Televizijo novinarko in voditeljico Milico Prešeren poznamo kot dolgoletno urednico in voditeljico oddaje Turbulenca, ki je nedavno obeležila prav poseben jubilej.
Ob tej priložnosti smo poklepetali z Milico, ki ima na prve začetke lepe spomine, izzivov za naprej pa tako njej kot celotni ekipi ne manjka.
Prva Turbulenca se je zgodila jeseni leta 2008. Se še spomnite teh začetkov? Kako zelo se je spremenila oddaja od takrat pa do danes?
Spomnim se prve oddaje in teme: organizacija časa. Na poskusnem snemanju so sodelavci prijazno prevzeli vlogo gostov. Imeli smo veličastno scenografijo, ki se je zelo razlikovala od drugih oddaj, saj je precej izstopala. Ni dopuščala ravnodušja: ali ti je bila všeč ali pa sploh ne. Tudi ta je dala oddaji poseben pečat.
Zakaj je Turbulenca tako posebna?
Pogovarjamo se lahko na različne načine, z različnim namenom in različnimi ljudmi. Mi to počnemo po svoje. Zaupanje naših sogovornikov, ki smo si ga pridobili in prigarali v vseh teh letih, se kaže v tem, da pred kamere Turbulence, v studiu in na terenu, stopijo tudi tisti, ki sicer svojih zgodb in izkušenj ne želijo deliti javno.
Katera oddaja se vam je zdela najbolj posebna?
Nekaterim se je vtisnila v spomin oddaja o življenju z multiplo sklerozo, v kateri je brez dlake na jeziku o svoji izkušnji s to boleznijo spregovorila Barbara Pešut, o življenju z njo pa tudi njen Robert, znani Magnifico, komu drugemu oddaja o uporniških najstnikih ali o milenijcih ... Seznam je res dolg.
Kaj počne Milica, ko ni pred televizijskimi sprejemniki?
Čeprav ločim zasebnost od službe, tudi ko nisem v hiši RTV, mi poklic narekuje, da vedno hodim po svetu odprtih oči ter ušes in da zares vidim in slišim, kar se dogaja. Vsak dan se v življenju srečujemo s toliko različnimi zgodbami in ljudmi, da je škoda, da vse to ne pride na plan oziroma do naših gledalcev.
Kakšne in katere oddaje/TV-formate sami najraje spremljate?
Trudim se gledati in spremljati čim več različnih domačih in tujih oddaj ter filmov, saj tako lažje dobim kritično distanco.
Katero glasbo najraje poslušate? Katera vas najbolj sprosti?
Različno glasbo, odvisno od razpoloženja. Predvsem rada poslušam dobro glasbo, pa če je to rock, klasika ali kaj drugega.
Katero knjigo ste nazadnje prebrali?
Včasih knjige poiščem jaz, včasih one mene. Odkar sem v knjižnici odkrila polico 'pravkar vrnjeno', marsikdaj posežem po naključno izbrani knjigi. Tako sem prebrala tudi tiste, ki jih morda ne bi. Nazadnje sem, po svoji izbiri, prebrala knjigo Dragana Petrovca Fanči s psihiatrije in še hujše zgodbe.
Greste radi v kino, na izlet, morda še kam?
Povsod grem rada. Nazadnje sem bila v Cankarjevem domu, kjer sem si ogledala predstavo Pohujšanje v dolini šentflorjanski. Pričakovala sem zelo temačno predstavo, pa ni bila. Vsekakor je izjemna in vredna ogleda.
Kaj pa kulinarično razvajate, v čem najbolj blestite v kuhinji?
Pri tem imam težavo. Odkar so mi odkrili celiakijo, ne smem jesti vsega, kar želim. Ampak prepovedi so prinesle tudi nekaj dobrega: uživam lahko v osnovnih, prvotnih okusih hrane, ki so jih prej zakrivali dodatki in ojačevalci okusov, ki jih zdaj ne smem, saj je v njih zame prepovedan gluten. Ker pa o tej strogi dieti marsikje, tudi v gostinstvu, ne vedo dovolj ali v tem vidijo le modno muho, so pri pripravi brezglutenske hrane številni nedosledni in površni. Tako moja kulinarična razvajanja ostajajo bolj v domeni domače kuhinje, družinske in prijateljev.
In za konec še, kako pa sicer radi razvajate?
Najraje se razvajam tako, da si vzamem pravico do lenarjenja. A takih trenutkov je pri meni zelo malo, tako da je lenarjenje pravo razkošje.
Besedilo: Alesh Maatko // Foto: Igor Zaplatil
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču