Ujet v strast plesnih korakov od malih nog, Tomaž Ambrož iz plesne šole Urška ni le postavil na noge Plesne akademije, temveč ob tem še vedno razmišlja o novih zvrsteh plesa, kot je najnovejša, imenovana LaRoK.
Bil je zelo vase potegnjen otrok in šele ples ga je odprl. ‘’To vidim pri mnogo plesalcih, enostavno izgubijo strah pred nastopanjem. Dogaja se jim, da so lahko ekshibicionisti, da jih nekdo vidi in jim ni nerodno nastopati. Mislim, da je v času, ki prihaja, to zelo pomembno. Vendarle večina ljudi pade na prvi vtis, in če ta vtis ni najboljši, si že na začetku hendikepiran, saj živimo zelo ‘na vtis’.’’ Ko je bil majhen, je hodil plesat v Festivalno dvorano, ko pa je prišel disko, so mu bile zanimive diskoteke, kjer se je res plesalo. ‘’Bilo mi je lepo. Ko je bilo vaj konec, smo lahko šli plesat v diskoteke in spoznali smo veliko ljudi. Nismo veliko pili, sploh se nismo zadevali, smo pa veliko plesali.’’
Ples je po njegovem zadovoljitev popolnosti. ‘’Kaj si še lahko želiš, če preplešeš noč in vmes še koga spoznaš ali to podeliš z nekom, ki ga imaš rad … To je res en vrhunec, ki ni veliko drugačen od naših normalnih orgazmov, če sem zelo odkrit – le da ta traja dolgo časa.’’ Žal pa, ko gre danes v diskoteke, ne vidi pogosto, da plešejo, ker se v glavnem pije in veliko miga z glavami.