Vsestranski slovenski igralec, radijski voditelj in dramatik Tomaž Lapajne Dekleva je te dni sodeloval v prav posebnem projektu #Jaz tudi, kjer je prebral nekaj zgodb, izmed več kot 106, na temo spolnega nasilja, ki so jih zbrali na portalu. Tovrstne zgodbe so se ga dotaknile in zaupal nam je, zakaj je prav on posodil glas, s katerim želijo opozoriti na tovrstno problematiko!
Tomaž, kot igralec ste vajeni številnih izzivov. Kaj vam pomeni igralsko delo?
Gledališče najbolj neposredno odseva najpomembnejšo stvar v življenju: odnose med ljudmi. Dobro gledališče je živo, neposredno, v nenehni komunikaciji z gledalci, ki s svojimi reakcijami sooblikujejo vsakokrat drugačno neponovljivo doživetje. Ta živost gledališkega dogodka je nekaj tako čudovitega, da me njegova čarovnija drži že dobrih 30 let. In stvari se lotevam celostno, ne le kot igralec, ampak tudi kot avtor in režiser, zato je gledališka igra le manjši del mojega ustvarjanja. Imam to srečo, da nisem pristal v klasičnih gledaliških praksah, ampak večinoma ustvarjam sodobnejše oblike gledališča. Se pa prostor za delo iz leta v leto krči, kar nas, samostojne ustvarjalce uprizoritvenih umetnosti, zelo utesnjuje.
V bistvu je vaša kariera bogata in kot vsestranski umetnik ste si nabrali številne izkušnje. Med njimi tudi s področja plesa, radia in televizije. Katero od teh področij vam je najljubše?
Živ stik z občinstvom, ne glede na zvrst. Ta pri ustvarjanju za radio ali televizijo umanjka in kot ustvarjalec, ki je navajen odziva občinstva, se počutiš, kot da stvar ni dokončana. Kot da bi izpilil stvar na vajah, potem pa ne bi tega predstavil občinstvu. Razumsko veš, da je šlo v eter, čustveno pa v bistvu ne ... Je pa moje delo na radiu javnost dejansko najbolj opazila – Kolektiv Narobov je pred leti prejel Ježkovo nagrado za radijski projekt Velika sestra.
Nekje sem zasledila, da ste sodelovali tudi pri projektu Rdeči noski?
Za Rdeče noske še vedno zelo rad delam. Vznemirljivo je, kaj storita veselje in radoživost, ki ga klovni prinesemo v bolnišnice! Zadnja leta kot klovn vse več obiskujem tudi stare v domovih, kjer čutim, da imata vesela igrivost in domišljijska igra klovnov še močnejše učinke. Večino moje ustvarjalnosti pa je res namenjene otrokom in mladim. Verjetno zato, ker mi je všeč njihov neposredni iskreni odziv. Zadnje čase izjemno uživam v igranju predstave za mlade Neustrašna raziskovalka v Cankarjevem domu, saj se nanjo mladi izjemno dobro odzivajo. Vsakič je taka energija v dvorani! Tak užitek!
Sodelovali ste pri projektu #Jaz tudi, kjer ste prebrali nekaj izmed več kot 106 zgodb na temo spolnega nasilja, ki so jih zbrali na portalu Jaztudi v nekaj mesecih. Kako so se vas dotaknile te zgodbe?
Zelo. Toliko krikov nemoči! Najbolj pa zabolijo zgodbe, kjer so bili žrtve spolnega nasilja otroci. To so tako grozljive stvari in žrtve imajo tako globoke travme, da moramo več govoriti o tem in narediti več za preprečevanje. Zato sem se rad odzval vabilu Nike Kovač in upam, da pripomogel k temu, da se zavemo, da se nasilje dogaja pogosteje, kot se nam zdi.
Zakaj se vam je kot moškemu zdelo pomembno priključiti tovrstnemu projektu?
Člane gledališkega kolektiva Improške so povabili z Inštituta 8. marec. Anonimnim zgodbam spolnega nadlegovanja in nasilja smo dali obraze in glasove ter jih oživili pred občinstvom. Tako se močneje začuti, za kaj zares gre. In kakšne posledice pušča. In nam daje moč, da ukrepamo.
Se vam zdi spolno nadlegovanje in nasilje napad na moškost?
To je pogost strah – a zdaj bo pa vsaka nedolžna pripomba že spolno nadlegovanje? Zelo narobe bi bilo, če bi stvar razumeli kot splošno obtoževanje in kastracijo moških. Gibanje #Jaz tudi se zavzema za to, da spolna pobuda ne sme raniti in ne sme posegati v intimo brez svobodno izraženega dovoljenja odrasle osebe. Samo to. Spolnost je vendar nekaj čudovitega! Vsakdo ima pravico izražati svoje spolne želje in povabiti k spolnemu stiku drugo odraslo osebo. Povabljena oseba pa mora imeti možnost, da brez kakršnihkoli posledic zavrne povabilo. Spolno nasilje se pojavlja takrat, ko nekdo, ki ima večjo moč v družbi, vplivnejši položaj, to izrablja na šibkejših. S tem povzroča ponižanja, stiske in celo travme. Največkrat so storilci moški in žrtve največkrat ženske. V zgodbah, ki so jih napisali v Sloveniji, pa lahko beremo, da se pojavljajo tudi druge kombinacije.
Boste v akciji sodelovali še naprej?
Verjamem, da lahko zmanjšamo družbeno sprejemljivost spolnega nadlegovanja in nasilja. Tiha večina ne sme več z molkom podpirati storilcev in storilk, ampak mora reagirati! Žrtvam nasilja pa moramo sporočiti, da niso same oz. sami, in jim pokazati pot, kako se lahko izvijejo iz nasilnega odnosa in kako lahko celijo rane, ki so jim jih prizadejali.
Nasilje
Skupaj s člani gledališkega kolektiva Improške se je Tomaž odzval vabilu Inštituta 8. marec, kjer so anonimnim zgodbam spolnega nadlegovanja in nasilja dali obraze in glasove ter jih oživili pred občinstvom.
Besedilo: MIMA // Fotografija: Igor Zaplatil