Trener Nejc Višnikar pred novimi izzivi

Selektor slovenske reprezentance gluhih košarkarjev je v košarki preživel zadnjih 25 let. Delal je predvsem z mlajšimi kategorijami oziroma s kadeti in mladinci. Nejc Višnikar zato šport morda dojema drugače kot trenerji, ki se ukvarjajo le z že izoblikovanimi osebnostmi: »Ponosen sem, da smo z različnimi selekcijami Slovana večkrat osvojili naslov prvaka. Rad pa bi poudaril, da pri delu z mladimi končnega rezultata nikoli nisem postavljal povsem v ospredje. Trener, ki dela z mladimi, se mora namreč vedno močno posvečati značaju svojih varovancev. Veseli me, da je kar nekaj igralcev, s katerimi sem sodeloval, zraslo v vrhunske košarkarje. Drugi so skoraj po pravilu, čeprav niso ostali v športu, zrasli v izjem­ne osebnosti. To se mi zdi osebno največja nagrada pri mojem delu.«

Glavni izziv je komunikacija

Prav zaradi tovrstnega pristopa je Nejca trener Ilirije Sašo Dončič že lani povabil k sodelovanju pri olimpijskem projektu. Ko je Košarkarska zveza dala povabilo, da bi vodil člansko B-reprezentanco, je dolgolet­ni trener mladih ekip Slovana postal prvi izbor: »Glede same košarke na parketu ni veliko razlik. Glavni izziv pri delu z gluhimi košarkarji je komunikacija. Kot trener moraš pri delu s takšno ekipo precej bolje premisliti, kaj boš sporočil svojim varovancem. Osredotočiti se moraš na tiste res ključne napotke, saj je proces sporazumevanja nekoliko daljši. Na igrišču se namreč večinoma zanašam na pomoč tolmača, ki mi pomaga moja navodila prevajati v znakovni jezik. Bolj preproste stvari fantom sicer že lahko sporočim tudi sam, saj sem se naučil nekaj osnov tovrstnega sporazumevanja. Pomembno je, da znaš izluščiti jedro sporočila. Zelo pozorno moraš izbrati svoje besede. Trener nikakor ne sme dolgoveziti. Če se vrnem k primerjavi, bi lahko omenil še malce večjo svobodo v igri, saj trener ne more tako hitro in tako pogosto posegati v igro kot pri klasični košarki.«

Besede, ki jih razume vsak, kdor si je v življenju ogledal vsaj eno košarkarsko tekmo, na kateri temperamentni vodja na robu parketa s povišanimi toni usmerja postavitev svojih varovancev na igrišču. Kdor vodi moštvo, ki glasnega hrumenja svojega selektorja ne sliši, mora ubrati drugačen pristop. Naš sogovornik pravi, da pri tem lahko prihaja do številnih komičnih primerov: »Kot rečeno, se poskušam čim hitreje učiti znakovnega jezika. Ampak pri njegovi uporabi lahko hitro pride do nesporazumov. Če nisi najbolj podkovan v tem in svoje prste usmeriš le malo drugače, kot bi jih moral, lahko tvoje sporočilo dobi ravno nasproten pomen.«

Vsak pravi športnik se mora za uspeh pri svoji dejavnosti v življenju marsičemu odreči. V primeru košarkarjev, ki so se rodili z okvaro sluha, pa je ta vidik še bolj prisoten. Zaradi telesnega hendikepa so morali člani slovenske olimpijske reprezentance na treningih pokazati še več volje, trme in vztrajnosti. Zato se zdi, da jih povezuje še močnejša vez, kot to velja za klasične zasedbe. Na ta vidik vselej opozarja tudi njihov strateg: »V našem primeru je vez med trenerjem in košarkarji še bolj pomembna. Na tem področju mi fantje zelo pomagajo, še posebej Miha Zupan in Saša Lukič. Na začetku sem se spraševal, ali bom kos temu drugačnemu izzivu. Predvsem pri igri v obrambi. Navaditi sem se moral predvsem na to, da je čas, ki ga potrebuje sporočilo, da doseže posameznika na parketu, malce daljši. Zato se moraš kot trener v prelomnih trenutkih odzvati malce prej, kot si vajen pri klasični košarki.«

Fantje so vajeni uspehov

Javnost športnike, ki nastopajo z določenim telesnim hendikepom, pogosto obravnava drugače. Toda sami košarkarji na parketu nikoli ne razmišljajo o slabšem sluhu, temveč o tem, kako bodo skupaj izpolnili postavljene cilje. Ti pa nikakor niso skromni, čeprav se ekipa srečuje s težavami, ki so zelo znane tudi drugim slovenskim športnikom. Slovenija je majhna država in temu primeren je tudi nabor reprezentantov, kar pa Nejca Višnikarja ne omejuje pri zastavljenih ciljih: »Večje nacije imajo seveda na voljo veliko večje število športnikov, iz katerih lahko sestavijo ekipo, pri nas pa je, kot na vseh področjih, ta bazen bistveno manjši. Na mojem seznamu je tako vsega skupaj le 21 košarkarjev. Naše merilo tako nikoli ne sme biti kvantiteta, temveč kvaliteta. Ne glede na vse omejitve sem trdno prepričan, da bomo enakovreden tekmec tudi največjim ekipam, ki jih bomo poskušali presenetiti tudi s kakšno taktično novostjo. Moja naloga je, da ne delam revolucije, temveč moram fantom pomagati, da bodo na igrah v Turčiji uspešno igrali preprosto in učinkovito košarko.«

Besedilo: Boštjan Belčič // Fotografije: Goran Antely

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord