Tone Vogrinec o smučanju, zlomljenem loparju in milijonih kilometrov

Tone Vogrinec o smučanju, zlomljenem loparju in milijonih kilometrov (foto: GORAN ANTLEY) GORAN ANTLEY
Vir: Story
18. 2. 2019

Pozvonili smo na vratih in se povzpeli po simpatičnem stopnišču, okrašenem s fotografijami ter smučarskimi priznanji iz šampionskih let. 

Pogreznili smo se v udoben naslonjač v dnevni sobi in se podali na nadvse zanimivo potovanje v čas, ko so slovenski smučarji na sončni strani Alp zanetili pravo smučarsko evforijo. Alfa in omega slovenskega smučanja Tone Vogrinec je neusahljiv vir zgodb, ki jih pove s kančkom nostalgije, pa tudi vedno dobrodošlega humorja. 

Story: Vaše življenje je neločljivo povezano s smučanjem že od malih nog, pa vendar … Se še spominjate, kdaj in kdo vas je prvi postavil na smučke?

Tako kot večino so tudi mene na smučke prvič postavili starši. Oba sta bila športnika po srcu. Rada sta imela pohodništvo, tudi smučanje. V že zelo mladih letih sta mi omogočila, da sem naredil prve korake na snegu. Odločilno pa je k začetku moje smučarke poti prispevalo to, da je bil naš družinski prijatelj Viktor Purkeljc, predsednik Smučarskega kluba Branik. Z desetimi leti so me priključili klubu, bil sem med mlajšimi. Vse od takrat se smučarije nisem mogel znebiti. (smeh)

Story: Šport ste torej nekako že imeli v genih. Če se ne motim, vam niso bili tuji niti preostali športi?

Zanimivo. Mladost sem preživel nekaj sto metrov stran od našega današnjega domovanja. Zraven je bil Branikov športni park, kjer je bilo mogoče igrati tenis pa košarko … Tako sem bil že od malih nog zapisan športu. Starši so bili veseli, da sem veliko časa preživel na igrišču. Prišlo je celo tako daleč, da me je stara mama kar z balkona poklicala na kosilo, jaz pa sem jo slišal vse do igrišč. Še danes veliko mojih prijateljev izvira iz tistih časov. Ukvarjali smo se s številnimi športi. Najprej sem začel s tenisom in bil relativno uspešen, tako v slovenskem kot jugoslovanskem merilu. Bil sem med četverico najboljših Slovencev, ki so se udeležili državnega prvenstva za pionirčke na Paličkem jezeru pri Subotici. Prebil sem se najdlje, vse do četrtfinala.

Tam pa sem proti Zagrebčanu v prvem setu zmagal s kar šest proti nič, v drugem pa vodil s pet proti nič. A mladostna razigranost, igrivost, budalaščina mi niso dale miru. Zraven smo imeli tudi nekaj punc, pa sem se začel afnati. Tako sem izgubil drugi set s pet proti šest, takrat so v najmlajših kategorijah igrali le na eno razliko. Trener me je kregal, jaz pa ga nisem kaj dosti poslušal. V tretjem setu se je zgodba ponovila. Spet sem vodil s pet proti nič, a izgubil tudi tega in izpadel s tekmovanja. Bil sem besen. Zlomil sem lopar in se zaklel, da ne bom več igral tenisa. Od takrat nisem več stopil na teniško igrišče - vse do poznejših let, ko sem tenis igral le še rekreativno.

Story: A športna žilica vam ni dala miru.

Res ne. Začel sem igrati košarko. Spominjam se, da sva s prijateljem iz mladosti Sašem Geržino pobirala žoge Ivu Daneuu. Zraven košarkarskega pa so naenkrat postavili igrišče za mali rokomet. Ustanovili so pionirsko ekipo, ki sem se ji seveda pridružil. Dobili smo rdeče trenirke, ki pa smo jih morali po tekmi spet sleči. Rokomet je tako postal moj dolgoletni šport, kar 15 let sem ga aktivno igral. Postal sem celo najboljši strelec slovenske lige. Vzporedno s tem pa je bilo vedno prisotno tudi smučanje. Za rokomet takrat še ni bilo dvoran, tako smo lahko igrali le poleti, pozimi pa smo imeli čas za smučarijo. Tako sem lahko združeval eno in drugo, dokler se nisem moral odločiti in sem izbral kot prvi šport smučanje. Tudi tega moram razdeliti na dve obdobji. Eno je trajalo vse do odhoda v vojsko, ki sem jo služil kar v Škofji Loki.

Takrat sem bil član jugoslovanske reprezentance A v smučanju. Ko sem se vrnil iz vojske, je bilo moje tekmovalne kariere konec. No, to ni bila bleščeča kariera, da se razumemo. Verjetno sem bil v rokometu vsaj tako dober kot na smučkah. Celotno jugoslovansko smučanje je bilo po vrednosti nekje v sivem povprečju, moje mesto pa je bilo nekje med tretjim in petim mestom v takratni reprezentanci. Ko pa sem se vrnil iz vojske, konec ‘89, sem moral poskrbeti za družino. Pred vojsko se mi je rodil prvi sin, z ženo pa sva bila oba še študenta. Nekdo je moral poskrbeti za kruh. S 1. januarjem sem se po zaslugi Dušana Senčarja zaposlil v Smučarskem klubu Branik, da sem le lahko prehranil družino, od športa se ni dalo živeti.

Po letu in pol so se pojavile potrebe po trenerju jugoslovanske smučarske reprezentance. Prav Senčar, ki je bil visok funkcionar smučarske zveze, odgovoren za alpsko smučanje, me je potegnil na nivo reprezentance Jugoslavije. Sprva sem bil le trener ženske ekipe, moško je vodil Avstrijec Alojz Kar. A kmalu se je naveličal neurejenih finančnih razmer v jugoslovanskem športu in izgubil veselje, tako sem ostal sam. Ni bilo drugega, kot da prevzamem za eno leto tako žensko kot moško ekipo.

Story: Nepojmljivo, sploh glede na dobre rezultate, ki vam jih je uspelo doseči. Če se ne motim, je Bojan Križaj glavni krivec, da ste se poslovili od strojništva?

Prvi uspešni rezultat je prišel leta 1974 v St. Moritzu na svetovnem prvenstvu, ko se je Bojan Križaj skupaj z Miranom Gašperšičem uvrstil med prvo petnajsterico. To nam je dalo misliti, da bi lahko iz smučarije v Jugoslaviji res nekaj nastalo. Mislil sem, da bom nadaljeval študij strojništva, a ni bilo tako. Naslednje leto je Križaj postal evropski prvak na mladinskem prvenstvu in takrat je bila moja usoda zapečatena. Križaj mi je vlil voljo in veselje do smučanja. Druga prelomnica se je zgodila leta 1980 na olimpijskih igrah v Lake Placidu. Takrat sem opazil, da postajam utrujen in kot trener ne morem več kaj dosti prispevati k napredku, enostavno sem se iztrošil. Za mano je bila že prva ločitev, konstantna odsotnost od doma.

Odselil sem se od doma. Z avtom sem le enkrat prepeljal svojo prtljago, pa še avto ni bil moj, temveč kar od smučarske zveze. (smeh) OI so se končale z dvema stotinkama zaostanka Križaja za tretjim mestom v veleslalomu. Naslednji dan v slalomu sem zadnjič v življenju postavljal progo. To je tisti prvi tek slaloma, ki se ga številni še danes spominjajo, po tem, ko je Križaj zgrešil vratca. To je bila moja zadnja tekma v trenerski vlogi, potem sem prevzel vlogo športnega direktorja in direktorja ski poola, ki sem ga sicer vodil že od leta 1971.

Story: Kdaj pomislite, da bi se vaše življenje lahko zasukalo kako drugače? Bi ubrali isto pot, odločitve?

To me ljudje večkrat povprašajo. Kaj bi storil drugače, če bi se znova spustil po tej poti? Ne bom zanikal, na tej poti je bilo poleg veselja in zadovoljstva ogromno problemov in težav, konec koncev tudi ločitve. Po prvi ločitvi sem 23 let preživel v Ljubljani, spoznal novo partnerico, a bil še vedno pogosto odsoten, živel sem cigansko življenje, večno na poti. Moja hči Nike iz druge zveze je danes uspešna arhitektka v Parizu. Ko sva se, žal zame, tudi drugič sporazumno razšla, sem se vrnil v Maribor in spoznal mojo Alenko, a kljub temu smo ostali v odličnih odnosih vse do današnjih dni. Če bi še enkrat ubral to pot … Če se ukvarjaš s tem poklicem, je bolje, da si ne začneš graditi družine prehitro.

Družina zaradi odsotnosti trpi. Ob prvi ločitvi sem bil povsem zlomljen. Veljala sva za uspešen par, a nihče ni upošteval, da je večji del leta preživela sama z dvema majhnima otrokoma. Razumel sem jo, ko je rekla, da ima dosti. Če pogledam nazaj, bi nekaj stvari v življenju gotovo spremenil, a če pogledam v celoti, bi z veseljem ponovil ves film. Če se primerjam s sošolci s strojništva. Moja pot ni primerljiva s tem, če sem vsaj malo sebičen. Ves čas sem se imel res fino. Užival sem v uspehih in potoval po svetu.

Story: Pravite torej, da je partner v profesionalnem športu prej ovira kot pa opora?

Seveda obstaja razlika med športnimi panogami. Profesionalni trener v večini športnih panog preživi več časa doma, zato je družina dobrodošla. Živijo lahko z družinami. Menim, da ni trenerskega poklica, ki bi bil primerljiv z alpskim smučanjem. Si fizični delavec, šofer, delaš v vseh mogočih in nemogočih vremenskih razmerah. Sam sem prevozil več kot dva milijona kilometrov, po snegu in ledu, največkrat s slabimi in neprimernimi vozili. Ne morete si predstavljati, koliko nervoze, živčnosti je prisotne. Prav zato je vrhunskih tekmovalcev, ki pozneje zaplujejo v trenerske vode, zelo malo.

Desetletja preživiš stran od družine, prijateljev …  Zato si tega ne želiš ponavljati vse do konca življenja. Če so uspehi, ni težav, ko pa se to neha, smučarji raje končajo smučarijo, saj imajo dovolj ciganskega življenja. Šele pozneje se morda pojavi kdo, ki kakšnih drugih možnosti niti nima. Velika večina namreč ne dokonča študija.

Story: Ste si kdaj očitali, da niste več časa preživeli z družino, otroki?

Ja! Ni mi bilo vseeno. Vedel sem, da ne delam prav, a sem nadaljeval svojo pot. Smučarija je v meni tako globoko zakoreninjena, da se še danes ne morem odcepiti od nje. Še danes me Alenka vpraša, ali bom kdaj izklopil smučarijo. K sreči jo to zanima, deliva si podobno razmišljanje. V dnevni sobi imava televizijo in projektor, tako lahko ona gleda film, jaz pa sočasno šport. Ne le smučanje, tudi nogomet in druge športne panoge. Lahko bi šel v sosednjo sobo, a potem ne bi bila skupaj. (smeh)



Story: Kaj pa so vaši starši porekli o vaši športni izbiri? Tudi zavoljo smučarije ste že zelo zgodaj razprli krila in se podali v svet.

Pri 16 letih sem se osamosvojil. Stanoval in jedel sem doma, v kletnem stanovanju sem si ustvaril domovanje, a že služil svoj denar. Delal sem v Šentilju na obmejni menjalnici, pobijal podgane na Zavodu za deratizacijo in dezinfekcijo in kot študent opravljal vsa mogoče fizična dela. Tudi mene je dostikrat strah, ali je moja najmlajša hči kam odšla. Moji starši so res, če po domače povem, imeli jajca. Kam vse so me pustili, že pri 16 letih sem po svetu hodil brez njih. Kje vse sem bil na avtoštopu? Uh. Po vsem svetu. Danes bi se kot starš s tem lahko veliko bolj obremenjeval. Svojim otrokom pa nadvse zaupam, zato najmlajše hčere Lane nikoli nisem čakal, kdaj pride ponoči domov. Zdaj odhaja na Nizozemsko, na študijsko izmenjavo.

Story: Nekoč ste dejali, da smučanje ni šport, s katerim bi bilo mogoče obogateti.

No, to velja še danes. Največja nagrada zame je bila ta, da sem lahko odšel v tujino, to je bila takrat velika stvar. Za tujino si moral najprej imeti jugoslovanski vizum, pa še vizum države, v katero smo potovali. Ko sem se vrnil nazaj v šolo, sem bil kar malo važen, saj sem že imel možnost potovati v tujino. Prišel sem v svet. To mi je bila najboljša šola. Hitro sem se naučil jezikov. Nemščino sem se naučil pri babici, ki je bila Dunajčanka, a je po drugi svetovni vojni prišla v Maribor. Ni znala slovensko, ker pa sva veliko časa preživela skupaj, je to znanje prenesla tudi name.

Nemščina je, lahko bi rekel, kar moj staromaterni jezik. Z nemščino sem se prebijal naprej. Naučil sem se govoriti pogovorno tudi angleško in italijansko, največja poteza pa je bila leta 1969, ko sem se prijavil na kulturno izmenjavo s Francijo. Jugoslovani smo tako imeli priložnost šolati se v najbolj znani smučarski šoli na svetu v Chamonixu. A pogoj je bilo znanje francoskega jezika. Sam o francoščini nisem vedel nič, a sem se vseeno prijavil. Bil sem hraber. Prvi teden sem po čudežu preživel, za vikend pa sem moral spisati nalogo v francoščini. Pogumno sem se odločil in odgovoril kar v slovenščini. Češ me bodo že poklicali, jaz pa bom profesorju pojasnil kar z rokami.

V ponedeljek pa pridem v šolo in že je po zvočniku zadonelo moje ime, češ da se moram takoj zglasiti pri direktorju. “Kaj se pa greste? Če naslednji teden ne boste odpisali šolskih nalog, se lahko poslovite.” Ne bi bil prvi, vsak teden so jih nekaj poslali domov. Na srečo sem lahko opravljal izpite v enem izmed jezikov FIS, med njimi je bila tudi nemščina. V praktičnih predmetih sem bil pa daleč najboljši. Ob koncu šolanja sem postal prvi tujec, ki si je prislužil naziv najboljšega v celi generaciji.

Story: Veste, kaj pravijo? Sreča spremlja pogumne.

Res je. Hrabrost mi je velikokrat pomagala. Prvi trening v Argentini leta 1974. Jugoslovanu ni bilo enostavno priti v Argentino, ki ji je vladala vojaška hunta. Moj prijatelj je bil trener španske smučarske reprezentance, in ker smo se male državice med seboj povezovale, mi je zaupal, da je Bariloche v Argentini kot nalašč za priprave. To je bilo še čisto na začetku. Sredi smučišča so poganjali bambusi. Zdelo se mi je nemogoče, denar, vizum … A smo poskusili uresničiti idejo. Zbrali smo denar za letalske karte. Po naključju sem na tekmah v ZDA srečal smučarskega učitelja iz Bariloch, ki nas je povezal s tamkajšnjo slovensko manjšino. Vzpostavili smo stik z njimi, bili so navdušeni.

