Tomaž Domicelj: Brez cvekov in sreče z dekleti

Tomaž Domicelj: Brez cvekov in sreče z dekleti (foto: Goran Antley, osebni arhiv) Goran Antley, osebni arhiv
Vir: Story
3. 11. 2016

Ob spominu na srednješolska leta se nekateri namrgodijo, drugi pa se veselo nasmehnejo ob misli na mladostne dni, prijateljske vezi in ušpičene lumparije. Eden takšnih je tudi kantavtor Tomaž Domicelj, ki se po več kot petih desetletjih vrača na Gimnazijo Jožeta Plečnika, dobro znano 'Šubičko' v središču prestolnice.

Še preden pa bo v prostorni avli navduševal staro in mlado občinstvo, smo se skozi šolske hodnike z njim sprehodili tudi mi. Priljubljeni glasbenik nas je ob tem nasmejal s številnimi prigodami iz gimnazijskih let, ko je s kitaro v rokah navduševal šolsko publiko in neuspešno pihal dekletom na dušo.

"Mi nismo samo malo čarali z instrumenti, temveč smo pošteno žgali. Vse od Animalsov do Stonesov. Prvi smo imeli v skupini tudi orglice. Igrali smo na šolskih plesih pred celotno gimnazijo. Bilo je noro! Potem smo se stepli, zato je ravnatelj prepovedal plese in morali smo najti nov prostor za nastope," začne pripovedovati Tomaž, ki je s skupino Helioni koncertiral na šolskih plesih, nekajkrat pa so nastopili tudi po Sloveniji. Z vlakom so se tako odpravili v Kočevje, zaradi zapadlega snega pa so opremo s postaje morali pripeljati kar s sanmi.

"Ojačevalce smo večinoma delali kar sami, včasih pa smo v kakšnem kinu ukradli stare zvočnike. Imeli smo tudi mikrofon, če sta bila dva, je bil to že praznik," se spominja kantavtor, ki je v tretjem letniku v dar dobil prvo električno kitaro. Kupila mu jo je mama, ki je zanjo segla pošteno v žep. V osnovni šoli je oboževal tehnični pouk in gospodinjstvo, medtem ko mu v srednji šoli nobeden izmed predmetov ni bil pisan na kožo. Pouk v gimnaziji mu je bil odveč, še najbolj pa mu je dišala umetnostna zgodovina. Tudi s sošolci se ni najbolj ujel, kljub temu pa njegovi spomini na srednješolska leta ostajajo lepi.

"Nikoli se nisem preveč družil s sošolci, bil sem namreč tudi leto mlajši. Oni so brali Baudelaira, jaz pa sem poslušal Dylana. Bili so telovadci, jaz pa sem se s kolesom vozil na rokoborbo," razkrije glasbena legenda, ki je imela nekaj težav tudi z učitelji. Njihov profesor športne vzgoje je bil namreč zelo strog. Vsi učenci so morali nositi ujemajoče se rdeče ali modre hlačke. Včasih so bili primorani nastaviti roke, in če je ta profesor videl pogrizene ali umazane nohte, so jih fantje dobili s piščalko po dlani.

"Pozneje sem izvedel, da je bil nekoč zaljubljen v mojo mamo," v smehu pojasni Tomaž, ki je nekoč dobil celo grajo iz telesne vzgoje. Trapasto se mu je namreč zdelo deset minut čakati v vrsti za en skok čez kozo, sicer pa se lahko pohvali z zglednim spričevalom, saj v njem ni nobeno leto niti enega 'cveka'. Če je dobil slabo oceno, se je toliko časa učil, da je to vsaj za silo popravil.

"Maturiral sem z dve, tri in štiri. Maturitetno nalogo sem naredil iz fizike na temo raketne tehnike in satelitov. Najslabše sem bil ocenjen pri angleščini, saj se nisem učil literature, a sem ravno to vprašanje dobil na ustnem zagovoru, zato sem se lahko le sladko smejal," se spominja. Med šolanjem je dobil le en ukor.

"Pa še to, ker se je učiteljica zaradi priimka spravila na novega sošolca. To mi je šlo na živce, zato sem se postavil na njegovo stran. Pa saj ni sam kriv, da so narobe napisali njegov priimek. Oče je bil čisto penast, ko pa sem mu pojasnil situacijo, se je odpravil v šolo k razredničarki. Ob prihodu iz njenega kabineta je bil videti zadovoljen. 'Kaj se je zgodilo?!' 'Rekla je, da ti ne bo ukor nič škodil.' 'In kaj si rekel ti?! ' 'Jah, strinjal sem se.' Tak je bil moj oče," se zabavnega pripetljaja spominja Tomaž, ki je v vseh teh letih ušpičil veliko traparij, a se je vedno z malo sreče izognil kazni. Če je imel pri lumparijah nekaj sreče, pa te pri dekletih ni bilo.

"Recimo, če se malce obrneva," predlaga in pokaže na elegantno žensko, ki sedi za nama, ter doda: "Vidim, da je iz tistega našega časa, verjetno je bila kot dekle zelo luštkana, pa me verjetno ni zanimalo."

Sošolke so se z njim rade družile, medtem pa so se raje poljubljale z drugimi. Glasbeniki vendarle niso tako popularni.

"Slaba fama. Mi smo na odru igrali, medtem pa so se drugi pod nami objemali. Na koncu so fantje dekleta odpeljali domov, mi pa smo skozi vrata odšli z odrsko opremo," slabo stran glasbenega poklica razkrije kitarist in ob tem prizna, da ni bil ravno poosebljeni 'seks simbol'. Po Tomaževem mnenju dekleta takrat niso bila dovolj stara, da bi se zaljubila v njegovo pamet, vendar pa se je z leti situacija zasukala v njegovo korist.

Napisala Nika Arsovski
Fotografije Goran Antley, osebni arhiv

Story

Brali ste prispevek, ki je povzet po članku iz revije

Story45/2016

Naročite se na revijo Story:

04 511 64 44 izpolnite spletno naročilnico

Ne spreglejte, revija je lahko tudi lepo darilo.
Podarite naročnino svojim najbližjim.


Priporočamo

Nova Story že v prodaji

Story 45/2016

Story 45/2016, od 03. 11. 2016