Poletno dopoldne, vročina je vela z asfalta in sončni žarki so pripekali na zemljo, zato smo se zatekli v prijetno atmosfero hiše Toma Križnarja in Bojane Pivk. Fotografije na stenah njunega dnevnega prostora so pričale o tisočerih potovanjih v Afriko, na policah so se bohotile knjige, za mizo pa sta sedela dva nadvse prijetna sogovornika. Združila ju je skupna ljubezen do nubskega ljudstva, ki je že leta žrtev genocida, o katerem se ne govori in ne piše.
Story: Tomo, leta 1979 ste prvič obiskali Nubske gore, vse od takrat pa s svojim glasom pričate o krivici, ki se dogaja njihovim prebivalcem. Kaj vas je tistega leta tako ganilo pri Nubah?
Tomo: Bil sem nadut, ohol in vzvišen. Pred tem sem diplomiral iz ekonomije in strojništva ter bil prepričan, da poznam odgovore na vsa vprašanja. Med njihovimi rituali in plesi pa sem občutil, da me na fakulteti niso naučili vsega. Ta ljudstva niso poznala materialnih dobrin, ki osrečujejo nas. Kljub temu pa sem ob pogledu nanje začutil ekstazo, vse so namreč opravljali s posvečenostjo. Kadar so se na primer odpravljali na polje, so vedno veselo prepevali. Povedali so mi, da ne smemo riti po prsih matere zemlje, ne da pri tem ne bi prepevali. Že takrat so skrbeli za naravo in ekologijo, ko se nam niti sanjalo ni o tem. Skrbeli so za drevesa, pri njih živali niso bile zaprte. Zanje je to njihovo sorodstvo, danes pa znanstveniki dokazujejo, da je res tako. Ljudje smo namreč gensko zelo blizu vinski mušici.
Story: Svojo predanost nubskemu ljudstvu pa ste pred tremi leti in pol prenesli tudi na Bojano.
Bojana: Preden sem spoznala Toma, sem si tako kot večina raje zatiskala oči. Manj veš, manj boli, sem si mislila. Pred leti pa sem imela možnost z njim opraviti radijski intervju, po katerem mi je podaril knjigo Nafta in voda. Fotografije v njegovi knjigi so se me dotaknile, postale so del mene in od takrat ne morem več naokoli hoditi z zaprtimi očmi. Zavedam se svoje soodgovornosti pri genocidu, ki se dogaja nad staroselci. Prvi korak, ki sem ga naredila, je bil, da sem otrokom na OŠ 8 talcev v Logatcu, kjer učim, pokazala nekaj fotografij njihovih vrstnikov in jih vprašala, ali bi jim bili pripravljeni pomagati z zbiranjem šolskih pripomočkov, ki jih ne potrebujejo več in jim ležijo doma po predalih. V tednu dni je samo en razred zbral več kot 80 kilogramov šolskih potrebščin. Tomo me je prepričal, da mu pomagam pri dostavi pripomočkov Nubam in mu tako pomagam dokazati, da je to, kar trdi Unicef, da je do otrok v Nubskih gorah nemogoče, ker je prenevarno, le neutemeljen izgovor.
Story: Kakšen občutek pa so v vas ob obisku zbudile Nube?
Bojana: Med Nubami sem se čutila sprejeto in hkrati zelo žalostno. Ko sem bila tam, sem se navduševala nad nubsko gostoljubnostjo, prisrčnostjo, poštenostjo, požrtvovalnostjo ... nad neskončno radostjo tamkajšnjih otrok do življenja, hkrati pa sem bila stalno v strahu, kdaj in kje bo prišlo do novega bombnega napada in kolikim otrokom, mamam, možem in onemoglim starčkom se tokrat ne bo uspelo pravočasno poskriti v tako imenovane lisičje luknje, ki si jih izkopljejo v bližini svojih domov, da se zaščitijo pred na vse strani letečimi železnimi kosi raztreščenih bomb. Ti ljudje so postali del mene in komaj čakam, da se vnovič odpraviva nazaj. Življenje tam utripa drugače. Najpogosteje, ko se vrnem domov, Tomo še ostane z njimi in dela naprej, večkrat se moram vmes prav fizično prijeti za stol, da me ne bi s prvim letalom kar odneslo nazaj k njim, k Nubam in k možu. Zdi se mi, da sem tam bolj živa kot tu. Nahrani me pest arašidov, ne čutim nobene potrebe po čokoladi, medtem ko tu s sladkorjem polnim sebe in svojo žalost.
Story: Tomo, nekoč ste dejali, da če ima rada Nube, potem bo rada imela tudi vas. To še drži? Druženje z Nubami vas je vendarle spremenilo.
Tomo: Seveda! Že takrat sem videl, kako se je z njimi ujela. Vse od svojega 21. leta sem v družbi Nub in v tem času sem prevzel številne njihove nagibe. Nalezel sem se njihovih pogledov, medtem ko oni tega do Evrope ne čutijo. V zahodnem svetu me navdušuje to, da upamo eksperimentirati in dvomiti, vendar pa se po druženju z Nubami zavedam, da obstaja sveta resnica. O tem ni dvoma!
Story: Pred kratkim ste dober teden dni preživeli tudi v sudanskem zaporu, ki naj bi bil prispodoba pekla. Vaju je ta izkušnja še toliko bolj zbližala?
Tomo: Seveda, moja žena Bojana je bila moja sveta Marija, k njej sem molil, naj mi pomaga. V obeh Sudanih sem bil od leta 1998, ko sem tam začel snemati dokumentarne filme in navduševati domačine ter jih vzgajati in razdeljevati kamere in povezave na svetovni splet, zaprt osemkrat. Ampak ta zadnji zapor je bil najbolj nevaren ...
Bojana: Pomagale so mi izkušnje, da sem se s temi ljudmi že srečala. Predvsem sem se poskušala vsaj malo vživeti v kožo agentov Nacionalne varnosti in jih razumeti, kaj doživljajo in kakšen je razlog za njihovo početje, kaj nam želijo z zaprtjem Toma sporočiti. Čutila sem, da jim moramo dati priložnost, da bodo lahko iz nastalega kaosa odšli dostojanstveno. Če bi se takoj zapletli, bi bila bitka lahko izgubljena, zato smo jim dali čas, Tomovo reševanje pa smo vodili po korakih. Nismo se smeli prenagliti, to je bilo najtežje. Ni bilo težko navezovati stikov z ljudmi in koordinirati reševanje, je pa bilo zaradi odgovornosti težko sprejemati odločitve in ob tej priložnosti se zahvaljujem prijateljem, ki so mi stali ob strani, predvsem Heleni Milinkovič, Klemnu Miheliču in Boštjanu Videmšku.
Story: Vas je skrbelo, kakšne razmere vladajo v zaporu?
Bojana: Glede na to, da sva s Tomom že kar nekaj doživela tudi skupaj, sem mu povsem zaupala, vedela sem tudi, da je neudobja in provokacij navajen in da bo temu kos, bolj me je skrbelo, da bodo našli posnetke z ljudmi, ki so mu zaupali, v kakšnem stanju je država in kako vlada ravna z njimi, te posnetke bi lahko uporabili kot bremenilne, pa še ljudje s posnetkov bi se znašli v težavah, tega me je bilo strah. Sva si pa uspela izmenjati nekaj SMS-sporočil, Tomo je namreč po nekaj dneh varnostnikom ukradel nazaj svoj telefon. Tega si seveda nikomur nisem upala povedati. Tomo je imel lokalno številko in glede na to, da sta bila tako kredit kot baterija omejena, sva si izmenjala le nekaj najnujnejših informacij.
Story: Nekje sem prebrala, da je altruizem v zadnjem času redkejši kot kdaj prej. Od kod črpata moč, s katero lahko pomagata drugim?
Bojana: Napaja naju vedenje, da delava nekaj v korist sočloveka. Večkrat slišim, da se zaletavam z glavo skozi zid in naj raje pomagam ljudem v Sloveniji. No, mislim, da ni pomembno, na katerem koncu sveta rešim življenje, glavno je, da pri tem pomagam in dam vse od sebe. To je tisto, kar me polni in mi pomeni odskočno desko za delo naprej.
Tomo: V naravi se skriva največja moč. V resnici se ne skriva, vsak jo lahko čuti, vidi, sliši, vonja, otipa. A se zdi, da se jo živali in rastline bolj zavedajo kot večina ljudi, ki danes živi na planetu. Redki preživeli z značilno staroselsko občutljivostjo vedo: če nekaj narediš za drugega, s tem pomagaš tudi sebi. Največ energije dobim, ko poskušam pomagati preživeti nedolžnim staroselskim ljudem. Čutim, da s tem delam za ohranitev naravnih korenin vsega človeštva. In s tem tudi svojih otrok. Ne želim si namreč, da bi mojim otrokom zavladali ljudje, ki ne vidijo lepote okoli sebe - ampak jih navdihujejo le posedovanje mrtve narave. To so nefkrofili, častilci razpadanja, trohnenja, gnitja, umiranja, smrti ... Živiš, če ustvarjaš in uživaš dela drugih ljudi. Nube verjamejo, da je smisel človeškega življenja v tem, da vsemu, kar je stvarstvo razvilo, ljudje dodajamo še nekaj človeškega. Zato z arhetipskimi vzorci ne krasijo samo svojih predmetov, nekoč sulic in zdaj pušk, olesenelih buč za vodo in zdaj posod iz aluminija, ne porisujejo le svojih ilovnatih okroglih koč, kritih s slamo, zdaj tudi že iz zidakov, ampak tudi svoja telesa in vedenje in idealizem in navdušenost nad življenjem.
Story: Vajin naslednji projekt je naprava za črpanje vode, ki jo želita transportirati v Nubske gore. Zakaj sta se osredotočila na to?
Tomo: To je eden izmed projektov, s katerim testiramo politike in javnost. Fundamentalistična vojska načrtno uničuje vodnjake. Ljudje pa imajo pravico do pitne vode. Zaščititi želim ta območja, da bi se lahko ljudje sami odločali, kako se bodo razvijali. Zaščititi pred trgovci ... pred bombami in napadi. Ali imajo pravico ostati tam ali morajo proč, ker je tam dobra voda, zemlja?
Story: Pomanjkanje vode je za naše razmere popolnoma nepojmljivo.
Tomo: Seveda, vendar je dojemljivo, da lahko ostanemo tukaj na Gorenjskem, doma. Zakaj bi se morali seliti v bližino Münchna, če tega ne želimo. Imamo zelena polja, čudovite gore. Predniki so nam to zaupali v varščino, kakšne darove. Elektrika pozno v noč, varnost pred napadi, voda iz pipe. Tega ne cenimo, vendar so se naši predniki morali za to boriti. Ali to privoščimo tudi njim?
Story: Vse to razmišljanje in prizadevanje pa prineseta tudi mnogo gorja, saj se javnost problema še vedno ne zaveda oz. ne pripomore k rešitvi. Kam usmerita to trpljenje?
Bojana: Poskušam ga uporabiti za nekaj konkretnega. Kadar vidim otroke, ki jim je vse težko, se pritožujejo nad nalogami, se zmrdujejo nad hrano ... jim poskušam s posnetki in s fotografijami predstaviti življenje njihovih vrstnikov v Afriki, predvsem pa poskušam učiti z zgledom. Podobe ljudi, ki jih srečujem in katerim se dogajajo grozote, so tako močne, da ves čas razmišljam, kako prebuditi čim več ljudi z zimskega spanja udobja.
Tomo: Jaz zdajle med pogovorom rešujem svoje travme. Če to izrazim in povem, imam mir. Pišem knjige, delam filme, predavam ... Kljub temu pa zaboli! Včeraj sva prebrala pismo prijatelja, ki je finančni minister v Južnem Sudanu. Sporočil nam je, da nova oblast ponavlja napake stare, na površje so vnovič prilezli voluharji, ki le kradejo.
Story: Očitno se celoten svet spopada s podobnimi problemi. Kljub temu pa v vašem domu vlada prav posebno vzdušje. Pred tem ste dejali, da tukaj vlada matriarhat. Ste mislili resno?
Bojana: Ne, se mi zdi, da je to le moška želja. Tako lahko opravičijo kakšno stvar. (smeh) Mislim, da znava sodelovati in se poslušati. Tako imava eno in drugo. Tudi Tomo zna pokazati svojo moškost, če bi bil copata, zagotovo ne bi bila dolgo skupaj.
Tomo: Svet bi bil lepši, če bi ženske imele vsaj toliko moči, kot jo ima leva roka. Sem idealist! Vse na tem svetu je v paru. Par kril, s katerimi lahko letimo, dve polovici možganov ... V tem je privlačnost! Od konca lova in nabiralništva je jasno, da moramo med seboj sodelovati. Še danes pri nekaterih kulturah vidimo različne naloge, moški so lovci, ženske nabiralke. Vendar samo skupaj lahko funkcionira. Na zahodu pa je vse zmešano!
Story: Kako torej vzgajata otroke? Kakšne vrednote bi jim želeli privzgojiti?
Tomo: Imava dve mladoletni hčerki. Ena izmed njiju je v Kanadi, druga pa je ostala v Sloveniji. Včasih me skrbi, da ju ne vzgajava prav. Ju je prav usposabljati le, da se bosta dobro znašli in izkoristili druge? Ali pa povsem drugače, naj jih spodbujava v ljudi, kakršni so Nube? Nube sprejemajo tujce, iščejo sožitje z vsemi, tudi sovražniki in potomci nekdanjih lovcev na sužnje, poskušajo živeti v simbiozi z vsem svojim okoljem, tudi s zvermi in strupenimi kačami, ne glede na vse, kar so hudega doživeli. Po mojem mnenju so Nube ideal človeka, tega, kar naj bi človek bil, vendar pa jih taka kultura ne ščiti pred zahrbtnimi globalnimi korporacijami. Vseeno mislim, da je ta druga možnost boljša. Prej ali slej se namreč prevaranti razkrinkajo. Sprejmimo izziv in poskušajmo živeti pošteno, čeprav se prevečkrat zdi, da najbolje preživijo tisti, ki znajo 'blefirati'.
Story: Res se zdi, da je mogoče z neresnico doseči veliko več kot s čim drugim.
Tomo: Laž samo na prvi pogled deluje bolj učinkovito kot resnica. Če pogledaš še enkrat, lahko vidiš, da svet, ki sloni na fundamentalnih lažeh, ni zdrav svet za naše otroke. Še malo, pa boš imela svoje. Ne laži jim, poskusi jim povedati resnico. Takrat bo tudi tvoje otroke strah, tako kot je zdaj naju. Nemir je upravičen, saj pot, po kateri hodi večina človeštva, ni prava. To ni pot trajnostnega razvoja in prihodnosti za vsakogar. Svetovne ustanove odpovedujejo podobno, kot so pred prvo in drugo svetovno vojno. V novih podobnih razmerah kot takrat, ko se je potem zgodilo največje industrijsko ubijanje, bo mogoče preživeti le, če se nas bo čim več odločilo za sodelovanje in solidarnost s temi, ki so že na vrsti za iztrebitev.
Story: Kako premagujeta strah?
Tomo: Tako da veliko delava. Globoko dihava, zdaj poleti veliko plavava. Ponoči, ko sva sama pod zvezdami. Ko prideva domov, se imava rada. (poljubi Bojano)
Napisala Nika Arsovski
Fotografije Igor Zaplatil