Želeli so nas gostiti v hotelu Tivoli v lasti Janeza Flereta, še zdaj se spominjam, na ulici Mitre 33. Najtežje je bilo dobiti vizume. Na srečo nam je gospa Martina na argentinski ambasadi v Beogradu končno odobrila vizume; uh, kolobocije, na koncu so nas spustili le pod pogojem, da letimo z letalom argentinske letalske družbe. Tako smo le prispeli v Argentino, Buenos Aires. A na našo veliko nesrečo je bilo letališče za lokalne polete na drugi strani mesta. Nismo imeli možnosti, da isti dan nadaljujemo pot. Nismo imeli ne prenočišča ne prevoza. Nato pa se s sosednjega pulta oglasi: “Ajde, momci, dođite kod mene!” Povezal nas je s hotelom Dubrovnik v Buenos Airesu, lastnica je bila Dubrovničanka.

Gospa je prišla po nas z malim tovornjakom, nas brezplačno gostila v hotelu in nas naslednji dan peljala na letališče. Tako smo le prispeli v Bariloche, kjer nas je čakal Janez Flere. Niso bili preveč zaupljivi do nas, a so nam dobri ljudje odstopili dva avtomobila, da smo se lahko vozili na vrh smučišča. Za kosilo je skrbela krščanska mladina, čeprav smo morali pred obedom moliti, a smo se vklopili v to zgodbo. Za večerjo pa smo odšli v vas k Nikoli, kar so nam priporočili domačini. Sam že od nekdaj stremim k redu, zato sem želel, da fantje oblečejo državne drese, v tistem času torej z jugoslovansko zastavo ob strani. A ko smo vstopili k Nikoli, nas je ta takoj nagnal, ker nismo želeli sleči trenirk z grbom.

V tistih dveh mesecih pa smo povzročili pravo evforijo med slovensko diasporo, saj smo blesteli z rezultati. Naslednje leto nas je na letališču že čakala harmonika, množica ljudi. (smeh) Glavni smo bili! Ko je Nikola videl, kako dobri smo v smučanju, nas je povabil k sebi, češ da bo obesil jugoslovansko zastavo. (smeh) Vsa leta smo večerjali tam. Ob poslovilni zabavi so prišli ljudje vseh narodnosti nekdanje Jugoslavije, še jugoslovanski ambasador, ki je bil nadvse presenečen, češ da so se že dalj časa trudili združiti to diasporo, pa jim ni uspelo. Nam pa je!



Story: Menite, da bi bila vaša športna pot danes, v času spleta in družabnih omrežij, kako drugačna?

Bistveno drugačna verjetno ne. Marsikaj danes ne bi bilo več mogoče. Že če vzamemo Podarim, dobim. Takrat je uspel zato, ker se je Slovenija identificirala s smučanjem. To je bil takrat nacionalni šport, ki se nam je usidral globoko v srce. Porodila se mi je ideja, da če bi vsak Slovenec prispeval eno marko, to je eno pivo, bi si lahko zagotovili lepo vsoto za smučanje. Začeli smo akcijo Podarim, dobim, na leto smo prodali kar dva milijona in pol srečk, kar nam je omogočilo normalne priprave. To danes ne bi bilo več mogoče.

V Sloveniji je danes več kot 70 športnih panog, vsaka išče prostor pod soncem. Vsaka zahteva svoj delež javnih sredstev, pojavljajo pa se vedno nove panoge. Šport vedno več stane, vedno bolj profesionalen je. Že če pogledamo smučanje, smučarji imajo že svoje ekipe. Prej ali slej bo tudi v Sloveniji prišlo do tega, da bodo nekatere športne panoge morale preiti na rekreativno raven, tiste z medijsko pozornostjo pa bodo preživele.

Besedilo: Nika Arsovski // Fotografije: Goran Antley

Story

Brali ste prispevek, ki je povzet po članku iz revije

Story3/2019

Naročite se na revijo Story:

04 511 64 44 izpolnite spletno naročilnico

Ne spreglejte, revija je lahko tudi lepo darilo.
Podarite naročnino svojim najbližjim.


Priporočamo

Nova Story že v prodaji

Story 3/2019

Story 3/2019, od 31. 01. 2019