Eden najvplivnejših ljudi v slovenskem smučanju, dolgoletni športni funkcionar in veliki krivec za zlata šampionska leta slovenskega smučanja Tone Vogrinec v pokoju še zdaleč ne počiva, čeprav njegovo življenje ni več tako tesno povezano s smučanjem kot nekoč.
Danes je našel veliko ljubezen v golfu, za katerega sicer prizna, da se mora še marsikaj naučiti, a glede na to, da ima šport zapisan v genih, niti ne dvomimo o njegovem uspehu.
Težko si vas je predstavljati v pokoju, sploh zato, ker je šport zaznamoval velik del vašega življenja. Predstavljam si, da ne sedite dosti doma.
Joj, moja žena bi rekla, da preveč sedim. Pred dvema letoma mi je koleno prišlo preč. V Ljubljani sem igral tenis, šel na mrežo, pa me je špiknilo in zabolelo. Mislil sem, da bo odnehalo, pa ni. Po operaciji se stanje ni kaj dosti izboljšalo. Teči ne morem več, tudi včasih, po pravici povedano, nisem kaj dosti, po ravnini pa lahko hodim. Smučam z rahlo bolečino, pozimi se rad s hčerkami in družino odpravim na bele strmine.
Rad imam golf, čeprav ne blestim. Soproga je boljša od mene, moram priznati. Večkrat se odpravi tudi na Kalvarijo, hrib nad Mariborom, če je le mogoče, se ji pridružim. A mi koleno tega ne dovoli vedno. V sobo sem postavil tudi sobno kolo, ne vem, ali ni že zarjavelo, ker ga res nič ne uporabljam. Kadar pa je prijetno vreme, se rad s kolesom odpravim naokrog. Poleti avta sploh ne uporabljam.
Kakšne nove rituale pa ste prevzeli po tem, ko se je vaš življenjski urnik nekoliko umiril?
Ob desetih, če sem seveda doma, se s prijatelji dobim na kavi, vsak dan. Analiziramo dnevno dogajanje v športu, kulturi in politiki. Večkrat se odpravimo na Ptuj na golf, pa tudi druga igrišča doma in v tujini obiščemo, če se le da. Govorim o golfu, kot da sem pravi golfist. Zjutraj se odpravimo, potem pa pet ur preživimo na igrišču, si privoščimo dober obrok in vrnemo domov. Rad si ogledam tudi smučarske tekme, hodim tja, kamor me povabijo. Tudi po televiziji spremljam smučanje. Predolgo sem bil v tem športu, da mi ne bi zlezel pod kožo.
Imate sicer tudi kakšen malo manj športen hobi?
Uh, s soprogo kartava. Igrava igro, podobno remiju. Tudi v tem je boljša od mene. Pet iger na dan. Rezultate si zapisujeva že dalj časa, trenutno vodi Alenka.
Kaj pa potovanja? Velik del svojega življenja ste preživeli na poti, vas danes to še mika?
Še danes veliko potujemo zaradi golfa. Ravno za novo leto smo odpotovali v Savudrijo, kjer smo igrali golf, ko pa smo se vračali v Slovenijo, smo se ustavili še v Lipici in si privoščili igro na igrišču. Nisem oseba, ki bi doma dočakala polnoč. Rad vidim, da se nekaj dogaja. Nismo obsedeni z golfom. Skozi ta šport smo spoznali številne dežele. Ena najlepših je bila Islandija.
Naš prijatelj ima turistično agencijo v Köbenhavnu, on pa nam organizira te turneje. Podnevi smo si ogledovali deželo, ponoči pa igrali golf. V tistem času namreč tam niso poznali noči. Na podoben način smo obiskali tudi že danske otoke in praktično celotno Skandinavijo. Vsak dan smo preživeli na drugem otoku. Tudi v Južni Afriki in Bolgariji smo že igrali golf. To je postal način življenja. Rokometa in košarke ne morem več igrati, pa tudi tenisa, razen kakšne igre dvojic, lahko zaradi kolena pozabim.
Katere države pa so še na vašem seznamu?
V Rusiji sem bil zgolj enkrat samkrat. Na olimpijskih igrah v Sočiju. Zanimivo, da mi nikoli ni uspelo obiskati Moskve ali Saint Petersburga. To imam še na programu, drugače pa sem po zaslugi športa prepotoval skoraj ves svet.
Besedilo: N. A. // Fotografije: Goran Antley, arhiv