Z Denisom Avdićem, voditeljem popularne jutranje radijske oddaje na Radiu 1, sediva na klopci pred kočo na Kredarici. To je bilo v ponedeljek, 27. avgusta, dan po tem, ko so pred 240 leti štirje Bohinjci prvič osvojili vrh Triglava.
Ura je dvanajst, šest stopinj, sonce pa močno, tako da so nekateri obiskovalci v kratkih rokavih. Čakava Denisovo ekipo z Radia 1, ki je dopoldne krenila iz doline Krme proti Kredarici. Čaka jih vsaj pet ur hoje navkreber, skoraj 20 tisoč korakov, če zaupate štetju korakov na mobilni aplikaciji. Ideja, da Denis začne svojo prvo jutranjo oddajo to jesen s Kredarice, se mu sprva ni zdela posrečena, a Radio 1 ne bi bil Radio 1, če se ne bi domislili, da pridejo na Triglav še njegovi sodelavci. »Ta zgodba mi je takoj postala všeč, saj številni od njih še niso bili na Triglavu. Vem, da so pripravili skeče, za katere mi prej ne bodo povedali, a sem prepričan, da me čakata dva super dneva,« je bil podopustniško razpoložen Denis.
Pogum in hrepenenje
Triglav, kraljeva gora, ima v zavesti Slovencev poseben pomen. Morda gre za kolektivno nezavedno ali sanje vsakega izmed nas, da se vsaj enkrat povzpne na goro, za katero se še danes ne ve čisto točno, ali je dobila ime po staroslovanskem bogu ali treh vrhovih. Tone Strojin je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja zapisal: »Dolgo že prihajamo. Že dve stoletji. In še bomo prihajali. Vedno več nas bo, ki si bom želeli tvoje bližine. Triglav, gora naših sanj, gora našega boja, gora upanja ... Vseeno je, zakaj kdo prihaja in kaj išče v tvojih strminah. Važno je, da se v dolino vračamo boljši in srečnejši.«
Denisova izkušnja Triglava pred leti je bila vse prej kot romantična, saj si na vrhu ni oddahnil, ampak je samo razmišljal, kako bo prišel nazaj v dolino, in se ves čas spraševal, zakaj se je na goro sploh odpravil. Verjamem, da je imel marsikdo izmed vas podobno izkušnjo, da je bilo vsega preveč. Naporna hoja, premalo kondicije, nezadostna oprema in strah pred višino. Spet drugi na gori neizmerno uživajo, gospod v letih, a zelo čil, sedi nasproti naju in pravi: »Je lahko še kaj lepšega, kot je ta trenutek?« Razglabljamo o novozapadlem snegu, ali bo pot na goro ponekod ledena, če naslednji dan krenemo na vrh ob 5. uri zjutraj, kot je predvideno ... Ko izve, da bo Radio 1 oddajal z gore, se spomni, kako se je sam na vrh Triglava pred leti povzpel z 10-kilogramsko radijsko postajo z akumulatorjem in anteno vred, in se javil. Malo se pomudimo še pri čistilni akciji, ki je tu napovedana za naslednje dni. Nismo samo ljudje tisti, ki onesnažujemo naše gore, ampak tudi veter. Ta piha tudi z 200 kilometri na uro in v gore prinaša vse mogoče odpadke.
Kredarica, mati vseh koč
Če gre verjeti legendi, je Jakob Aljaž, župnik v Dovjem in idejni oče Triglavske zgodbe, proti koncu 19. stoletja počival na Malem Triglavu in se razgledoval, kam bi postavil slovensko kočo, s katero bi Triglav, ki sta ga dotlej že oblegali dve nemški koči, še bolj iztrgal Nemcem. Takrat naj bi dva gamsa pretekla Kredarico in mu pokazala pravi prostor. Triglavska koča je bila postavljena 10. avgusta 1896. Dela je nadzoroval sam Aljaž, bil je genialen organizator in vsestranski delavec.
Kljub že omenjenemu snegu nas je v koči ta dan prespalo 200. Mislim, da bi bil Aljaž zadovoljen, kako organizirano je delo v koči še danes – kot babilonsko mesto, seveda se sliši tudi slovenska beseda, a ogromno je tujcev – Nemci, Američani, Čehi, celo Korejci so tu. Popoldne iz doline pridejo zadovoljni, a vidno utrujeni tudi Denisovi sodelavci. Najprej sledi okrepčilo, nato pa si v pojemajočem dnevu ogledamo še jutrišnji cilj, vrh, obenem pa zadaj za kočo uživamo v razgledu na Špik, Razor in v ozadju Mangart. Zvečer se ob večerji dogovorimo z vojakoma, Rudijem in Goranom iz Bohinjske Bele, ki zaradi varnosti radijce spremljata ves čas, da gresta onadva zjutraj v izvidnico, če bo pristop zaradi ledu sploh mogoč.
Vrh
Zbudimo se v idealen, sončen dan. Ob 8.40 je vse nared, da krenemo na vrh. Radijski ekipi se pridružim še sama, v ekipi za vrh nas je petnajst. Denis na Kredarici nestrpno čaka, kdaj se bodo voditelji Tilen Artač, Miha Deželak, Matjaž Lovše, Tomaž Klepač, Iztok Gustinčič, Nejc Šmit in Anja Ramšak javili z vrha. Z Malega Triglava morajo pohiteti, saj se morajo v eter oglasiti z vrha do desete ure. Uspe jim, nazadnje se z zadnjimi močmi do Aljaževega stolpa privlečem še sama, brez kondicije in navdušenja, prazna. Samo vesela, da je konec vzpona. Vsi radijci, ki so prvič na Triglavu, jih dobijo po riti, da jih ta zadnja pošteno peče, sama pa se potuhnem in od daleč opazujem, kako se ljudje slikajo pred Aljaževim stolpom, objemajo ...
Nazaj bo treba, zaradi zahtevnega spusta bomo potrebovali dve uri. In ko se že spuščam, se zasliši z gore Oj, Triglav moj dom – seveda v prirejeni izvedbi Klepača in drugih – in spet se spomnim na avtorja, odštekanega Aljaža. Vojaka, ki nam pomagata, na vrv navežeta voditeljico Anjo Ramšak, ki ima malo vrtoglavice, in obe Lidlovi mladi dekleti Tino in Sabino, ki sta tudi z nami. Anja, srčna Korošica, ki je v Denisovem jutranjem šovu zamenjala mlado mamico Jano Morelj, me je s svojim pogumom navdušila: »Tudi če me je bilo malo strah, s tako ekipo bi šla kamor koli. Zajle in klini niso zame, raje imam varne planinske poti, a kljub temu je za menoj nora izkušnja.«
Spust v dolino
Ne samo, da so radijci, poleg voditeljev še video snemalca, spletna voditeljica, fotografinja, fantje z logistike in vodja Andrej, ves čas delali, vmes so se še zabavali, in kar je najbolj pomembno, tudi na gori so delovali kot ekipa. Vsi za enega, eden za vse, je rekla Anja, ko smo se v prelepi dolini Krme poslavljali. In drži, s tako ekipo bi tudi jaz šla še kdaj, kamor koli.
Besedilo: Lidija Petek Malus // Fotografije: Rok Eržen
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču