Pred dnevi sem imela možnost spoznati prav posebnega sogovornika, čigar misli se že v zgodnji mladosti razlikujejo od misli vrstnikov. Tomaž Humar je avanturistično žilico podedoval po pokojnem očetu, vrhunskem alpinistu Tomažu Humarju, čigar duh še vedno veje pod vrhovi Himalaje.
Z 19 leti se je tako Tomi podal po svetu in kot najmlajši Zemljan prekolesaril zemeljsko oblo, v času na kolesu pa se ni le utrdil in pridobil dragocenih prijateljstev, temveč dobil številno gradivo za knjigo z naslovom 'Svet ni meja'.
Story: Pred dobrim letom ste na domačih tleh stopili s kolesa, potem ko je bilo za vami 209-dnevno potovanje okrog sveta. Kakšni so po vsem tem času vtisi? So ti že zbledeli ali so dosti bolj intenzivni?
Uvidel sem, da sem pozabil številne stvari, predvsem poškodbe in bolezni, ki se jih ne spominjam več. Miselnost je po projektu postala bolj prizemljema, kar je povsem psihološkega izvora. Ves čas sem namreč delal stvari, ki jih v mladosti moramo, potem pa sem vendarle naredil nekaj, kar sem želel sam. Zdaj že dolgo nisem naredil nečesa, česar ne bi hotel. Mislim, da sem tudi zaradi tega dosti bolj pomirjen in v ravnovesju s seboj.
Story: Se že od nekdaj ne pustite zlahka omejevati?
Mislim, da vsak razvije svoj karakter, in nekateri ga za kaj takšnega enostavno nimajo. Moj je precej nasprotujoč, zato verjamem, da bom zelo slab podrejeni. Tako moram zamenjati vloge ali pa ustvariti sistem, v katerem bom lahko delal, kar želim.
Story: Kdaj ste se tega prvič bolje zavedli?
Mislim, da je že kaj hitro začelo 'sekati', rekel bi, da v prvem letniku srednje šole. V glavi sem prehitro odrasel, medtem ko je bilo telo primerljivo z vrstniki. Že pri petnajstih sem bil zelo zrel, vendar telo na ta podvig še ni bilo pripravljeno. Zdaj manjka še kakšno leto, da bo tudi telo na isti ravni kot glava.
Story: Pred začetkom poti ste se huje poškodovali, zaradi česar ste morali biti med pripravami še posebej previdni.
Seveda, kakšen mesec in pol pred projektom sem se ponesrečil in dobil kar 20 šivov. Zato sem se moral izogibati soncu in ni mi ostalo drugega, kot da sem pred televizijo vpel svoje kolo in kolesaril skupaj s Tour de Franceom. Ko so me osvobodili šivov, nekaj časa nisem mogel jesti, zgolj po slamici, zato sem izgubil veliko kilogramov. Po prvi uri, ko sem bil na kolesu, sem mislil, da bom bruhal. Kaj takega se ti pri dvajsetih ne bi smelo dogajati. To je bilo težko obdobje zame, saj sem se v kratkem času moral pripraviti na podvig.
Story: Čeprav ste fizično kondicijo pridobivali tudi na poti, pa ste bili v glavi stoodstotno pripravljeni. Že od nekdaj razmišljate drugače, bolj zrelo od vrstnikov. Kako ste to sprejeli?
Jah, ni lahko. Spomnim se, da sem rešil test, ki ti glede na rezultate poda dejansko mentalno starost. Pri devetnajstih sem imel tako 57 let. Priznam, kar malo me je zaskrbelo. Ni zabavno biti mentalno star pri petnajstih, zdaj pa sem se navadil in v tem uživam.
Story: Na kolesu ste preživeli 209 dni. Kako se je mogoče pripraviti na takšen podvig?
Ne vem, na kaj takega takrat nisem imel odgovora. Telesno sem bil pripravljen na sto kilometrov dnevno, čeprav sem jih na koncu naredil veliko več. Nisem vedel, kaj naj pričakujem, in če pomislim za nazaj, sem kar precej tvegal. Vedel sem, da imam na voljo 24 ur, v katerih moram živ zdrav in brez poškodb narediti 140 kilometrov. Če drugi lahko, potem bo uspelo tudi meni! Čez čas sem to ponotranjil in dobil številna spoznanja, zaradi katerih je bilo potovanje dosti lažje. Ker ne veš, kaj te čaka, je po mojem mnenju ključnega pomena to, da si prilagodljiv. S tem preživiš kjerkoli.
Story: Ste se morda kdaj med potjo povprašali: 'Pa kaj mi je bilo tega treba'?
Nikoli! Če si star devetnajst let in imaš po glavi 20 šivov ... Če te ne ustavi to, drugih ovir ni. Podviga se ne lotiš s takšno mentaliteto, temveč moraš biti prepričan o uspehu.
Story: Vam je bila tovrstna mentaliteta po položena v zibelko ali ste se je priučili?
Mislim, da je veliko stvari prirojenih, zanemariti pa ne smemo niti vpliva okolja. Imel sem srečo, da so tudi moji starši nekoliko nenavadni, zato sem tudi sam prej postal takšen. Medtem ko je moj oče odraščal v povsem drugačnih okoliščinah, saj njegova družina z ničimer ni izstopala, medtem ko je v njem tlel ogenj. Prav zaradi okolice je tako začel podvige šele pozneje kot jaz. Verjamem, da bi šel v Himalajo že pri sedemnajstih, če bi imel možnosti, kot sem jih imel jaz.
Story: Ste se o mislih, ki so se motale po vaši glavi, kdaj pogovarjali tudi z očetom?
Ne, saj mu je hitro postalo jasno. (smeh)
Story: Toliko dni na kolesu je velika borba, tako z naravnimi silami kot s sabo. Ste rojeni borec?
Mislim, da je privilegij ta, da se lahko boriš. Pomisli, da se ne moreš. Predstavljaj si, da si brez nog, rok, rojen na vojnem območju. Ne stokaj, temveč se bori naprej!
Story: Na poti ste spoznali veliko ljudi, večino časa pa ste vseeno preživeli sami. Česa ste se naučili?
Res je, približno 1500 ljudi, s številnimi pa sem spletel tudi globljo vez. Prijateljev po svetu mi tako ne manjka. Ker rad analiziram ljudi, tako v družbi kot tudi drugače, nisem mogel iz svoje kože tudi med podvigom. Pred odhodom me je tako motilo, da niso vsi takšni kot mi, da razmišljajo in se tudi vedejo drugače. Preziral sem ljudi, ki so bili manj ambiciozni, aktivni, pripravljeni na nove izzive. Zdaj pa vidim, da tako mora biti. Prvo poglavje knjige je tako zelo uporniško, medtem ko v zadnjem, poimenovanem katarza, strnem vse svoje misli po koncu izkušnje, ki mi je spremenila življenje.
Story: Ne dvomim, da si boste kolesarsko odisejado zapomnili za vse življenje.
Izkušnja me je močno spremenila. Pred tem sem bil zelo neprijeten, če se stvari niso odvile, kot bi si sam želel. Lahko sem zelo prijeten in družaben, če sem gospodar svojega življenja, situacije, časa. Takoj ko mi to vzameš, lahko postanem zelo neprijeten, saj ne dopuščam, da mi drugi krojijo življenje. Tudi zato nisem bil preveč priljubljen med učiteljicami v srednji šoli, številne bi naredile vse, le da bi se me znebile. (smeh)
Story: Kako pa ste jim 'kravžljali' živce?
Nisem bil tipičen najstnik, saj se nisem spuščal pod svoj nivo s kletvicami in kričanjem. Avtoriteto sem poskušal uveljaviti na svoj način, vedel sem, kaj profesorje najbolj prizadene. Vedno pa sem pazil, da sem dobival vsaj dvojke, saj mi tako nihče ni imel ničesar reči. No, vse do tretjega letnika sem bil prav dober, brez posebnega truda, potem pa sem se posvetil projektu in nisem želel izgubljati dragocenega časa za šolo. Na neki točki sem tako dobil šestnajst zaporednih dvojk, kar je po mojem mnenju veliko težje kot pa doseči petko. Dvojka predstavlja le majhen odstotek, ki ga ni tako lahko zadeti, kaj šele šestnajstkrat zaporedoma. (smeh)
Story: Te misli ste zapisali tudi v knjigi. Kaj vas je vodilo k temu, da ste se usedli za računalnik in začeli pisati?
Vsa svoja občutja sem želel preliti na papir. Napisal sem knjigo, ki bi si jo sam želel prebrati pri petnajstih. Odziv je odličen, saj je knjiga pogosto izposojena. Rad bi videl, da bi jo prebral kakšen srednješolec, ki je v sebi prav tako nemiren. To bi brez težav bilo obvezno čtivo v srednji šoli. (smeh)
Story: Nekateri sprejmejo izziv, ker želijo ubežati težavam doma, kakšen pa je bil vaš razlog?
Zagotovo je, vendar se ljudje ne odpravijo na pot le, ker želijo ubežati bremenu, temveč tudi zaradi želje po dokazovanju. Ko si mlad, lahko verjameš, da si nekaj, a dokler tega ne dokažeš, ni nič. Tako je bilo v mojem primeru. Odločitev je prišla povsem spontano, počival sem na mehiških plažah in prebiral članek o najmlajšem kolesarju, ki je zaokrožil svet. Bil sem še mlajši, zato sem se odločil, da ga presežem. Gremo!
Story: Sovrstniki so razmišljali o podaljšanih počitnicah ob koncu srednje šole, vi pa o dolgi poti pred sabo.
Gimnazijo Šentvid sem zaključil s padcem na kolesu, sledilo je okrevanje, potem pa sem se že usedel na kolo in podal po svetu. Pred tem sem opravil še maturo, s trojkami, ne da bi se za trenutek učil. Na maturantski paradi me ni bilo, tako da sem zamudil Pahorjevo nepozabno pozdravljanje mičnih maturantk. (smeh)
Story: V nekem intervjuju ste dejali, da boste po koncu napisali knjigo pa tudi, da si boste našli dekle.
Ah, kje pa, to sem rekel le zato, da bi malo poživil prispevek. (smeh) Ne vem, nisem se še pripravljen vezati.
Story: Vendar pa po koncu kolesarske poti vseeno ne boste počivali. Kakšni so izzivi za v prihodnje?
Velik izziv po koncu je bila knjige, sicer pa se bom usmeril v podjetništvo. Pred dvema letoma sem odprl podjetje in želim si, da bi si že čez nekaj mesecev zagotovil finančno neodvisnost. Pomembno se mi zdi, da sem v vsakem danem trenutku svoboden, da lahko naredim, karkoli želim. Ko sem stopil s kolesa, je moje življenje dobilo vsebino, smisel. Ne želim, da bi v mojem življenjepisu pisalo, kje sem se šolal, delal ... Zadovoljen bom, če bo pisalo, da sem bil srečen, svoboden in vesel človek.
Story: Sreča in svoboda sta torej gonili, ki vas ženeta skozi življenje?
Srečen si, ko si svoboden. Torej je ključna svoboda. Ko si svoboden, lahko počneš stvari, ki te osrečujejo.
Napisala Nika Arsovski
Fotografije Primož Predalič
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču
