Triatlonka Nataša Nakrst: Polovica medalje je tudi hčerkina!

Ima tudi srebrno medaljo s havajskega ironmana in še vedno najboljši slovenski čas ženskega ironmana. Je mama Ani in pravi, da letošnja zlata medalja brez nje ne bi bila mogoča, zato je polovica medalje njene.

Prva ženska zlata medalja na polovičnem ironmanu. Kakšni so bili občutki?

Nataša: Ko sem zmagala, sem bila zelo zadovoljna, saj sem z njo dokazala, da sem pri 55 letih še vedno v odlični formi. Leta 2007 sem zmagala na svetovnem prvenstvu na dolgem triatlonu, vendar ne v seriji ironman. Na Floridi sem bila prvo leto druga, drugo leto tretja, to pa je bila prva zmaga. Vsi smo bili zelo veseli – navdušena sem bila, ker so šli tudi drugi slovenski tekmovalci z menoj na podelitev in so bili iskreno veseli zame. Ko sem se vrnila domov, so mi na gimnaziji Poljane, kjer učim športno vzgojo, pripravili zares lep sprejem. Obesili so mi plakat, in morala sem priteči skozi 'ciljno črto', kjer so mi vsi čestitali. Res je bilo lepo. Medalja pa je seveda tudi Anina, saj brez nje sploh ne bi šla na tekmo.

Ana je bila torej glavna pobudnica?

Nataša: Tako je. V Pulju sem se kvalificirala na svetovno prvenstvo, a sem razmišljala, ali naj grem ali ne. Mi je treba tega pri teh letih? Potem pa je Ana rekla, da je to mogoče zadnje potovanje, na katero greva skupaj, in mi obljubila, da bo poskrbela za vse – za promocije, pogovore s pokrovitelji ... 

Ana: Zame je bila to povsem nova izkušnja. Sicer sem z mami že šla na svetovno prvenstvo, ampak sem bila takrat premajhna, da bi to razumela. Zdaj vem, da je to prevelik projekt, da bi ga lahko izpeljal en človek. Zato sem ji pomagala. Bila je čudovita izkušnja, ki naju je zelo zbližala.

Nataša: Kot starš si zelo vesel, ko vidiš, kako je tvoj otrok postal zrel in odgovoren. Pred desetimi leti sem jaz pazila nanjo, zdaj je ona name. Sva se imeli super in bili sva najboljša naveza.

Kaj je bil največji izziv na tekmi?

Nataša: Plavali smo v ogromni reki. Ana je bila v akvariju in mi povedala, kaj vse plava tam notri – tudi 150-kilogramske živali. Ko sem bila v vodi, nisem videla ničesar, ker je tako kalna, sem pa razmišljala, kaj bi lahko priplavalo mimo mene.

Ste imeli kaj treme?

Nataša: Pozitivna trema je vedno prisotna. Najhuje je bilo, ko smo prišli v ZDA in je bilo zunaj 32 stopinj Celzija, prostore pa so vsepovsod ohlajali s klimo. Tretji dan sem začela čutiti grlo in nos, prestrašila sem se, da bom zbolela. Vendar me je Ana pomirila. Treme se otresem pol ure pred startom, ko zaplavam, pa se potopim v svoj svet.

O čem razmišljate med tekmo?

Nataša: Ko enkrat dosežeš svojo formo in poskušaš doseči fantastičen rezultat, takrat ne razmišljaš o ničemer drugem. kot o tem, da ne zaideš v 'rdeče' številke. To se je dogajalo v Nemčiji, ko sem dosegla rekord v ironmanu, ki ga še vedno imam (9 ur, 23 minut in 40 sekund) in je moj največji življenjski dosežek. Takrat sem bila osredotočena samo na svoje telo, gibanje, krvni tlak in počutje.

Imate kakšno zanimivo anekdoto iz Amerike?

Nataša: Najbolj všeč mi je bilo, da sem bila med celotno tekmo povsem sproščena. Med kolesarjenjem sem gledala naokoli, ker je bila okolica čudovita. V spustu sem uživala, ker sem si rekla, no, poglej, na stara leta se peljem 60, 70 kilometrov na uro, česar se nikoli nisem upala. Američani naredijo super dogodke. Po celotni dolžini tekme so nas pozdravljali bendi, ki so igrali kantri glasbo, na najhujšem ovinku je predme skočil Elvis Presley in mi zapel Love me tender, love me true (Ljubi me nežno, ljubi me zares, op. a.). Zasmejala sem se in mu nisem ostala dolžna, saj sem nazaj zavpila: »I love you too!« (Tud jaz te ljubim, op. a.). Videla sem plakat, na katerem je pisalo: »Beer, miss you so much« (Pivo, kako te pogrešam, op. a.) in sem zakričala: »Oh, beer, I miss you too!« (Tudi jaz te pogrešam!, op. a.) Na koncu take tekme, po vseh sladkih stvareh in gelih, ki jih moraš jesti, vedno spijem eno pivo – nekaj grenkega. Ko sem prišla v cilj, me je tam čakalo pivo, ampak brezalkoholno. Zato sva z Ano potem zvečer nazdravili zmagi še z enim pravim. (smeh)

Kdaj ste se začeli ukvarjati s triatlonom?

Nataša: Od nekdaj sem se ukvarjala s športom, s triatlonom sem se začela leta 1988. Povezuje moje tri najljubše športe. Na začetku sem hodila na tekme ironman. Na Havajih sem dobila srebrno medaljo leta 1992, ko sem bila stara 30 let. Takrat sem bila med najboljšimi petimi v Evropi in v Nemčiji dosegla še zdaj najboljši slovenski čas ženskega ironmana. Potem je prišla Ana. Takrat se prioritete spremenijo in velika neumnost bi bila, če bi nadaljevala. Imela sem pet let popolnega premora, potem pa sem se počasi začela udeleževati rekreativnih tekem v Sloveniji. Ko je bila Ana stara 11 let, sva jo mahnili na polovični ironman na Florido. To je različica celega ironmana, ki je veliko bolj prijazen družinskemu življenju. Na ironman nisem več šla, saj za take tekme lahko treniraš samo, kadar si sam, saj ti vzamejo veliko časa – 20 ur treninga na teden, tako da ne moreš biti še mama in partnerica. Zdaj treniram 10 ur na teden.

Trenirate sami?

Nataša: Nikoli nisem imela trenerja. Imam toliko znanja in izkušenj, da se lahko ravnam po svojih občutkih. Zame je šport sprostitev, ne pa dodatna obremenitev. Predvsem po 50. letu sem se naučila, da poslušam svoj organizem in ga tudi slišim – ko me opozarja, da je preveč, se ustavim. Pri meni je triatlon način življenja in imam srečo, da je moj poklic povezan z mojim hobijem.

Kaj naprej?

Nataša: Trenutno že vem, da sem se kvalificirala na naslednje svetovno prvenstvo, ki bo v Južnoafriški republiki. Ravnatelj mi je odobril dopust, jaz pa se še odločam, ali bi šla ali ne.

Ana: Ne, mami. Sva že odločeni. (smeh)

Besedilo: Petra Znoj // Fotografije: osebni arhiv

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču