Slovenijo je prejšnji teden zajela tragična novica o smrti velikega umetnika Tomaža Pandurja. Vest je prišla z odrskih desk Makedonskega narodnega gledališča v Skopju, kjer je potekala vaja za predstavo Kralj Lear. Nepričakovana smrt je pretresla kulturno-umetniške kroge, ki so se zavili v črnino.
Tomaževa prodorna umetniška pot se je začela po njegovi diplomi na AGRFT v Ljubljani, ko je leta 1989 režiral legendarno predstavo Šeherezada v Slovenskem mladinskem gledališču. Prav ta predstava ga je ponesla na številne evropske in ameriške odre ter festivale. V istem letu je postal tudi umetniški direktor Drame SNG Maribor in v štajerski prestolnici pustil svoj pečat. To je bilo zagotovo Pandurjevo najplodnejše ustvarjalno obdobje s Faustom, Hamletom, tremi deli Božanske komedije, Carmen, Rusko misijo in Babilonom. V tem obdobju je do potankosti in skrajnosti izpopolnil svojo enkratno gledališko poetiko, ki je bolj kot na besedi temeljila na vizualnem in drugih čutnih učinkih. Sledilo je nekoliko težje obdobje, ko se je Tomaž umaknil od gledališkega življenja, nato pa se znova vrnil k odrski umetnosti in s sestro Livijo Pandur leta 2002 ustanovil gledališče Pandur Theaters.
Ustvarjal je v Španiji, Nemčiji, na Hrvaškem, zadnji čas pa se je odločno vrnil na slovenske odre. Lani jeseni je na odru Ljubljanske drame na novo postavil Göthejevega Fausta. V marcu je Tomaž v koprodukciji ljubljanske Drame in Festivala Ljubljana s predstavo Faust gostoval tudi na gledališkem festivalu v Bogoti, ki spada med največje gledališke festivale na svetu, saj na njem gostuje 130 predstav iz 32 držav, ki si jih je ogledalo več kot 2,5 milijona obiskovalcev. Pandurjevega Fausta si je ogledalo več kot sedem tisoč ljudi, tamkajšnji mediji pa so predstavo izpostavili kot enega od vrhuncev festivala. Za Tomaža je bilo to že deveto povabilo, ki bo zagotovo pustilo svoj pečat, saj je bil slovenski režiser več kot dve desetletji ljubljenec občinstva Latinske Amerike. V enem od zadnjih televizijskih intervjujev je zaupal, kako se je sploh zgodila Bogota: "Začela se je v devetdesetih s Šeherezado in z nizom nekih magično-realističnih srečanj, ki sem jih takrat imel v življenju.
Od nekod se je pojavila Fanny Mikey (igralka, ki je želela spremeniti gledališke festivale in ji je to tudi uspelo), z druge strani Ramiro Osorio (direktor gledališča Teatro Mayor, o. p.). Bil sem v središču pozornosti nekih menedžerjev, producentov, ki so prišli v stik z mojo Šeherezado, z mojo prvo profesionalno predstavo. In od takrat ta nevarna razmerja z Latinsko Ameriko še trajajo. Tako rekoč sem odraščal v teatru in življenju v stiku s celotno Južno Ameriko." Tomaž se je rad vračal v Kolumbijo, saj je, kot je rekel, bila to dežela, kjer je vladal magični, nerazložljiv, nedosegljiv in nedorečen realizem.
"V Bogoti je najbolj izobraženo občinstvo na svetu. Videli so najboljše predstave, leta in leta spremljajo svetovne gledališke dogodke in se skupaj z ustvarjalci izobražujejo, odraščajo v teatru. To je dober znak za vse nas, zelo poučen, da kultura lahko generira razvoj tudi v takšnih okoliščinah, kot sta Kolumbija in Latinska Amerika," je povedal. Čeprav je bila njegova predstava izvedena v slovenskem jeziku, so jo na drugi celini dobro razumeli. "V gledališču radi rečemo, da govorimo univerzalen jezik. Govorimo na štirih nivojih zavesti, podzavesti, vendar pri takšni predstavi, kot je Faust, potrebujemo napise, podnapise, stranske in bočne. Celotna dvorana je bila v Faustu obdana s platni in s projiciranimi teksti. Vesel sem, da so naši slovenski igralci to doživeli, da jim je občinstvo 'jedlo iz roke'.
Interakcija med odrom in gledalci je v Kolumbiji in povsod v Latinski Ameriki izjemna. Gledališče doživljajo kot religiozen obred, zato so morda moje predstave tam tako dobro sprejete, ker v osnovi imajo to ritualnost to arhetipskost." Tovrsten podvig je bil za Tomaža in celotno ekipo velik zalogaj. "V športnem žargonu je gostovanje na drugem koncu sveta nekakšna gledališka olimpijada. Zmagati na takšnem tekmovanju je velika stvar. Mislim, da to, kar nam je uspelo s Faustom - prebiti se v orbito svetovne prepoznavnosti med petimi gledališkimi velesilami, je zgodovinski uspeh slovenskega gledališča." Kako bo naprej, za zdaj še ni znano, je pa res, da je imel Faust veliko prihodnost. Povabili so jih v Azijo, nato bi sledila vrnitev v Evropo, kjer so se za predstavo zanimali Pariz, London, Berlin in Madrid. Tomaževa želja je bila, da bo slovenski Faust še dolgo živel.
Tragična novica o smrti velikega umetnika je pretresla domačo in tujo javnost. Na družbenih omrežjih so se vsuli komentarji, sožalja in spomini, s katerimi so bili povezani Tomaževi uspehi. Žal nas veliki umetniki zapuščajo veliko prezgodaj in le njihova dela nas bodo večno spominjala na velike uspehe, s katerimi so zaznamovali naša življenja.
Napisala: MIMA
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču
