Nataša Pirc Musar in njen mož, Aleš Musar, sta poročena že dobri dve desetletji, danes pa največ skupnega časa preživita v njuni primestni vili, imenovani Ruska dača, ki stoji v v Zgornjih Gameljnah pri Ljubljani, ki je po skrbni obnovi postala kulturni center. Vanj sta se zaljubila tako Aleš kot Nataša. Opremila sta jo zelo skrbno in v njej ima vsak predmet svojo zgodbo, predvsem skrbno pa sta izbirala tudi slike, ki so Aleševa velika ljubezen.
Ali ste na dražbe hodili sami ali ste jih kupovali prek spleta?
Aleš: Kupoval sem jih sam, veliko prek spleta, kjer so na voljo vsi katalogi, nekajkrat pa sem bil osebno na dražbi. Z Natašo sva bila tako na dražbi na Dunaju, ko sem kupoval sliko Tivolskega gradu iz časa feldmaršala Radetzkega, ki jo je naslikal slovenski slikar Anton Karinger. To je zelo lep primer slovenske kulturne dediščine, zato sem nato iskal sliko z Radetzkim, ki mu je Tivolski grad, nekoč imenovan grad Turn, podaril cesar Franz Jožef. Po kakšnem letu dni iskanja sem našel še sliko s podobo cesarja, ki tako zaokrožuje zgodbo ene sobe ob celem kupu majhnih zgodb.
Nataša: Tukaj ima vsak predmet svojo zgodbo.
Aleš: Ali pa vsaj razlog, zakaj je tukaj.
View this post on InstagramPredvidevam, da so slike tiste, ki vas najbolj fascinirajo?
Aleš: Ne, ne …
Nataša: Slike tudi, ampak Aleš je nor na staro pohištvo. Res je, da je spremljal starine in jih kupoval že pred dačo. Sicer pa, kadarkoli gremo na potovanje, je prva stvar, kamor moramo iti, muzej. Vsak kamen mora preučiti, iz katerega obdobja je, zakaj je tam …
Aleš: Ne strinjam se s to trditvijo, res je, da preučim muzej, a nato Nataši povem le najbolj izstopajoče zanimivosti.
Nataša: (smeh) Ker sem se uprla, da ne bom gledala samo kamnov, torej kamnitih posod, kipov in ostankov preteklosti.
Vir: Story
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord
