Trenerka Nataša Gorenc: »Ko ženskam prekipi, nas nič več ne ustavi«

Se dvignila s tal. In postala močnejša kot kdaj prej.

Ste profesionalna trenerka. Kaj je posebnost vaše telovadbe? Kaj ponujate ljudem?

Delam več stvari, imam osebne treninge ena na ena, semitrenerstvo, ko pa govorimo o skupinski vadbi, po kateri me najbolj poznate, je posebnost predvsem, da je tudi skupinska vadba individualizirana. Imam manjše skupine in pa obvezne prijave na vadbe, tako da lahko na podlagi tega sestavim vadbo, ki bo najbolj ustrezala vadečim.

Največja posebnost pa je verjetno v energiji, ljubezni do gibanja, ki jo predajam naprej. Moje ure so prežete z nabojem, čutijo se posebne vibracije. Nikoli mi ni težko narediti treninga, pa če sem imela sama še tako stresen, težek dan. Grem tja in dam vse od sebe. Vedno. Pustim svojo dušo tam. In to se čuti. Treningi se tudi nikoli ne ponovijo. Vaje se seveda kdaj ponovijo, a čisto na drug način, drugačno zaporedje. Vadeče moraš prevzeti, da na urah pozabijo na vse tisto, kar jih tare, se izklopijo. Nikomur ni lahko. Spoštujem ljudi, njihove zgodbe. Po očeh vidim, kdaj niso okej. Zadnjič je neka stranka dobesedno prijokala skozi vrata telovadnice. Odhajala pa je nasmejana. In to šteje največ. Vadba za dušo in telo.

Zato sem še toliko bolj obvezana, odgovorna, da jim dam tisto, kar potrebujejo – dobre vadbe, ki dajejo rezultate. Lahko še toliko filozofiramo, na koncu vsi hočemo, da se kaj pozna navzven: dobra rit, noge, trebuh. Ker sem že od nekdaj zaljubljena v gibanje, sem od malega raziskovala različne gibe, se afnala, plesala, sestavljala kombinacije, poznam vaje, zaporedja, ki učinkujejo, dajo rezultate. Že v srednji šoli sem si našla ‚žrtve', ki sem jih trenirala. S sestro sva po vsakem teku delali vaje za zadnjico, dokler naju ni tako pekla, da nama je skoraj odpadla. Tako da mislim, da mi je bil trenerski poklic namenjen že od malih nog.

Imate drugačen pristop, slišim ...

Moj pristop je zelo individualen. Skozi gibanje posameznika ocenim, kje ima šibke točke. S temi se je treba največ ukvarjati. Ljudem dam na vsaki vadbi del sebe, nanje prenašam ljubezen do gibanja, s katerim imam res globoko, močno vez ... in to se začuti! Moja filozofija je, da je treba za napredek trenirati močno. Naše telo zdrži marsikaj, potrebuje določene frustracije, stres, da napreduje. Znana sem po tem, da moji treningi niso nikoli lahki. To je moja posebnost. Ni popuščanja. Ko se trenira, se trenira, ko se počiva, se počiva. Vem, da se kdo s tem ne strinja, a ljudje smo po naravi leni. Potrebujemo nekoga, ki nas spodbuja in izvleče iz nas, kar zmoremo. Tako da je sprehod zame aktivni počitek, regeneracija in ga ne štejem za vadbo. Poskušam biti tudi inovativna, vsak trening je drugačen, zmes vadbe za moč, kondicijo, gibljivost ...

Dober pristop, to ljudje cenijo. Psiha in telo. Kaj se dogaja, ko telovadimo, in kaj se dogaja, ko ne telovadimo?

Seveda, močna psiha in gibanje gresta z roko v roki. Ljudje na vadbah povedo, da jim občutek, da imajo nadzor nad svojim telesom in posledično zdravjem, pomaga pri premagovanju stresnih življenjskih situacij na vseh področjih. Ko telovadimo, se v našem telesu dogajajo različni psihofizični procesi, med drugim tudi izločanje različnih hormonov, ki ugodno vplivajo na naše počutje in spodbujajo prijetna čustva. Ko smo neaktivni, si hrepenenje po teh prijetnih občutkih zapolnimo z drugimi užitki, kot je uživanje sladke hrane, kajenje, pitje alkohola, kar pa ima dolgoročno slabe posledice za naše zdravje.

Kaj je optimalna telovadba za ženske in moške po 40. letu?

Optimalna telovadba je tista, s katero poskrbimo za srčno-žilni sistem, sklepe, kosti in mišice. Gre za kombinacijo vadbe za vzdržljivost, moč in gibljivost. S tem preprečimo nastajanje bolezni in poškodb.

Poudarila bi, da se z leti izgubljata kostna in mišična masa, tako da je nujna vadba z utežmi, ki poskrbi za ohranjanje in pridobivanje mišične mase. Če smo na začetku svoje športne poti (lahko tudi po 40. letu), lahko preteče kar nekaj časa, preden se naučimo obvladati lastno telo. Ko pa nam vadba z lastno težo ni več v izziv in svoje telo obvladamo, potem moramo nujno vključevati tudi uteži. Tako izboljšamo svoj mišični tonus. Se jih pa posebno ženske zelo bojijo, češ da ne bomo preveč mišičaste. A strah je povsem nepotreben, saj ženske že zaradi hormonov (premalo testosterona) težko pridobivamo mišično maso.

Kolikokrat na teden, kako dolgo priporočate in kdaj?

Kdaj bo posameznik treniral, je odvisno od njegovega življenjskega ritma. Zelo priporočljivo je trenirati že zjutraj, predvsem s psihološkega vidika, da je to že za tabo, saj lahko drugače zaradi vsakodnevnih obveznosti in utrujenosti sicer načrtovani trening izpustite.

Vedno rečem, da je treba načrtovati in si glede treningov vedno zastavljati višje cilje. Raje načrtujte kakšen trening več, saj marsikdaj pride vmes kaj nepričakovanega in se trening izpusti. Nujno je trenirati najmanj trikrat na teden, aktiven pa je treba biti vsak dan. Treningi so časovno kratki, največ eno uro z ogrevanjem in ohlajanjem vred. Zdaj se veliko poudarja, kako lahko vsak dan preživimo čim bolj aktivno tudi na delovnem mestu, s čim manj sedenja. Obstajajo merilci, ki štejejo korake, kalorije. Spodbujajo nas, smo aktivni mimogrede in da čim več kalorij pokurimo že čez dan. Izkoristimo vsako priložnost, tako da gremo namesto z dvigalom peš po stopnicah, se zapeljemo s kolesom ali hodimo do službe ... Če iščemo idealno priložnost za vadbo, je ne bo, tako da izkoristimo vsako priložnost, ki se nam ponudi.

Kaj pa tisto, da ni dobro pretiravati, da lahko preveč telovadbe škodi?

Iskreno, tega je zelo malo. Menim, da ima današnja družba kvečjemu nasprotno težavo. Ker smo 'sedeča družba', je gibanja absolutno premalo. Preveč gibanja pa je malo verjetno, vsaj zame. Seveda je vsako pretiravanje škodljivo, a težko je reči, kje je meja, saj je to odvisno od posameznika. Treba je poslušati svoje telo! Če smo po vadbah konstantno utrujeni, živčni, razdražljivi, ne moremo spati, potem je to alarm za kratek odmor.

Kako pa se naj k telovadbi spravijo tisti bolj leni?

Joj, tukaj nimam prav veliko usmiljenja. Leni ljudje navadno jamrajo; vsak izgovor jim prav pride. Nekoč sem imela stranko, ko je na koncu, ko je že porabila prav vse mogoče izgovore in ko sem ji predlagala plavanje, iz žepa potegnila akvafobijo. Za lenobneže je torej dobro, da se obkrožijo s pozitivnimi in aktivnimi ljudmi, ki jih bodo s svojim načinom življenja spodbujali in motivirali. Če ne drugače, bodo leni ljudje kmalu začeli čutiti posledice svoje neaktivnosti, ki jih bodo dobesedno prisilile k spremembi življenjskega sloga.

Zato je pomembno začeti, preden nastopijo posledice negibanja. Nekaj nasvetov: aktivnosti si načrtujte teden dni vnaprej, načrtujte najmanj štiri vadbe, tako da imate, če se vmes kaj zgodi, še vedno tri vadbe, kar je dovolj, da človek ne izgubi ritma. Če se da, raje telovadite zjutraj, pred službo. Zvečer se pogosto zgodi, da smo preutrujeni.

Ko boste začutili pozitivne učinke vadbe, vas bo to gnalo naprej. Ne grajajte se, ne obsojajte, če ste kaj zamočili, kajti to je le izguba energije. Ljudje smo različni, zato si izberite vadbo, ki ustreza vam. Ko boste ugotovili, da se vam aktivno življenje pozna tudi na zunaj, ko boste bolj pozitivni, sijoči, veseli in polni energije, boste aktiven življenjski slog hitro sprejeli za svojega. Če pa k temu dodamo še dejstvo, koliko bolje se nam bodo prilegale hlače, potem je to to.

Je težka življenjska zgodba nujna, da človeka spravi na njegovo resnično in pristno pot?

Samo težke življenjske situacije te položijo na tla, te prisilijo h globokemu razmisleku, ukvarjanju s sabo. Takrat namreč začneš dvomiti o vsem, kar si prej verjel. Sama sem 22 let živela, verjela v neko zgodbo, ki se je potem razbila. Za svoje otroke sem vedno želela klasično družino, ki je potem razpadla. Družina je meni vse. Ženske smo, da bi ohranile zakon, za družino pripravljene narediti marsikaj. A ko nam prekipi, nas nič ne ustavi. Sledi spopadanje z občutkom krivde, nemoči, tesnobe. Treba je iti čez vse faze, ničesar se ne da prehitevati. Veliko se moraš poglabljati vase, prevzeti odgovornost za vse, kar se ti dogaja, kar pa ni vedno lahko. Odkrivati moraš plast za plastjo, se soočati s preteklostjo, s tem pridejo dvomi in občutki krivde, osamljenosti, razočaranja.

Najhuje je, ko se ti zdi, da dan ne bo nikoli svetel. Vse je megleno in temno. Sama sem vesela, radostna oseba, ki se razveseli malenkosti ... Kjerkoli sem živela, sem vedno rada pogledala v nebo, se vprašala, kam leti to letalo in kdo sedi v njem. Vedno me je pri srcu stisnilo. Prevzel me je poseben občutek hvaležnosti ob zavedanju naše majhnosti in nemoči. V tistem težkem obdobju pa ob pogledu v nebo nisem čutila ničesar. Stalno sem iskala tiste občutke od prej, a sem bila prazna. Ko so se spet pojavili, sem vedela, da sem v redu.

Dobili ste neko lekcijo ...

Takšne stvari te zaznamujejo za vedno, a jih lahko obrneš v svojo korist. Meni je pomagalo, da sem malce trmasta, samosvoja oseba. Najdeš moč v sebi in greš naprej. Pravijo, da je, ko enkrat ‚poljubiš' tla, to najboljša odskočna deska. In to sem storila!

Besedilo: Damjana Bakarič, Fotografije: Nace Tomat

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču