Tomaž Ahačič - Fogl: “Ne izgubite upanja!”

S svojo pozitivno energijo se trudi, da bi se boril proti zahrbtni bolezni in daje upanje tudi vsem drugim, ki doživljajo podobno zgodbo.

Lani je v medijih odjeknila strašna novica o vaši bolezni. Rak vam je vzel nekaj, s čimer ste živeli. Nekaj, s čimer ste si ustvarili in gradili življenje. Diagnoza ni bila obetavna, a izbrali ste življenje. Kako danes gledate na usodo, ki se je z vami poigrala?

Usoda, ki se je poigrala z mano, je bila res kruta, vendar sem večinoma sam kriv zanjo. Lahko bi preprosto veliko prej upošteval simptome, ki so me opozarjali, jaz pa sem jih gladko ignoriral. Je pa res, da se sploh nisem zavedal obsega bolezni, ki me je razjedala. Danes gledam na svojo usodo z mislijo, da bi lahko preprečil takšno napredovanje raka.

Veliko ljudi se ne zaveda, kako pomembno je zdravje, dokler ni prepozno. Kako ste vi gledali na zdravje pred boleznijo?

Tudi sam sem se, če je bilo le mogoče, ukvarjal s športom. Redno sem tekel v naravi in kolesaril, zato mi sploh ni jasno, od kod se je ta zahrbtna bolezen kar nenadoma pojavila. Naj omenim, da tudi zdravnika nisem obiskal že zagotovo pet let in sploh nisem razmišljal o bolezni. Seveda sem se jasno zavedal, kaj pomeni biti zdrav, vendar kot vsak človek sem zamahnil z roko in rekel: Ah, mene pa ta bolezen ne bo dosegla. To se dogaja drugim ... Pa ni bilo tako. Če bi vedel, kaj me čaka, bi, verjemite mi, tekel k zdravnikom.

Zakaj po vašem mnenju toliko ljudi v zadnjem času zboleva za to grozljivo boleznijo?

Razlogov za nastanek te grozljive bolezni ne poznam. Vendar sem nekje prebral, da ima vsak človek v sebi raka. In ta bolezen preprosto ne izbira. Lahko pa bi rekli, da na njen razvoj vpliva več dejavnikov iz našega okolja, recimo nezdrava prehrana, stres vsakdanjega življenja, premalo telesnih aktivnosti ... Ko sem bil seznanjen z diagnozo, sem se spraševal, zakaj jaz. Kaj sem delal narobe. Verjemite mi, ko izveš za diagnozo, je to največji šok zate in za vso družino. To je pravi pekel.

Včasih, ko sledim vsem tem zgodbam, imam pomisleke, da nas velike korporacije namerno zastrupljajo in da je diagnoza rak bolezen modernega sveta. Kaj menite?

Tudi jaz sem že pomislil na namerno zastrupljanje, vendar je to samo ena izmed teorij zarote. Mislim, da človek sam vpliva na bolezni. Sam sem premalo skrbel za svoje telo, predvsem zaradi prehitrega tempa vsakdanjega življenja. V večini primerov je človek sam kriv, da zboli.

Gensko pogojenih, dednih rakov je v celotnem številu raka med prebivalstvom malo, menda le pet odstotkov. Torej je razlog nekje drugje. Kot ste rekli, življenjski slog ... Na strani SLORE (Slovenija in rak, register raka) lahko preberete veliko informacij o tem. Na to, kdo bo zbolel in za katerim od rakov, vplivajo z medsebojnimi učinki številnih dejavnikov iz okolja in način življenja, dedna nagnjenost in naključje. Nastanka katerekoli rakave bolezni zato ni mogoče povezati z enim samim, izoliranim dejavnikom, saj je bolezen vedno končni rezultat delovanja vseh škodljivih, pa tudi zaščitnih dejavnikov. Zanje smo odgovorni sami s svojimi zdravimi ali nezdravimi življenjskimi navadami in razvadami, s kemikalijami, fizikalnimi ali biološkimi dejavniki, pa tudi onesnaženo delovno ali bivalno okolje vpliva. Dedna nagnjenost pa se kaže različno, med drugim tudi kot večja ali manjša sposobnost popravljanja napak, ki jih v celičnem jedru povzročajo zunanji dejavniki. Več kot tretjino vseh smrti za rakom povzročijo dejavniki, povezani z življenjskim slogom.

Zelenjava in sadje varujeta pred raki na prebavilih in dihalih (usta, žrelo, grlo, požiralnik, želodec, pljuča in trebušna slinavka). Bi lahko rekli, da ste pred boleznijo uživali veliko sadja in zelenjave? So takšne stvari pri tej bolezni ključne? Kaj so vam rekli zdravniki, zakaj se je pojavil pri vas?

