Tomaž Flajs o sramu, ki ga lahko opredelimo kot posebno vrsto strahu pred nesprejetostjo

Izrazito socialno čustvo, ki ga primarno doživljamo v stiku z drugimi ljudmi in ga, če se izkušnje zasramovanja ponavljajo na podoben način, ponotranjimo v obliki sporočil o lastni neustreznosti.

»V občutku sramu se stikata naše najbolj intimno doživljanje in naša vpetost v družbo. Lahko ga opredelimo kot posebno vrsto strahu pred nesprejetostjo, pred tem, da nas drugi zavrnejo, prizadenejo, kritizirajo. Sram pomembno vpliva na naš občutek pripadnosti in povezanosti z drugimi ljudmi,« uvodoma razloži Tomaž Flajs, geštalt psihoterapevt, nosilec certifikata strokovnosti inštituta GATLA iz Los Angelesa, nekdanji predsednik Slovenskega društva za geštalt terapijo in predsednik Slovenske krovne zveze za psihoterapijo, ki ima dolgoletne izkušnje dela s posamezniki, pari in skupinami.

Kdaj se razvije čustvo sramu?

»Sram je eno od prvih čustev, ki ga opisuje Sveto pismo. Adam in Eva se po tem, ko ugrizneta v jabolko iz drevesa spoznanja, začneta zavedati sebe. Postane ju sram pred razkazovanjem svojega golega telesa in se začneta zakrivati s figovim listom. Ko se človek začne zavedati sebe, svoje izpostavljenosti pred drugimi - ki so seveda lahko do nas tudi kritični –, začne doživljati tudi sram. Razvojno gledano se zmožnost doživljati sram razvija sočasno z razvojem govora. Ko smo sposobni razumeti, ubesediti in tako ponotranjiti sporočila drugih o nas. Ko prepoznamo njihovo neodobravanje in smo od njih obenem odvisni, doživljamo občutke neustreznosti, nevrednosti,« razloži sogovornik.

Sram ima torej funkcijo sledenja socialnim normam in pričakovanjem drugih glede tega, kakšni bi morali biti. Če med odraščanjem pogosto doživljamo kritike, zasmehovanje, primerjanje z drugimi, zavračanje, zapuščanje ..., kar so možne oblike zasramovanja, dobivamo sporočila, da nismo ustrezni, da smo nevredni. Oblikujemo prepričanje, da je z nami nekaj narobe, da smo drugačni, kar lahko vodi v razvoj slabe samopodobe, perfekcionizma in težnje po ugajanju drugim za vsako ceno.

Zakaj se razvije čustvo sramu?

Sram je zelo boleče in neprijetno čustvo, neposredno povezano z občutkom lastne vrednosti. Je prepričanje, da nismo dovolj dobri, da je z nami nekaj narobe, da smo manj kot drugi ljudje in kot taki nevredni ljubezni in pripadnosti. Sram se pojavi takrat, ko smo prepričani, da smo s svojim ravnanjem povzročili, da nekdo misli slabo o nas. Občutek sramu je toliko bolj intenziven, kolikor bolj nam je pomembno, da imajo drugi dobro mišljenje o nas. »Potreba po pripadanju in povezanosti je ena od temeljnih in najpomembnejših človeških potreb. Ljudje smo bitja odnosov,« razloži psihoterapevt. Prek bolj ali manj očitnih oblik zasramovanja okolica izvaja pritisk na posameznika, da se prilagodi normam, kakšen mora oziroma kakšen ne sme biti, da bi bil vreden, da pripada. Če ima posameznik občutke, da ni dovolj dober, da ni sprejet, ga postane sram.

V kakšnih oblikah se pojavlja sram?

Človek, ki ga je sram, se poskuša skriti. To počne tako, da se izmika pogledu v oči, gleda v tla, skloni glavo ali pa se obrne stran. Najvidnejši znak sramu je rdečica. Ko postane občutek sramu zelo močan, bi človek najraje izginil iz pogleda drugih. To je hipni akutni sram. »Akutni sram doživljamo ob različnih priložnostih - ta pride in mine kot vsa druga čustva. Ena od definicij akutnega sramu je, da ga doživljamo takrat, ko v neki določeni, konkretni situaciji zaznamo oviro za doživljanje vznemirjenja, želja in potreb, ker nekaj, kar doživljamo in počnemo, ni v skladu z družbenimi normami. Ta sram ne povzroča nekih trajnih težav,« razloži. Bolj težaven pa je sram, ki ga ponotranjimo in tako postane del naše identitete.

Tovrsten sram, imenujemo ga tudi eksistencialni sram, poseže globoko v naše bistvo in negativno vpliva na pomembna področja življenja. Jasen znak je nizka samopodoba. Ljudje z nizko samopodobo ne zaupajo sebi in svojim sposobnostim, izogibajo se izzivom in tako jim ne uspe razviti in uresničiti talentov. Tu gre pogosto za prepričanja, ki so povezana s spolom in ki jih začnemo zaznavati že zelo zgodaj. Saj poznate tisto - fantki ne jokajo, deklice se ne jezijo. Če takšne stereotipe ponotranjimo, imamo lahko pozneje v življenju precej težav. Eksistencialni sram je lahko zelo pereč in preraste tudi v duševne motnje, depresijo …

Kaj lahko storimo, da bi presegli sram?

Občutkov sramu ne zanikajmo, ampak si jih priznajmo in se z njimi soočimo. Zelo nam je v pomoč, ko razvijemo zavedanje, da so naše karakterne lastnosti in naše vedenje spremenljivi del nas in ne določajo naše temeljne človeške vrednosti. Ko se spopademo s sramom, pogosto lahko odkrijemo, da so tisti deli nas samih, ki se jih sramujemo, pravzaprav naše dragocene vrline. Na primer tisto, kar smo prej zavračali kot svojo 'šibkost', začnemo prepoznavati kot ranljivost, ki nam omogoča, da se lahko globlje in bolj pristno povežemo z drugimi ljudmi. Za globoko spremembo občutka sebe in premagovanje sramu je pomembno, da zacelimo čustvene rane, zaradi katerih so ti občutki nastali. S tem osebno in duhovno rastemo ter smo vse bolj notranje umirjeni in zadovoljni s seboj in življenjem, tudi če nam zunanje okoliščine niso vedno naklonjene.

Ali lahko sram preraste tudi v kakšno motnjo?

Ja, seveda. Različne študije in klinične izkušnje kažejo, da je prav sram v ozadju številnih psihosocialnih motenj. Depresija, narcisistična osebnostna motnja, mejna motnja osebnosti, motnje hranjenja, razlčine oblike nasilja, vse to lahko izhaja iz sramu.

Sram pred sramom?

Sram je občutje, ki si ga težko priznamo in še težje delimo z drugimi. Sami pomislite, kako bi vam bilo, če bi morali govoriti o tem, da niste dovolj dobri, da o sebi mislite, da ste nesposobni, da dvomite o svojem videzu. Takšne stvari pred drugimi ljudmi ponavadi prikrivamo.

Sram nas je občutkov sramu, ker naj bi že ti občutki bili znak, da je z nami nekaj narobe. Ko doživljamo sram, čutimo potrebo po tem, da bi se skrili. Sram preživi v notranjem molku, skrit pred drugimi, gre za porušen most med nami in drugimi. Ko ga zmoremo ubesediti v pogovoru z drugim človekom, ki mu dovolj zaupamo, ki nas zares sprejema takšne, kot smo, in se je tudi sam pripravljen pokazati takšen, kot je, ko smo drug drugega sposobni sprejemati s sočutjem in začnemo govoriti o stvareh, ki se jih sicer sramujemo, mu odvzemamo moč. To je prvi korak pri obvladovanju sramu.

Kdaj po strokovno pomoč?

Včasih v težkih življenjskih preizkušnjah potrebujemo pomoč pri navigaciji. Pomoč strokovnjaka je najbolj dobrodošla takrat, ko človek sam začuti, da potrebuje pomoč. Ne nujno le pri hudih težavah, psihoterapevt lahko pomaga tudi pri osebni rasti, pri premagovanju osebnih stisk. To je zrela odločitev in prvi korak k izboljšanju kakovosti življenja. »V naši kulturi pa velikokrat tudi ta korak vzbuja sram. Saj imamo nekje globoko zakoreninjeno, da je s tistim, ki obiskuje psihoterapevta, nekaj narobe. Še vedno se sramujemo tega, da se želimo bolj spoznati, pozdraviti, zrasti,« še doda Flajs.

Omeniva še ljudi, ki ne čutijo sramu.

Obstajajo, seveda. Sociopati. Ljudje, ki niso sposobni empatije.

Imate morda kak uporaben nasvet, kako reagirati, ko začutimo sram?

Prvo pravilo je, da čustvo prepoznamo, ga ozavestimo, sprejmemo in nekajkrat globoko vdihnemo. Če smo v družbi ljudi, s katerimi o tem ne moremo govoriti, se, če se le da, za kratek čas umaknemo, saj tako zmanjšamo možnost, da bi odreagirali impulzivno ter naredili nekaj, s čimer bi sram še okrepili. V vsakem primeru poskusimo počakati dovolj dolgo, da lahko znova začnemo presojati in se odzivati bolj zavestno.

Besedilo: Mira Čirović // Fotografija: Aleksandra Saša Prelesnik