Tomaž Kavčič: Ljubezen res ne pozna meja

Tomaž Kavčič: Ljubezen res ne pozna meja (foto: Helena Kermelj, Goran Antley, Sašo Raderj, osebni arhiv) Helena Kermelj, Goran Antley, Sašo Raderj, osebni arhiv
Vir: Story
9. 6. 2016

Že dve leti sta minili, odkar smo bili na malih zaslonih priča prvi zabavni kuharski reklami, v kateri v glavnih vlogah nastopata Mate Janković in naš kuharski mojster Tomaž Kavčič.

“Pa še to bi dodal, da ljubezen res ne pozna meja. Ona je Italijanka, jaz sem Slovenec. (smeh)”
“Težko je govoriti o ljubezni na prvi pogled, lahko pa rečem, da je bila brez dvoma 'všečnost' na prvi pogled. Najprej me je kupila s kulturo in obnašanjem ter z velikim zanimanjem za hrano in s tem, koliko je pojedla. (smeh)”
Simpatični Primorec je ljubitelj hitre in varne vožnje. Je tudi ponosen lastnik avtomobila Mercedes-Benz.
“Pri nama je ljubezen dobesedno šla skozi želodec.”

Ravno v času, ko je Tomaž v roke dobil novega jeklenega konjička, smo z njim poklepetali o njegovem odnosu s hrvaškim kolegom, njegovih strasteh zunaj kuhinje, ljubezni ter o tem, ali bo njegova hčerka sledila njegovim stopinjam in postala peta generacija primorskih gostincev.

Story: Slovenija vas je vzljubila v Lidlovih reklamah, v katerih sta z Matetom kot 'pes in mačka'. Je tako tudi, ko so kamere ugasnjene, ali sta v tem času že razvila pravo prijateljstvo?

To je projekt, ki je potekal v 11 državah, krovno pa prihaja iz Nemčije in že ta 'vs.' pove, da morava biti akterja nekako drug proti drugemu, sicer na nagajiv in simpatičen način. Z Matetom se zelo dobro razumeva, skupaj pa sva le štiri dni na mesec, ko snemamo na Poljskem. Še sam ne morem verjeti, ampak prihodnji mesec bosta minili že dve leti, odkar to delamo ...

Story: Pa sta se poznala že od prej ali sta se spoznala pred kamerami?

Nisva se poznala. Sicer sva vedela drug za drugega, sva se pa prvič srečala prav v Poznanu na Poljskem, tako kot ste rekli, pred kamerami.

Story: Kakšen pa je vajin vsakdan med snemanji?

Jaz letim vedno iz Trsta v München, on prileti iz Zagreba v München, od tam pa skupaj nadaljujeva pot na enournem letu do Poznana. To vedno poteka v večernih urah, tako da greva takoj po tem v hotel. Vsekakor je v teh štirih dneh na prvem mestu odgovornost do dela in snemanja. Zato nama ne ostane veliko časa, da bi skupaj šla po mestu. Se pa vsekakor dobro razumeva in mislim, da sva nekaj dobrega prispevala tudi k odnosu med Hrvaško in Slovenijo.

Story: Koliko časa pa porabite za snemanje ene reklame?

Čeprav so reklame zelo kratke in je na televiziji vse skupaj videti malo, smo velikokrat za snemanje desetih sekund porabili ves dan. Začnemo zjutraj, včasih pa se snemanje zavleče tudi do enih zjutraj. Nekatere reklame pa nam uspe posneti tudi v treh ali štirih urah, seveda je zelo odvisno od kadrov ter tega, koliko ljudi nastopa v reklami. Več ljudi je, dlje časa traja in bolj je zahtevno. To še posebej velja, ko so vključeni otroci ali živali. Dvakrat smo imeli psička in prav okrog njega se je pojavilo največ zapletov. (smeh)

Story: Že vaši starši imajo dolgo gostilniško tradicijo, in ko se pogovarjam z nasledniki gostincev, pravijo, da so se gostilniškega posla kar malce izogibali, ker so pri starših videli, kako zahteven je ta poklic. Je bilo pri vas podobno?

Jaz nimam dela, nimam službe, imam način življenja. In ta traja od jutra do večera. Je pa tako, da sem bil rojen v gostilniški družini in si nikoli nisem mislil, da bom to nadaljeval, obenem pa nisem razmišljal o drugem poklicu. Geni so brez dvoma naredili svoje, in ko jih začutiš, je prav, da se temu prepustiš in greš v ta način življenja. Zaradi tega mi nikoli ni bilo žal in prepričan sem, da mi tudi nikoli ne bo. Je pa res, da je to izredno zahteven tempo, in če v tem delu ne uživaš, ga je nemogoče dobro opravljati. Prepričan sem, da bi v trenutku, ko bi mi ta način življenja prišel proti, začel razmišljati o čem drugem, kar pa bi bilo brez dvoma povezano s kulinariko, ampak ne z gostinstvom. Upam, da se to nikoli ne bo zgodilo, ker v tem res uživam, in vesel sem, da nadaljujem družinsko tradicijo.

Story: Imate hčerko Saro. Je morda kdaj pokazala zanimanje, da bo vaša tradicija dobila peto generacijo?

Tako kot jaz nisem bil prisiljen v to delo, tako tudi jaz nje ne silim v to. In resnično ne bom razočaran, če se ne bo odločila za gostinstvo. Čeprav zdaj študira, mi veliko pomaga ... pravzaprav vedno, ko ji čas to dopušča. Vidim, da z veseljem pride. Ne samo zaradi pomoči, ampak ima prirojeno to, da je rada z ljudmi, kar pa je najbolj pomembno.

Story: Prebrala sem, da ste soprogo spoznali prav v gostilni Pri Lojzetu. Ste to imeli za znak, da je to to?

Kar nekaj let je že minilo, ampak se spomnim njenega obiska, ko je prišla v družbi. Težko je govoriti o ljubezni na prvi pogled, lahko pa rečem, da je bila brez dvoma 'všečnost' na prvi pogled. Najprej me je kupila s kulturo in obnašanjem ter z velikim zanimanjem za hrano in s tem, koliko je pojedla. (smeh) Še zdaj je vitka in spomnim se, kako sem si takrat mislil: "Že vidim, da je prava. Rada je, zagotovo pa je tudi delovna, ker mora brez dvoma za tako postavo hoditi v fitnes." Dve stvari od tega držita: zelo rada je pa tudi delavna je, v fitnes pa še v življenju ni stopila. (smeh) In če sem ji za kaj nevoščljiv, sem ji brez dvoma za te gene, da lahko poje, kar želi, in ostane vitka. To je res veliko bogastvo. Torej, že prvi večer so ji prijatelji rekli: "O, Flavia, pazi, ta te bo zaprl v gostilno." Ona se je malce posmejala in mislim, da prvi dan ni bilo tistega pravega zanimanja pri njej. Naslednji dan pa se je vrnila, ker je bil njen rojstni dan in ga je praznovala na Zemonu. Mislim, da se je takrat zgodil tisti trenutek. Izmenjala sva si številki in takrat sva se začela videvati.

Story: Rekli ste, da vam je bilo zanimivo to, da rada je. Torej je tudi pri vama šla ljubezen skozi želodec?

Ja, pri nama je to dobesedno. (smeh). Pa še to bi dodal: da ljubezen res ne pozna meja. Ona je Italijanka, jaz sem Slovenec. (smeh)

Story: Kako lepo. No, zdaj ste prejeli nov Mercedesov avtomobil. Kakšen voznik ste?

Že od mladosti sem povezan z bencinskim športom - najprej z motorji, potem pa sem poskusil tudi reli. Avtomobile imam zelo rad. Kar se tiče moje vožnje, je pa tako: zelo rad hitro vozim, ampak vedno varno. Čas je sicer problem, vendar se trudim, da se vsaj enkrat na leto odpravim na dirkališče. Zdaj sicer že dve leti nisem šel, ampak to je moj način sprostitve. Prav tako pa to priporočam vsakemu, ki rad hitro vozi.

Story: Kaj pa žena? Sta se kdaj pomerila v vožnji?

Prav njena vožnja je ena od stvari, ki so mi na njej tako všeč. Je spretna za volanom, vendar v nasprotju z mano ne uživa v prehitri vožnji. Nisva se še pomerila na stezi in morda se kdaj bova.

Story: Kaj pa alkohol in vožnja? Kakšno je vaše mnenje o tem? Verjetno morate gostinci včasih s stranko tudi nazdraviti?

Že tako alkohola ne pijem velikokrat - tudi zaradi tega, ker delam v gostinstvu. V tem svetu sem videl že veliko problemov, krivec katerih je bil alkohol. Rad spijem kozarček vina ob jedi, zelo rad se poveselim s prijatelji in spijem dva kozarčka vina, ampak vedno pazim, da ne grem za volan. V življenju še nisem nikoli napihal in upam, da tudi nikoli ne bom.

Kako sta se spoznala?

Flavia je prišla z družbo v njihovo gostilno in Tomaž jo je takoj opazil. "Torej, že prvi večer so ji prijatelji rekli: 'O, Flavia, pazi, ta te bo zaprl v gostilno.' Ona se je malce posmejala in mislim, da prvi dan ni bilo tistega pravega zanimanja pri njej. Naslednji dan pa se je vrnila, ker je bil njen rojstni dan in ga je praznovala na Zemonu. Mislim, da se je takrat zgodil tisti trenutek. Izmenjala sva si številki in takrat sva se začela videvati."

Napisala Kaja Milanič

Fotografije Helena Kermelj, Goran Antley, Sašo Raderj, osebni arhiv

Story

Brali ste prispevek, ki je povzet po članku iz revije

Story23/2016

Naročite se na revijo Story:

04 511 64 44 izpolnite spletno naročilnico

Ne spreglejte, revija je lahko tudi lepo darilo.
Podarite naročnino svojim najbližjim.


Priporočamo

Nova Story že v prodaji

Story 23/2016

Story 23/2016, od 02. 06. 2016