Nikoli nisem bil ljubitelj zelenjave. Sem pa pojedel kar nekaj sadja. Mislim pa, da je za nastanek bolezni krivih veliko več dejavnikov, ne samo uživanje sadja in zelenjave. Kot sem že omenil pri prejšnjem vprašanju. Pri meni zdravniki niso ugotavljali razloga bolezni, ker sem se že boril za življenje.

Ste morda kdaj prej opazili kakšne simptome, na katere bi morali biti pozorni?

Seveda mi je telo to že kar nekaj časa sporočalo, vendar sem opozorila zaradi preobilice dela kratko malo ignoriral.

Statistike kažejo, da bo od rojenih leta 2010 do 75. leta starosti za rakom zbolel eden od dveh moških in ena od treh žensk. Grozljiv podatek za naše otroke. Kaj menite, kam gre ta svet?

Grozljivi podatki, se strinjam. Vendar sami lahko preprečimo veliko bolezni, a se mi zdi, da veliko ljudi tako kot jaz ignorira simptome bolezni, ker jih hiter življenjski tempo prisili v tako početje. Ta svet s takim življenjem gre v pogubo.

Pred kratkim smo se poslovili od čudovite glasbenice Simone Weiss, ki je prav tako zbolela za rakom. Le nekaj mesecev po diagnozi je umrla. Kako ste spremljali njeno zgodbo?

Bil sem v stiku z njenim možem Goranom in spremljal njeno zgodbo. Tako kot onadva mojo in do zadnjega sem upal, da bi Simoni in njeni družini uspelo. Žal se je končalo drugače. Tudi sam se še borim ...

Po operaciji, ki ste jo imeli, ste znova odšli v bolnišnico. Kako vas spremljajo in kaj vas je čakalo? Kaj pravijo vaši zdravniki?

Po 33 obsevanjih in šestih kemoterapijah, ki sem jih že imel, so nastale posledice, in sicer se obsevano tkivo ne celi hitro in nekateri deli vratu so se mi spet zagnojili, tako da čakam na podrobejši pregled, ki ga bo moj zdravnik operater naredil tudi pod narkozo. Upam na najboljše ...

Zelo pomembno je zgodnje odkrivanje raka. Z rednimi pregledi ne naredimo vsega, ampak veliko. Drži?

Res je. Nekatere bolezenske znake lahko hitro opazimo. Recimo ženske pri pregledovanju dojk. Predvsem pa je pomembno, da si znamo prisluhniti. Telo nam sporoča, ampak navadno preslišimo težave.

Veliko ljudi se ob diagnozi zelo prestraši in pomislijo na najhujše. Poznam pa zdravnike, institucije, ki govorijo, da rak ne pomeni konca življenja. So tudi zgodbe, ki se končajo dobro. Z življenjem. Tudi vaša se je in zdaj poskušate s svojo zgodbo opozarjati na bolezen, ki je prisotna v naših domovih ...

Moje poslanstvo zdaj, če lahko rečem, je ozaveščanje ljudi, da bi pravočasno odšli do zdravnika. Saj jih je moja zgodba zagotovo pretresla ... In veliko ljudi, ki so zboleli za rakom, se mi oglasi. Poiščejo moj kontakt in mi zaupajo svoje zgodbe. In vsak od nas je obupan po svoje. Poskušam jih potolažiti in jim s svojo zgodbo dati neko upanje, da vztrajajo in se borijo.

Od kod črpate vso to pozitivno energijo in kaj vam daje upanje za naprej?

Vso pozitivno energijo in upanje mi dajeta predvsem moja družina in bližnji prijatelji ter polno dobrih srčnih ljudi, ki sem jih spoznal in jih še spoznavam ob tej kruti bolezni.

Številni glasbeniki, prijatelji in znanci so vam konec leta pomagali z različnimi dobrodelnimi akcijami. Kako ste doživljali vse te zgodbe in kateri dogodek se vam je najbolj vtisnil v spomin?

Še enkrat zahvala vsem glasbenikom, ki so mi pomagali z dvema nepozabnima koncertoma. Nepozabna večera, nabita s čustvi, ki jih nikoli ne bom pozabil. Še zlasti me je ganil nastop moje hčerke Anje.

Kako boste razporedili zbrani denar iz akcij?

Denar se črpa vsak dan za moja zdravljenja. Hodim tudi v Ljubljano na tradicionalno kitajsko medicino, kjer mi pomagajo z akupunkturnimi terapijami za povrnitev imunskega sistema.

Kaj je v tem trenutku za vas najbolj pomembno?

Najbolj pomembno je, da si pridobim nazaj vsaj toliko zdravja, da bom normalno zaživel. Sicer malo drugačno življenje, ampak vseeno. Ne izgubljam upanja, ker je življenje, kakršnokoli je, preveč dragoceno ...

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord