To je moj prvi intervju z njim. Siddharto seveda poznam od nekdaj, Tomija Megliča sem - kot vsako drugo dekle - občudovala od daleč in od daleč mislila, da gre za 'jeznega' človeka z 'jeznim' glasom in 'jezno' glasbo. A je vse prej kot to.
Z njim sem se počutila kot doma, čeprav sva namesto za mojo jedilno mizo sedela na ulici malega glasbenega mesta v prestolnici. Je topel in prijazen in vse prej kot zahteven rocker, ki bi zviška gledal na vprašanja novinarke, ki je pred kratkim pristala v svetu, v katerem sam ustvarja že dve desetletji. Skratka, Tomi je car!
Story: Po kratkem trimesečnem premoru se vračate s serijo sedmih koncertov DO KONCA. Kako pa ste preživeli te tri mesece stran od glasbenih odrov?
Skoraj vsako leto si januarja ali februarja vzamemo malce prosto, če le ne gremo kam v tujino. Tokrat pa smo si vzeli tri mesece prosto prav zato, ker sem bil že malce na slabem glasu in sem v tem času moral prestati operacijo glasilk.
Story: O tem je torej govorila tista slika, ki ste jo pred kratkim objavili na Facebooku?
Tako, ja. Šlo je za čisto rutinsko operacijo, drugi pa so ta premor izkoristili za dopuste. Po operaciji sem sicer tudi jaz šel za teden dni na smučanje.
Story: Kam pa ste se odpravili?
Letos smo bili v Franciji, v Valmeinieru. Tam imajo super smučišče za otroke, prav tako pa je tam tudi slovenska šola smučanja.
Story: In da se vrnem. Sicer pa v karieri niste bili ravno velikokrat na bolniški?
Res je, nismo. Zaradi bolezni smo v vseh teh letih odpovedali samo enkrat, ko je imel bobnar tako veliko vročino, da ni bil priseben. Igrali smo sicer tudi z visoko vročino, ker je vse le zelo zapleteno prestaviti. Mislim, da nam je lažje dve uri potrpeti, kot pa dva tisoč ljudem povedati, da je koncert prestavljen. Ni vredno te slabe volje. Rokenrol že nekako poskrbi, da nam zdravje služi vsaj takrat, ko je to pomembno. Čeprav si velikokrat na robu, si vseeno pripravljen stisniti zobe. Hvala bogu, pa tega v teh letih ni bilo veliko.
Story: Pa ste po operaciji morali na kaj še posebej paziti?
Nasvet vsakega zdravnika je, da živiš čim bolj zdravo. Pri nas je zdravo življenje drugače osmišljeno kot pri športnikih. Kar se glasilk tiče, je pa tako, da moraš biti po operaciji zelo dosleden in počakati, da se vse zaceli. Bolj ali manj je vse prepovedano in najpomembnejše: biti moraš tiho.
Story: Ves čas?
Prvih 14 dni je dobro, da si čim več tiho. Ko se zaceli, pa lahko greš na stara pota, čeprav veš, da to ni v redu.
Story: Pri vas pa je verjetno izziv že to, da greste spat vsak dan ob isti uri?
Ne glede na to je spanje izredno pomembno, sploh za glas. Pri nas je sicer malce drugače, ker smo rock bend in ne potrebujemo vedno čistih glasov. V resnici je včasih še malce zaželeno, da je glas malce 'skurjen', da je vse skupaj bolj pristno.
Story: Ampak 14 dni tiho ...
Mislim, da je za nas moške to lahko tudi balzam, vem pa, da je to lahko nočna mora za ženske. (smeh) Ta čas meni torej sploh ni bil odveč in v resnici mi je to celo malo 'pasalo'. Glede na to, da imam otroka, sta to sprejela kot neko igro, in čeprav nisem mogel povzdigniti glasu, sta moje kretnje sprejemala drugače in bila še celo bolj poslušna kot navadno. Poleg tega pa, ker smo si vzeli tri mesece prosto - brez vaj in koncertov - nisem imel nobenega pritiska, da kaj zamujam. To je bil čas, ko sem se lahko popolnoma rehabilitiral in v tišini pogovarjal sam s sabo. To je nekakšna terapija, ki mi je dobro dela, in nisem prav nič trpel.
