Pevec in radijski voditelj David Amaro se lahko pohvali z razprodanimi koncertnimi dvoranami. Njegova paleta medijskega ustvarjanja pa je res pestra, kar pomeni, da je tudi njegov urnik zelo natrpan.
Kdo pa je Amaro, ko ugasnejo žarometi?
Sem se kar naježil ob tem vprašanju. Spomnil sem se, kako sem kot otrok vadil odgovore na takšna vprašanja. (smeh) Tisti pravi David se v bistvu spoznava vsakodnevno. Večinoma je enak kot na odru, zabava ljudi okoli sebe. Rad se sprosti, gre na morje, preživlja čas s svojimi bližnjimi, prijatelji in s svojim fantom.
Kaj vam poleg glasbe predstavlja največjo sprostitev?
Morje je tisto, ki me vedno umiri.
Imate kakšen skriti talent, za katerega še ne vemo?
Znam zelo zanimivo migati s trebuhom, podobno kot trebušne plesalke.
Že od malega ste blesteli na odrih in osvajali festivalske nagrade, najprej še pod imenom David Grom. Kdaj ste ugotovili, da je to vaše poslanstvo?
Od tretjega leta, ko sem mami zelo samozavestno povedal, da bom pevec. Vedel sem, kako pojem, da sem v tem dober, že kot otrok sem bil prepričan, da sem pravi za ta posel. Ker ne prihajam iz glasbene družine, me na začetku ni nobeden čisto razumel, in kar nekaj let je trajalo, da sem jih o tem zares prepričal. S petjem sem se začel ukvarjati pri 12 letih, da je to moje poslanstvo, pa sem nekako že od nekdaj vedel.
Vaša besedila na koncertih donijo, oboževalci jih znajo na pamet. Je to tisto, kar vas kot glasbenika najbolj osreči?
To je zame največja potrditev, saj je to za glasbenika vedno rešitev. Ne glede na to, v katero smer gre tvoja kariera, in na glede na vse vzpone in padce. Če ljudje pridejo na tvoj koncert in se te razveselijo, pojejo, dihajo s tabo, kot izvajalec ne potrebuješ ničesar več, ker je navsezadnje vedno občinstvo tisto, ki te reši vseh muk in doda češnjo na vrhu smetane.
Pri rosnih 19 letih ste spakirali kovčke in se pogumno odpravili v neznano. Kako je prišlo do tega, da ste začeli nastopati v gospel zboru?
Vedno sem si želel biti del zbora, kjer je v ospredju dober vokal. Ko sem bil mlajši, nisem vedno dobro slišal harmonij in sem se celo ustrašil, da mogoče nisem tako dober pevec. Ko pa sem prišel, sem ugotovil, da so bili strahovi odveč. Za vse je namreč potrebna vaja. Glas in talent je treba kaliti. Petje je v veliki meri stvar samozavesti.
Petje je talent, s katerim se ne rodi vsak. A vsak diamant je potreben brušenja. Kako je potekala vaša izobraževalna pot?
Tujina je bila zagotovo prelomnica. Tam me ni nihče poznal, lahko sem si privoščil, da sem naredil napako, se osramotil in bil sem svoboden. Tega si tukaj ne bi mogel privoščiti. Tam sem si dovolil poglobiti se v svoje sposobnosti in pristopiti k raznim pevskim mentorjem. Pevske vaje so bile velikokrat tudi psihoterapevtske.
Že pred časom ste se vrnili v Slovenijo in v enem od intervjujev sem zasledila, da nameravate ostati in si graditi kariero tukaj. Je po vašim mnenju za mladega glasbenika to danes težko?
Odvisno, kaj nekdo pojmuje kot težko. Težko je lahko povsod po svetu, govorimo zgolj o drugačni kapaciteti ljudi, ki te pozna. Težavnost je po mojem mnenju ista. Izziv je predvsem ostati zvest sebi.
Letos ste se slovenskemu občinstvu predstavili tudi na Emi, in sicer s čustveno balado v slovenščini. Je bil ta nastop načrtovan?
Ta korak ni bil pretirano načrtovan, prišel je skoraj zadnjo minuto. Sem si pa vse
življenje želel peti na Emi, in to se je tudi zgodilo.
In stali ste tudi na finalnem odru … Je Ema morda pustila grenkosladek priokus?
Tako je, stal sem na finalnem odru. Pesem je prelepa, hkrati pa pevsko izjemno zahteva. Morda sama struktura skladbe ni bila ravno prava za Evrovizijo v tem trenutku. Je bila pa to odlična šola, da se moram v življenju malo bolj sprostiti. Postavil sem se pod velik pritisk, kar pa ni zdravo in to je publika verjetno tudi zaznala. Energija je le energija in energija je čudo. Naložil sem si preveliko breme, želel sem, da je vse popolno. Tega rezultata pa ne dojemam kot padec ali razočaranje. Pomembno je, da se kot izvajalec zavedam svoje vrednosti. Izkušnja Eme je bila zame zanimiva in vesel sem, da se je zgodila.
Pri glasbenem ustvarjanju radi združite moči s svojimi prijatelji, kot na primer duet z dolgoletno prijateljico Ines Erbus. Se nam v prihodnosti obeta še kakšno glasbeno presenečenje?
Da, zdaj lahko razkrijem, da prihaja nov glasbeni projekt, kjer sva z Ines ponovno združila moči. Dojela sva, da ko nekaj narediva skupaj, si stvari precej olajšava, saj se res lepo dopolnjujeva. Ko imaš z nekom takšen odnos, kot ga imava midva, tega ne smeš zanemariti, ampak ga moraš negovati in tudi dati naprej ljudem. To sva naredila že s prvim duetom Kad ti dotaknem usne, zdaj pa še s pesmijo, ki prihaja Baš je glupo biti sam. Vedno si močnejši še z nekom in iz tega tudi izhajava.
Pesem nosi pomenljiv naslov. Se s tem strinjate tudi sami? Izdali ste namreč, da ste srečno zaljubljeni …
Da, tako je že zadnje leto dni. Vsaj za zdaj še. (smeh) Preden sem si izbiral partnerja, sem vedel, da potrebujem nekoga, ob komer bom imel občutek varnosti. Lepo je videti, kako zelo me ima rad. Predvsem pa je lepo videti, kako ponosno stoji ob meni. Dela v zdravstvu, a se lepo dopolnjujeva, velikokrat tudi obišče moje koncerte. Dojel sem, kako lepo je biti z nekom, ki se mu lahko prepustim. Ugotovil sem, da se ne smem bati sreče in da moram preprosto dovoliti ljubezni, da pride v moje življenje.
S svojim javnim priznanjem v televizijski oddaji Znan obraz ima svoj glas, ste bili eden prvih Slovencev, ki je o svoji istospolni usmerjenosti javno spregovoril in postali vzor številnim pripadnikom skupnosti LGBT. Se vam zdi slovenski prostor glede tega odprt?
To sem naredil na televiziji predvsem zaradi drugih, sebe sem sprejel že prej. Nisem pa se zavedal, da bo to morda zame pomenilo tudi določeno breme, ki je sicer lepo, ni pa vedno najlažje. Sem nekdo, ki mu je ta tema zelo pomembna, ne želim narediti ničesar narobe, sploh zaradi ljudi, ki so zgledujejo po meni.
V teh treh letih, ki so minila od takrat, ugotavljam, da nisem odgovoren za življenja množice drugih ljudi, ampak sem odgovoren za svoje. Vedno bom poslušal biti najboljši vzornik za vse tiste, ki želijo biti to, kar so. Ko si edini pevec v Sloveniji, ki o tem govori javno, se velikokrat počutiš sam. Glede na to, da imam še zmeraj koncerte in občinstvo, je slovenski prostor do tega odprt. Ne morem pa lagati, da ne obstajajo prireditve, kjer nisem mogel nastopati izključno zaradi tega.
Napisala: Kaja Čelan // Fotografije: Domen Jančič
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču