Dobrih 51 let po prvem gimnazijskem koncertu se v isto šolsko avlo vrača slovenska glasbena ikona, Tomaž Domicelj. Na čase, ko je grel gimnazijske klopi, goji lepe spomine, poleg tega pa ohranja tudi številne prijateljske vezi. Teh niso skrhala desetletja, natrpani urniki in niti brhka dekleta, ki so se vrtela okrog glasbenikov.
Ste se skozi leta sploh kaj spremenili? Kako bi se sami opisali v šolskih letih?
Bil sem majhen in droben fant, vendar prava goflja. Humor pa me je velikokrat rešil. Izmazal sem se s kakšnim štosom. Pozneje, v gimnaziji, pa sem se okrepil in pridobil dovolj kilogramov.
Pa ne le teh, temveč tudi nekaj pravih prijateljev, s katerimi prijateljujete še danes.
Seveda. V začetku nastanka skupine Helioni se nam je pridružil Jernej Jung, ko pa se je po pol leta poslovil, je v naš bend prišel Janez Bončina-Benč. Z nekaterimi kolegi negujem prijateljstvo že vse od 16. leta. Teh vezi niti uspehi niti neuspehi ne morejo pokvariti. Četudi je med nami včasih prišlo do kratkih stikov, smo preprosto šli čez to. Glasba ostane, prijatelji ostanejo, dekleta pa gredo.
Torej med fanti ni nikoli prišlo do prepirov ali pretepov zaradi nežnejšega spola?
Ah, kje pa. Nihče mi ni speljal deklet, vendar pa so se številni z njimi zapletli. Obratno je bilo precej bolje. Sam sem se držal pravil. Četudi je kdaj prišlo do tega, se nisem zapletal v pretepe. Zaradi ženske se nisem nikoli stepel!
Pred nekaj dnevi ste prileteli iz tujine, vaš novembrski urnik pa je natrpan z obveznostmi. Ali vam ostane kaj časa za prijatelje?
To je edini problem, ki obstaja. Zato imam prav slabo vest! Najteže se uskladim s prijatelji, ki so s podeželja. "Kaj smo pa narobe naredili zadnjič, ko si bil tukaj?!" Ja, pa saj je minilo le par mesecev. "Par let! Ja, ja, tebi je lahko, ker samo po svetu hodiš!" Tudi sorodnike vidim le bolj redko. Daljno žlahto obiščem le enkrat ali dvakrat na leto.
Več kot desetletje ste živeli v Londonu, vendar pa se zdi, da ste tudi danes pogosto v tujini. Kam radi odpotujete?
Veliko časa preživim na poti, potem pa potrebujem tudi kakšen dan ali dva, da se aklimatiziram. Rad potujem v južne kraje, živim na otokih. Obožujem kraje, kjer me domačini prijazno sprejmejo in je toplo. V sredini novembra spet letim naprej. Tako da bom imel le nekaj dni časa za menjavo olja, registracijo avtomobila ... Svojega asistenta si ne morem še privoščiti, saj nisem Jan Plestenjak.
Kaj pa vas tam tako privlači? Drugačna mentaliteta, kot smo je vajeni Slovenci?
Mi ne znamo več skromno živeti. Pri nas doma smo se kopali v čebru, čeprav je bil oče direktor. V službo se je vozil s tramvajem ali kolesom. Danes so nas zasvojili nakupovalni centri, marketing pa je postal naša religija. Ne maram poslušati jadikovanja in izrazov nevoščljivosti. Slovenci smo se navzeli balkanske miselnosti. Že v času, ko sem igral po Jugoslaviji, so številni govorili "Lako čemo i nema problema", jaz pa sem rekel "Težko bo in problemi bodo! Prav zato je super, da jih lahko že vnaprej malo predvidimo."
So k tem težavam pripomogle tudi številne napravice, ki brnijo v naših žepih in nam ne dajo miru?
Z vso tehnologijo smo postali popolnoma neresni. Nihče nima časa za nič! Svoj prvi telefon sem dobil pri 27 letih. In čeprav sem imel punco v Črnučah, sva se brez težav sporazumevala. Včasih smo se brez telefonov vse zmenili.
Tekst: Nika Arsovski