Zadnjič sem se zalotila, da sem dva dni zapored razmišljala o oddaji Zvezdana.
K temu me je napeljala kritika, ki jo je o voditeljici oddaje, Zvezdani Mlakar, v sobotni prilogi Dela napisal eden od novinarjev. Kar nisem si hotela dovoliti, da bi njegovo pisanje vplivalo na moj odnos do nje, zato sem o njej premlevala znova in znova. Zakaj nam je všeč in zakaj nam ni všeč?
Pri analiziranju pridem do zaključka, da se je v času, ko se je oddaja prvič pojavila na TV, pa do danes, vsaj pri meni odvila paleta občutkov, stereotipov, predsodkov ...
1. Stereotip:
Zvezdana Mlakar ne more biti zvezda, ker je naša domačinka, Ptujčanka.
Eh, pa saj je naša 'lancmanka, kaj bi te ona sploh rada, saj je naše gore list' ...
Torej, če je nekdo iz našega kraja ali naše države, ne more biti tako dober, kot če je rojen v tujini ali deluje kje drugje. Zmota št. 1.
2. Predsodek:
Zvezdana Mlakar voditeljica oddaje na TV?!
Naj se drži raje svojega poklica – igralstva. Vsak pa res ni za vse. Voditeljstvo oddaje? To pa že moraš vedeti, kako se to dela.
Torej, Zvezdana je dobra igralka, vendar to še ni zagotovilo, da bo dobra voditeljica. Zmota št. 2.
3. Občutek:
Zvezdana Mlakar je preprosta. Ona ni človek, ki bi bil vzvišen, predrzen, nonšalanten. Je preveč navadna in dostopna. Takšna že ne more biti 'nekdo'. Zmota št. 3.
Ko je treba skočiti v vodo ...
Najbrž bi lahko nanizala še kakšno vzeto iz stereotipnih občutkov in predsodkov. Pa se mnogo raje pomudim pri rezultatu, ki ga je sprožilo moje odzivanje na Zvezdano. Več oddaj ko sem si ogledala, bolj mi je postalo jasno, da je ženska resnično nekaj posebnega. Res je, da se je v prvih oddajah njena trema dala skoraj otipati. Tudi prehitro govorjenje je izdajalo njeno negotovost. Najbrž se je vsega tega še kako zavedala. Po vsej verjetnosti je na ta račun tudi slišala kakšno krepko. Pa se je vdala? Od sramu pogreznila v tla? Ne, ni se. Vztrajala je in danes vodi oddajo suvereno in sproščeno.
Bravo, Zvezdana – prvič!
Pri izbiranju gostov je Zvezdana po vsej verjetnosti sledila svojemu vzgibu – poklepetati z ljudmi, ki bi ji (nam) lahko odstrli tančico čez njene (naše) osebne nerešene težave. Pri tem se je nehote približala tisočerim gledalcem, ki so iskali odgovore na podobna vprašanja. Ko sem se prepuščala vsebinskemu toku ogledanih oddaj, sem skoraj vsakič posegla po knjigi gostujočega gosta, se s tematiko še globlje seznanila, naredila izpiske, nove zaključke.
Torej, ni iskala gostov, ki bi se izgubljali v polemiziranju ali celo politiziranju, ne, našla je čisto konkretne strokovnjake, ki so čisto konkretno rekli bobu bob. Ali pa se je pogovarjala z znanimi osebnostmi, ki so se prav zaradi njene neposrednosti čutili dolžni oddolžiti se z iskreno izpovedjo delčka svojega življenja.
Bravo, Zvezdana – drugič!
Predvidevam, da se na vsako oddajo, na vsakega gosta temeljito pripravi. Pa vendar, čeprav vemo, da je tako, se nikoli ne sramuje pokazati sebe kot nekoga, ki nečesa ne ve ali še ni slišal za kaj. Skratka, ne pametuje. Ko vodi svojega gosta skozi oddajo, si dovoli biti nevedna, neuka in vedoželjna. Ob tem pa vešče plete vez s sogovornikom, se z njim pomenkuje o najintimnejših stvareh in obenem ostaja na profesionalni distanci.
Bravo, Zvezdana – tretjič!
Zvezdana je pri meni razbila vse omenjene predsodke in pomisleke. Dala mi je vedeti, da tisti pregovor, da je treba skočiti v vodo, če se želiš naučiti plavati, še kako drži. Tudi če znaš plavati žabico, se lahko naučiš še hrbtnega plavanja.
besedilo: Liljana Vogrinec, sociologinja in revijeljubka