Tomi Meglič in Gušti 'ena na ena'

Se spomnita, kdaj, kje in kako sta se spoznala?

Tomi: Jaz sem ga poznal, še preden sva se srečala. Hodil sem na koncerte Big Foot Mame, spoznala pa sva se med službo.

Gušti: Delal je v Hound Dogu, kamor smo šli po nastopu, in kjer je postregel s pijačo. Ravno tisti večer sem na TV prvič slišal Siddharto, ki mi je zvenela zelo sveže. Rekel sem mu, da imajo dober komad. Tako se je začelo: on je bil natakar, mi pa žejni! (smeh)

Tomi: Kako lepo sem dopolnil vaš večer. Če ne bi bilo tam mene, bi vas najbrž stregla kakšna lepa natakarica ... (smeh)

In kako se je zgodilo tokratno sodelovanje 1NA1 (ena na ena op. p.) 25 let pozneje?

Gušti: Poklicali so me iz SiTi Teatra BTC, mi predstavili koncept in me vprašali, s kom bi se zapletel. Tomi je bil prva izbira, ker sva si glasbeno blizu in imava podobno močan opus. Poklical sem ga in ni rekel ne.

Zakaj niste rekli ne?

Tomi: Gušti je dober avtor in tudi večino pesmi skupine Big Foot Mama, ki so mi všeč, je napisal on. Zdelo se mi je, da lahko ustvariva dober akustičen koncert, ki sovpada z naslovom 1NA1: jaz, Gušti, dva glasova, dve kitari in igrava samo svojo muziko. Nisva kitarska virtuoza, sva pa s svojimi skladbami zaznamovala slovensko glasbo.

Gušti: S temi komadi so zrasle generacije poslušalcev. Saj nisva edina s takim opusom, sva pa iste generacije, poznava se, melodično in tekstovno sva kompatibilna, imava pravo energijo ...

Se tudi sicer družita?

Gušti: Včasih sva se več, potem se nekaj časa nisva ... A tudi če se ne vidiva nekaj mesecev ali let, je tako, kot se ne bi videla dva, mogoče tri dni.

Tomi: Nič ne zbledi. Srečujeva se vsaj na koncertih. Zdaj sva dva meseca pripravljala ta nastop, ki je poseben. Sama sva na odru, ne moreva se skrivati za glasnejšimi inštrumenti in prvič to delava skupaj.

Gušti: Jaz imam težavo peti pomožni glas, ker vztrajno skačem v vodilni vokal. S tem sem imel veliko dela. Če sta na odru le dva glasova in dve kitari, je smiselno to uporabiti, ne da pojeva in igrava iste linije. V tem sem bil vedno slab, zdaj pa sem se veliko ukvarjal z večglasnostjo. Fajn nama je. Prvič igram Siddhartine komade, ki so mi bili že ves čas všeč.

Pričakoval sem, da boste iz kakšnega kota potegnili še kontrabas.

Tomi: A ti igraš kontrabas?

Gušti: 15 let sem ga igral v orkestru Mandolina.

Tomi: Mislim, če ti jaz prinesem pivo kot izraz nekega spoštovanja, bi lahko vsaj omenil, da igraš kontrabas ... (smeh) Če bova še kdaj delala kaj takega, bova razmislila tudi o tem, da dodava kontrabas.

Imata najljubšo pesem iz svojega opusa ali se tega, kot pri otrocih, ne da izbrati?

Tomi: Jaz jo imam, a se to ves čas spreminja, odvisno od trenutka, počutja, letnega časa, kako diši okrog mene ...

Gušti: Če bi delal zbirko meni najljubših skladb zdaj ali pred dvema letoma, nabor ne bi bil enak.

Je vprašanje lažje, če bi morala izbrati favorita iz opusa drugega?

Tomi: Najbrž bi bilo zelo podobno. Če bi mi nekdo rekel, da lahko vzamem na luno le eno pesem, ki bi se je najpozneje naveličal, bi jih izbral deset in žrebal.

Gušti: Prvi komad, ki sem ga želel na najinem repertoarju, je bil Platina. Odkar se zavedam, da sem avtor in da ljudje poslušajo mojo glasbo, se včasih med poslušanjem radia v avtu ujamem, da sem kar malo ljubosumen, ko slišim res dobro pesem. Pri Platini sem pomislil, da bi si jo želel napisal jaz. Samo edini, ki je tudi pristal na programu, se mi je zdel pretežek, a ko sva ga začela igrati ...

Tomi: Jaz sem bil prijetno vznemirjen ob muziki, ki jo je posnel s Polono Kasal, po BFM. Izbral sem dve pesmi in malo sva se morala poigrati tudi z besedilom, da sva ga prestavila iz ženskega v moški spol.

Torej zdaj vi oblačite džins brez spodnjih hlač?

Tomi: Ja. In si tudi ne brišem mokrih las ... (smeh) Te komade mi je luštno igrati. Po 25 letih sem se že naveličal igrati kakšen Siddhartin komad, njegovi so pa zame sveži in jih je užitek izvajati, že zato, ker ne morem posnemati Polone, pa upam tudi, da naju ne bo kdo primerjal.

Gušti: Tudi mene je presenetilo, da si izbral dve Polonini pesmi. A če mu je to všeč in lahko odpoje, ker Poloninih pesmi pa le ne more odpeti ravno vsak, je to super. Tomi ima glas, morala sva spreminjati ključe, a zveni dobro. Ima še eno dobro lastnost – dela sistematično. Nisem razmišljal, da bi se posnela. On pa je postavil mikrofone, naju posnel in ko sva se slišala, sva odpravila napake. Sam sem rasel iz punka, on iz Metallice in imava drugačen pristop. Tu mi je odnesel rit. Naš rokenrolerski princip je bil vedno: “Saj si boš zapomnil!” In seveda si nikoli nismo.

Kaj bosta iz seriji 1NA1 poslušala? Prihajajo še Hamo in Tokac, MRFY Štras in Manca iz Koala Voice, Andrej Šifrer z Manco Berlec ter Saša iz Neomi in Aleksandra Pliš.

Gušti: Vse kombinacije so zanimive. Štras in Manca sta mi kot avtorja, kot mladi napredni sili domače rokovske scene zelo zanimiva.

Tomi: Gotovo bosta predrzna, saj sta vse prej kot 'ziheraša'. Ta mlada sila ima nekaj za pokazati.

Gušti: Šifrer in Manca Berlec pa sta zanimiva kombinacija zaradi generacijske razlike. Po letih sta si toliko oddaljena, da sploh ne vem, kaj pričakovati.

O čem se na vajah in nastopih pogovarjate poročeni rokerji in očetje? Fuzbal, pir in trofeje iz mladosti?

Tomi: S Siddharto smo se na neki vožnji na nastop zalotili, da se eno uro menimo o sesalnikih za prah. Kako močan mora biti, kaj uporabljamo, kateri so dobri, kakšne barve, kje se dobijo ... Čisto gospodinjska tema. Noben od nas ne mara sesati, a vsi smo vedeli, kaj imamo doma. Na neki točki je nekdo vprašal, ali sploh dojemamo, kaj se pogovarjamo, medtem ko bi se lahko o ženskah. (smeh)

Gušti: Midva sva se pa največ pogovarjala o otrocih: kakšni so, kam jih je treba peljati, kako jim gre v šoli ... Izmenjevala sva si nasvete. (smeh) Seveda pa je tu tudi šport in klasične moške teme. Jaz navijam za Olimpijo in Liverpool, zadnja leta pa tudi za Atletico Madrid ...

Tomi: Jaz tudi za slednjega, a nobeden od naju ne bi, če tam ne bi igral Jan Oblak. Fino je gledati najboljše svetovne klube, če so zraven Slovenci. To je bolj vznemirljivo. Zato tudi zdaj vsi gledajo NBA in Dončiča. Ko so Kralji s Kopitarjem prvič osvojili prvenstvo, sem hodil ob treh zjutraj gledat tekme v BTC in še kam drugam.

Gušti: Ljudje potrebujemo pozitivne idole in prav je tako, to nas povezuje in nas navdihuje.

Ali moramo reči kaj o sinu Krisu?

Gušti: Moramo ne. Lahko pa. Joker Out je eden od bendov, ki lahko nadaljujejo in nadgradijo pot, ki jo je utrla naša generacija. Upam, da bojo vztrajali, ker imajo znanje, ideje in voljo. Všeč mi je, da mladi spet raziskujejo inštrumente. V Jokerjih in Krisu vidim svojo zrcalno podobo, le da napredujejo hitreje kot mi. Živimo v hitrejših časih in oni to znajo izkoristiti. Jaz sem želel igrati v bendu in slišati kakšen svoj komad na radiu, nisem šel v to, da bom zvezda. Zdaj pa imam sina, ki ga vrtijo na radiu.

Kaj pa vaša mladiča, Tomi? Zak (9 let) je smučarski skakalec, Nora (8) pa, ugibam, pleše?

Tomi: Zak je zaljubljen v ves šport, on bi se ukvarjal z vsem, ima pa tudi zelo dober posluh, zanimajo ga bobni in kitara. Nikjer se še ne uči, brenka po svoje in za zdaj mu tega užitka še ne bi krotil z glasbeno teorijo. Se bo že odločil. Nora pa pleše, pleza, dobro plava in smuča ... Oba z mamo sva bila športnika, in to se je preneslo. Za muziko pa ne kaže večjega zanimanja.

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