Story: Pa se je v tem času utrnila kakšna nova ideja?
Ogromno idej. Ampak kot pravim, 14 dni je premalo časa, da bi te ideje lahko uredil. Marsikatera sicer ne bo uresničena, marsikatera pa bo. Ampak tudi če mi govor ni prepovedan, si za takšne stvari vzamem mir in nabiram nove ideje.
Story: Rekli ste, da si znate vzeti mir ... Kako? Kako še radi preživljate čas?
S športom! Sem navijač - sicer ne strasten - ampak rad imam šport. Pa tudi to energijo, ki jo šport potegne s sabo, in kako dobro to vpliva na otroke. Ne samo na moja, ampak na splošno. Kako dobro vrhunski športniki vplivajo na zavest, dajejo inercijo in razvijajo možgane, fizikalno moč in motoriko. Seveda pa šport prav tako povezuje in tudi jaz si s prijatelji rad ogledam kakšno tekmo.
Story: Kaj pa še, poleg športa?
To v resnici ni hobi, ampak moje življenje. Svoj čas rad preživljam s svojima otrokoma. Zdaj sem njun varuh.
Story: Če se ne motim, ste kot otrok trenirali smučarske skoke ...
Smučarske skoke je težko negovati kot hobi. Predvsem zaradi infrastrukture pa tudi zaradi varnosti, saj je zelo pomembna. Zdaj sem sicer malo bolj vpet v to, ker je sin, ki je star sedem let, začel trenirati skoke. Čisto po lastni volji, najbrž pa ga ta šport navdušuje ravno zaradi uspehov naših skakalcev. Moj oče je bil sicer tonski mojster na nacionalnem radiu in je vedno pokrival športne dogodke, tako da sem že kot otrok - tudi ko sem nehal trenirati - hodil z njim naokrog in imel odlično priložnost gledati polete ali pa skoke iz kakšnih položajev, ki jih sicer ne moreš doseči.
Story: Pa vaš sin ve, da ste se tudi vi navduševali nad tem športom?
Morda ve, morda mu je kdo kdaj omenil, ampak mislim, da to ni vplivalo na njegovo odločitev.
Story: No, zdaj bo ravno eno leto, odkar sta lani 1. aprila s Taro Zupančič potrdila, da sta par. Kako pa vidva rada skupaj preživljata čas?
Ima zelo rada glasbo. Je rockerska punca in ni je težko spraviti na kakšen koncert. Skupaj sva šla tudi smučat, radi gremo na kakšne pohode pa tudi na gokarte sva šla. Midva najdeva veliko skupnih stvari. Je tudi zelo ustvarjalna in uresničiva veliko stvari.
Story: S Taro sva enkrat govorili o tem, da rada slika na skodelice. Je že pripravila kakšno skodelico samo za vas?
Je pripravila pa tudi vidim, kako rada ustvarja, tudi druge stvari. Ogromno nekih momentalnih stvaritev mi pusti ali na listu ali kje drugje. To rada počne in stanovanje je že kar polno tega. Zelo lepo.
Story: Tara je sicer velika modna navdušenka, vi imate tudi svoj prepoznavni slog. Se o tem kaj pogovarjata? Vi njo vprašate za kakšen nasvet, ona vas?
Se, ampak zelo momentalno, če kam greva. Glede na to, da nimam toliko smisla za to, je zanimivo, da ona mene večkrat vpraša o tem. Seveda kot laika, kar pa tudi jaz v glasbi rad počnem, saj je odziv potem bolj pristen. Sem bolj nonšalanten in najbrž bi bilo vljudno, da jo o tem kdaj povprašam, ampak iskreno povedano, na to velikokrat pozabim. Sicer pa, če greva ven s prijatelji, to niti ni tako pomembno.
Story: Vem, da o zasebnem življenju ne govorite radi, pa vendar: koliko vas vprašanja, ki se na to navezujejo, motijo?
Imam to srečo, da tega ni veliko. Nadležno je, če je v zgodbo vpletena oseba, ki s tem nima nič. Razumeti je treba, da jaz ne morem razlagati o Tarinih osebnih stvareh ali o stvareh svojih otrok ... o tem ne govorim rad.
Story: Ni pa tako, da se zaradi radovednosti drugih ne bi odpravili kam, da se ne bi udeležili kakšnega dogodka?
Ne, to pa ne. Čisto nobena stvar nas pri tem ne ovira. Ko smo v zasebnem življenju, na to pozabimo, pa tudi ljudje nas pustijo pri miru. Torej, ne izbiramo lokacij, kjer bi bili izolirani ali sami. Gremo lahko, kamor želimo in kadarkoli želimo, tudi na masovne prireditve, v kino, na koncerte, na smučanje ali pa samo na kavo v kakšen lokal v središču mesta. Na to se ne oziramo.
Story: Pa se je kdaj zgodila kakšna prigoda s kakšno vztrajno oboževalko?
Tega je kar veliko, ne morem pa reči, da se to dogaja vsak dan. Včasih znajo biti te stvari kar malce nerodne, ampak smo vsi dovolj pametni, da se znamo obnašati čisto normalno, je pa res, da so nekateri kar vztrajni.
Story: Verjetno predvsem na družabnih omrežjih?
Družabnih omrežij ne spremljam toliko, mislil sem bolj na kakšno osebno sporočilo, ki ga dobiš po navadni pošti.
Story: Zanimivo. Pa jih je veliko?
Še vedno prihajajo, ja.
Story: Kam pa jih pošljejo?
Čisto različno, tudi na domači naslov sem jih že dobil. Mislim, da v današnji dobi tega ni tako težko izvedeti. Sicer pa ta 'analogna' pisma morda še bolj izstopajo kot digitalna sporočila, in zato nekateri morda mislijo, da bodo s tem prišli bližje.
Story: Pa komu odgovorite?
Prav pisno ne.
Story: No, zdaj se vračate v velikem slogu, v resnici s pravim spektaklom. Kaj nam lahko še poveste o koncertih, ki prihajajo?
Imamo veliko materiala, ker smo le 20 let skupaj. Največ časa in priprav navadno vzame ravno izbor pesmi. Pri tem prisluhneš ljudem pa tudi sam sebi, manjkati pa ne smejo niti ustaljeni hiti. Gre za naše samostojne koncerte, na katerih bomo imeli tudi glasbeno podporo, dramaturgija bo, lučke bodo, pirotehnika ...
Story: Ravno prej sva se s fotografom pogovarjala o tem, da je od vašega velikega koncerta v Bežigradu minilo skoraj 15 let ...
Ja, res je. Štirinajst let bo jeseni.
Story: Spomini na te občutke pa so verjetno še kako živi.
Absolutno. To je eden od trenutkov, za katerega ti je žal, da tako malo traja. Koncert za Bežigradom je bil dolg dobri dve uri, zahteval je veliko priprav, zato ti je potem kar malo žal, da vse tako hitro mine. Želja po tem, da bi to ponovil, je velika, možnosti pa so za zdaj majhne. Ampak ker veš, da so, pri tem vztrajaš. Sicer pa je dobro, da obstajata zvočni in slikovni zapis, ki nas na to spominjata. Predvsem naši otroci zdaj to radi pogledajo in seveda tudi mi z njimi, kar pa navadno spremljata kurja polt in kakšna solzica sreče.
Story: Kako lepo. Pa otroci zdaj vedo za vse vaše uspehe? Se jim zdi to imenitno?
Na neki način jim je samoumevno, da je tako, dokler jih nekdo drug ne opozori na to. Če od sošolcev kdaj omeni, kdo je njihov oče, so na to bolj pozorni. Otroci to razumejo drugače. Tisti, ki je na televiziji, je zanje enostavno bolj pomemben. Ampak ker sta moja dva stara sedem in pet, ju to še ne gane toliko. Bolj je pomembna igra kot to, s čim se ukvarjajo njuni sorodniki.
Story: Sicer pa ste pred kratkim praznovali 40. rojstni dan. Kako ste zaznamovali to obletnico?
Imam to smolo ali pa srečo, da ima dva dni za mano rojstni dan tudi sin, tako da moj malo zbledi. Na srečo, ker nisem neki blazen oboževalec praznovanj. Za zdaj sem v širokem družinskem krogu praznoval na večerji, na katero sem povabil vse otroke. Velika zabava pa pride pozneje, ker bova praznovala skupaj s kitaristom Primožem, ki ima 14 dni za mano rojstni dan in tako kot jaz tudi on praznuje 40 let.
Story: S čim pa so vas za rojstni dan razveselili vaši bližnji?
Na različne načine. Otroci imajo svoj način, partner ima svoj način ... vse pa je bilo na osebni ravni. Vse ti godi in seveda je zelo prijetno. Dobil sem pa tudi zabavne in šegave video posnetke in glasbena sporočilca prijateljev.
Story: Kako pa vas je presenetila Tara?
Toliko stvari mi je pripravila, da bi težko omenil vse. To so takšne stvari, ki jih ženska pripravi moškemu in za katere mislim, da bi se morale pogosteje zgoditi. In obratno, seveda.
Story: Če sem čisto iskrena, sem si vas predstavljala čisto drugače. Veliko bolj jeznega.
Sploh ne.
Story: Pa to veliko ljudi reče?
Ja, vsi. Tudi Tara je to rekla. Ker ločim življenje, ki ga imam, od intenzivnosti, ki jo moram podati na odru. Tam moraš biti prepričljiv in dati skrajnost vseh čustev iz sebe. Neka povprečnost pri tej umetnosti odpade. Vsaj pri meni, ker vem, da v tem ne bi užival. Morda kot povprečen človek nisem tako zanimiv, vem pa, kako sem lahko.
Story: Tara bo sicer vodila Zvezde plešejo ... Kolikokrat pa se vidva zavrtita?
Zelo slab sem v tem. Očitno imam ritem v sebi, ampak da bi to motorično lahko izrazil, pa ne toliko. Poskusil sicer sem, ampak mislim, da bi moral iti na kakšno lekcijo. Zaplesala sicer sva skupaj, ampak čisto tako, sproščeno.
Koncertni dan je drugačen od družinskega
"Pri meni ni običajnega dneva"
"Težko bi povedal, kako pri meni poteka 'običajen' dan, ker pri meni ni običajnega dneva. Koncertni dan je popolnoma drugačen od družinskega. Med tednom sem sicer veliko z otrokoma, peljem ju v šolo in v vrtec, prav tako ju grem iskat. Veliko se družimo s prijatelji, predvsem tu, kjer vadimo. Pa tudi Tara ima urnik dela, ki ni ravno ustaljen," nam je povedal Tomi in dodal, da se njegovi dnevi zaključujejo ob zgodnjih jutranjih urah. "Ampak ob osmih morata biti otroka v šoli in v vrtcu, tako da grem velikokrat potem tudi nazaj spat. Otroka rad spremljam tudi na treninge, včasih gremo smučat samo za en dan ... odvisno. V resnici mi je pa prav fajn, da nimam teh običajnih dni," nam je še povedal.
Kaja Milanič
Novo na Metroplay: ""Prebivalec Sardinije in prebivalec Ljubljane se razlikujeta v tisoče stvareh" | Leon Bedrač, 3. del
