Umetniški, gledališki in kulturni svet se je prejšnji teden zavil v črnino. Nenadna smrt režiserja Tomaža Pandurja je šokirala javnost na domačih in tujih tleh. Izgubili smo velikega človeka, ki je svet ponesel na odrske deske in teater povzdignil v nove sfere.
Alpe, Helena Kwermelj, Gorn Antley, Primož Predalič, Mediaspeed, Marko Pigac
Veliko prezgodaj nas je zapustil velik umetnik, ki je s svojim delom zaznamoval kulturno in gledališko sfero.
Alpe, Helena Kwermelj, Gorn Antley, Primož Predalič, Mediaspeed, Marko Pigac
VESNA MILEK: “Šele zdaj počasi prihaja v zavest. Do zdaj sem mislila, da je pomota. Tomaž s Faustom v Mehiki: "Ljudje so prihajali k meni in govorili o predstavah, ki so jih videli pred 20 leti, o Šeherezadi, Faustu, Carmen, znali so opisati določene podobe," je rekel Pandur. In to je toliko fascinantno prav zato, ker si mislimo, da je gledališče nekaj minljivega. V bistvu pa ostaja zapisano v našem emotivnem spominu.”
Alpe, Helena Kwermelj, Gorn Antley, Primož Predalič, Mediaspeed, Marko Pigac
ULA FURLAN: “Ne bom pozabila, kako 'stuširano' si vedno dišal in kako nežno si me objel in poljubil. Rada te imam, Tomaž Pandur.”
Alpe, Helena Kwermelj, Gorn Antley, Primož Predalič, Mediaspeed, Marko Pigac
VALENTINA SMEJ NOVAK: “Danes zjutraj ne bom srečala Tomaža Pandurja. Ne bo dražil mojega najmlajšega, ali gre 'v službo'. Ne bo mi mimogrede povedal, od kod se je vrnil in kam se odpravlja. Ne bo rinil kovčka skozi težka vrata. Ne bom ga spraševala, kdo čuva Maksa, ko on potuje. To je samo prozaično obdobje tega, česar vsega ne bo več, poslej, ko Tomaž s svojo silno svetovljansko energijo ne bo več razsipal naokoli volje do življenja, bolje do lepega in volje do presežnega.”
Za Tomaža Pandurja je bilo gledališče svet v polnosti in popolnosti.
Menil je, da je treba v gledališču brez predsodkov uporabljati vse, kar nam je dano v občutenju sveta. In to je sam na odru, ki ga je mnogo prezgodaj zapustil, do zadnjega počel. Med vajo za predstavo Kralj Lear v Narodnem gledališču v Skopju mu je odpovedalo srce. Srce, ki je bilo za življenje na odru. Mnogo njegovih prijateljev, sodelavcev in znancev je na dan žalostne novice osuplo in svet je za trenutek obstal.
Veliki umetnik je svoj pečat pustil z odličnimi deli, kot so: Šeherezada, Faust, Hamlet, Božanska komedija, Carmen, Ruska misija, Babilon ... Prejel je številne nagrade tako na domačih tleh (od Borštnikove, Prešernovega sklada, nagrado za življenjsko delo Bojana Stupice, Glazerjevo nagrado) kot nagrade z mednarodnega prostora (Mehike, Argentine in Španije). Nedavno se je vrnil iz Bogote, kjer se je udeležil uspešnega gostovanja kolumbijskega gledališkega festivala s predstavo Faust v produkciji SNG Drame Ljubljana. Pandurjevega Fausta si je ogledalo več kot 7 tisoč ljudi, tamkajšnji mediji pa so predstavo izpostavili kot enega od vrhuncev festivala. Bil je umetnik, ki je s svojimi deli zapečatil usodo slovenskega gledališkega prostora.
O Tomažu tudi ...
JAŠA KOCELI (režiser)
"Včeraj sem imel premiero in včeraj je odšel Tomaž. Ves čas mi odzvanja v glavi njegov lepi, globoki glas z gledališke vaje in njegove izjemno artikulirane misli, prepojene s poetičnimi podobami. Najboljše je bilo še pred njim. Zdaj ne bomo videli, kako bi odsanjal svet skupaj z Márquezem ali kakšen bi bil film, ki bi ga posnel. Nekaj mesecev sem z njim delil nastajanje Fausta, prebedel z njim in ekipo dolge noči, da smo naredili najboljše, kot smo zmogli, ker nam zaradi njega nič ni bilo težko. V sebi je nosil ogenj in izgoreval je v energiji, ki jo je vlagal v proces, v bogastvo vaj. Dajal je vse, kar je imel. Občudoval sem njegovo sposobnost čudenja in navduševanja, njegovo otroško veselje in igrivost, njegovo senzibilnost, njegov pesniški zanos in neomajno vero v svoje notranje podobe. Njegovo toplino in prijateljstvo, ki ju je podaril drugemu odprtemu srcu. Njegovo izjemno profesionalnost in nepopustljivost, ki sta zaveza za nas, ki bomo delali naprej. Odšel je z Learom. Imel sem srečo videti njegovo predzadnjo predstavo, atenskega Leara. Ta predstava je ena najmočnejših, kar sem jih doživel. Intenzivno mislim nanj in se mu poklanjam. Podobe naših skupnih mesecev so tako prekleto žive. Kot pravi v svojem zadnjem televizijskem nastopu, tudi jaz srčno upam, da bo življenje slovenskega Fausta še dolgo. Ko smo se prvič s faustovsko sceno prestavili v Križanke, je sonce magično poseglo v prostor in rad se ga bom spomnil, kako se sprehaja po nastajajočem svetu predstave z nenačrtovano pomočjo ugašajočega neba, ki se oglaša kot v poklon njegovim svetovom, njegovim predstavam, v katerih je bila vedno vrhunsko, skoraj popolno postavljena luč. Ena najboljših na svetu. Bil je senca, ki se dotika neizrekljivega in eden izmed tistih, ki se najdlje iztegnejo proti svetlobi in jo morda za hip ukradejo. Iskreno sožalje Liviji in vsem najbližjim, igralcem, ki jih je ljubil, čudoviti ekipi sodelavcev, gledališču. Hvala za tvoje svetlobe, Tomaž."
SEVERINA
"Gledam tvojo sliko in čujem tvoj smeh ... Ko odide nekdo, ki si ga ljubil in ki je tebe ljubil, ki te je razumel, sprejemal ... odideš tudi ti ... zlomiš se ... Žalost v meni in okoli mene. Ljubim te, ljubezen moja ..." in "Tomaž, jočem za napačno pesem ..." "Ne, ljubica ... Nikoli ne joči za napačno pesmijo ... Mogoče jočeš za napačnimi ljudmi ..." "A kaj bom, če znova naletim na mesto brez ljudi sredi koncerta?" "Kaj misliš, da si ljudje želijo videti nenaklonjena čustva? Zapomni si: spomni se vsega slabega, kar si doživela v življenju, in tako stopi na oder. To si prava ti! Ker saj veš, draga, najboljši režiserji niso tisti, ki govorijo igralcem, kaj je treba narediti, ampak tisti, ki iz igralcev izvlečejo vse tisto, kar se skriva v njih!"
SEBASTIAN
"Danes se je svet ustavil. Tako zelo bo manjkal tvoj prešerni nasmeh, močan objem in vzklik "guapoooooo" vsakič, ko sva se videla. Če bi pred mesecem dni, ko sva si nazadnje pisala, vedel, ne bi ostalo le pri: Nujno se morava videt, ko boš spet v Sloveniji! Toliko čejev in zakajev puščaš za sabo, toliko praznine in bolečine. Pa tudi ... kdo bo zdaj naredil 'najin' videospot? Pa 'najin' muzikal Moulin Roufe, o katerih sva govorila že leta? Že zdaj te pogrešam. Življenje teče naprej, a zdaj bo vse drugače ... Počivaj v miru, mi guapo, in se srečava!"
VEN JEMERŠIĆ
"Tomaž Pandur, se še spomniš najine skupne mariborske Kinoteke, s katero sva izobraževala takratne štajerske umetnike? Kako skrbno si izbiral naslove svojih najljubših filmov, ki sem jih nato kot študent švercal iz Zagreba? "May the force be with you"!"
MIMA
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču