala?
Karmen: Spoznala sva se v Berlinu, ko sem bila na študijski izmenjavi v tretjem letniku. Novinarstvo se mi takrat ni zdelo 'fajn', ni se mi zdelo kul. Gunnar je pa takrat delal v Berlinu kot dopisnik za danski časopis in vem, da je nekaj delal iz Afrike, kar se mi je zdelo strašansko kul. (smeh) Ko sem pa potem malce pomagala na Balkanu, mi je vse skupaj priraslo k srcu. Nisem si želela postati novinarka v Sloveniji, ampak nekje drugje, kjer te ne poznajo ...
Story: In tako se je tudi zgodilo.
Karmen: Na Bližnjem vzhodu zdaj počnem to, kar sem prej prezirala. Vsak dan pridem k ljudem, ko jim je najtežje, ko jim je nekdo umrl, in seveda iščem tisti trenutek, v katerem je največ čustev. Vdiraš globoko v njihovo osebnost. Vendar so tam ljudje drugačni, v našem obisku in poročanju iščejo neko uteho. Ko smo bili v Iraku in je bil Bush še predsednik, je človek prišel do mene in mi rekel: Ti povej predsedniku Bushu, da je tako in tako ... Res mislijo, da obstaja ta most do oblasti. Do ljudi, ki odločajo o tem, kaj se dogaja na svetu.
Gunnar: Včasih te je zaradi tega kar malce sram, ampak nikoli ne rečejo, da ne bodo govorili. Recimo ljudje, ki so jim umrli otroci, te povabijo v bolnišnico, da vse posnameš ... Drugače razmišljajo.
Karmen: In prav ta dostop do ljudi se mi zdi fascinanten. In je del dela, ki ga imam rada. Ne vidijo te kot nekoga, ki dela kaj slabega, ampak resnično mislijo, da bodo z zgodbo nekako pomagali. Pa seveda to, da imaš dostop do zgodbe, ki ga v zahodnem svetu nimaš.
Story: Koliko pa se honorarno razlikuje, od kod poročaš?
Razlikuje se seveda, redno zaposleni dopisniki so bolje plačani. Pa tudi na podlagi tega, koliko v določeni državi stvari stanejo. V Rimu ali New Yorku na primer velja, da so cene višje kot na Bližnjem vzhodu. Če bi imela v mislih denar, bi zagotovo raje poročala od kod drugje, s kakega bolj udobnega kraja.
Napisala Kaja Milanič
Fotografije Goran Antley, osebni arhiv
Novo na Metroplay: ""Prebivalec Sardinije in prebivalec Ljubljane se razlikujeta v tisoče stvareh" | Leon Bedrač, 3. del
