Nekdanji kapetan slovenske hokejske reprezentance Tomaž Razingar se je že pred slovesom od ledene ploskve usmeril v gostinske vode.
Tako legendarni Raza vodi dva uspešna lokala v Kranju in Škofji Loki, poleg tega pa picerijo na Bledu. Kako pa se hokejist znajde s kuhalnico v roki, smo preverili kar med prijetnim klepetom na vroče poletno popoldne.
Ali pogosto hokejsko palico zamenjate za štedilnik in ponve ter najdražje razvajate s svojimi mojstrovinami?
Ne. Ko sem kot mladostnik živel v Ameriki, sem se velikokrat znašel v kuhinji. Sicer nisem bil mojster, a tudi lačen nisem bil. Doma pa ne kuham, saj žena Anja z odlično kuho poskrbi, da nismo lačni.
Pa kljub temu ima vsak izmed nas jed, v kateri blesti.
No, odlično se znajdem za žarom, predvsem zdaj, ko je sezona piknikov. Sicer pa sem svojo drago na začetku zveze očaral s testeninami s sirovo in česnovo omako, v katerih sem blestel. Tako gre ljubezen tudi tu očitno malo skozi želodec, vendar pa zdaj že zelo dolgo nisem kuhal. Če bo Anja nekje prebrala, da sem kuhar, ji ne bo preveč všeč.
Pa uživate med pripravljanjem hrane? Ali pa se raje znajdete le za jedilno mizo?
Ah, predvsem raje spremljam ves proces od daleč. Tudi v piceriji znam pojesti pico, česa več pa skoraj ne. Ekipa tu poskrbi za to, mene pa zanimata bolj organizacija in napredek. Znam natočiti pivo, kave pa še nisem skuhal. Sem gostinec, vendar ne čisto ta pravi.
Vaše življenje je bilo ves čas tesno povezano s hokejem, ki slovi po ekipnem duhu in sodelovanju. Se raje česa lotite sami ali verjamete v skupinsko delo?
Določene stvari raje sam, določene pa prepuščam tudi drugim. Ves čas sem preživel v skupini več kot 20 fantov, zato sem se v tem času veliko naučil. Lahko sem zabaven, lahko pa se delam, da sem zabaven. Včasih me je težko prebrati, zato marsikdo ne ve, ali sem dobre ali slabe volje. Bil sem tudi že slabe volje, da se je ekipa zbudila. Tudi v gostinstvu mi včasih ni vse najbolj všeč, vendar to sodelavcem tudi brez težav povem.
Brez dlake na jeziku torej. Po tem ste sloveli že v času športne kariere.
V garderobi sem vedno povedal to, kar sem mislil, da je prav. Vedno sem bil direkten, zato sem vsem povedal, kar se mi je zdelo, da je prav. Tudi vodstvu sem podal nekaj pripomb, vendar za to nikoli niso bili odprti. Še vedno branijo svoj brlog, saj od tega živijo.
S prvenstva po zelenjavo
Zadnje dve leti Tomaž z družino počitnikuje na Malem Lošinju. "Vedno pred sezono, saj moram biti v času največjega prometa doma. Čeprav zdaj ekipi zaupam, zato počnejo tudi stvari, ki sem jih prej počel sam. Sem velik perfekcionist, zato težko koga spustim zraven. Spomnim se, da sem po svetovnem prvenstvu že naslednje jutro odšel v trgovino, da sem nakupil zelenjavo. To je bilo moje veselje, moja kontrola. Zdaj pa so to prevzeli drugi, saj bi se mi drugače zmešalo," nam je zaupal v prijetnem pogovoru.
Tekst: Nika Arsovski
Foto: Goran Antley