Priljubljeni televizijski voditelj in novinar Saša Jerković je del nacionalne televizije že več kot 25 let. Prag televizijske hiše je prvič prestopil leta 1992, in sicer za pomoč ob olimpijskih igrah v Barceloni.
Mimogrede, v tistem 'paketu' je bil tudi Tomaž Kovšca. Danes sta edina, ki sta še ostala na televiziji vse do danes.
Kako se je v vsem tem času spremenila televizija, kako poročanje s terena?
Zelo. Ob mojem začetku je bila naša televizija edina v Sloveniji. Brez konkurence. Z lastnimi standardi, od katerih ni odstopala. Potem so prišli drugi. Tu ne mislim samo na televizije, tudi na druge vrste medijev. In z njimi (ali ob njih) drugačno življenje. Hitrejše. Bistveno hitrejše. Danes je nemalokrat več poudarka na ovojnem papirju kot na vsebini v škatlici.
Spremljamo vas tudi v razvedrilnih oddajah. Kaj vas je zamikalo, da ste skočili v zabavne vode?
Izziv. Nekaj novega. Prišla je ponudba za kviz Vem. Vodenje oddaje mi je postalo takoj všeč. Mislim, da zame ni bila prezahtevna, s temi izkušnjami in veščinami, ki jih imam. Nato pa korak naprej in Kdo bi vedel. Zelo zabavna oddaja, pri kateri se moje delo, v samem bistvu, niti ne razlikuje pretirano od tistega v športnih studiih. Postavim vprašanje, poslušam, se odzivam ...
Kaj je dovoljeno v razvedrilu, kar v športu kot novinarju ni; in obrnjeno seveda?
Nisem še doživel, da bi mi kdo rekel, da česa ne smem. Ne v športu ne v razvedrilu. Imam svoje standarde. In tem sem zvest. Delam tako, kot sam mislim, da je dobro.
Ste kdaj razmišljali, da bi delali kaj drugega, kot da ste športni novinar? V šolskih letih ste imeli kar nekaj različnih želja ...
To je moje sanjsko delo. In pika. Sem pa seveda v mladosti imel drugačne želje. Najprej, da bom arhitekt ... nato statik ... nato pa sem vendarle spoznal, da je novinarstvo tisto, ki me navdušuje.
In ko govoriva o željah, jih je za prihajajoče olimpijske igre kar veliko.
Niti ne. Moje osebne so vezane za osrednjo oddajo Olimpijski park. Da bi bila dobra in ljudem všeč. Glede rezultatov naših športnikov pa sem realist. Zavedam se, da bo vsaka kolajna izjemen uspeh.
Kakšna bo vaša vloga na RTV Slovenija, seveda kar zadeva olimpijske igre?
S Pio Pustovrh bova soustvarjala osrednjo večerno oddajo. Ona bo gledalcem predstavljala krajše posnetke končanih dogodkov, jaz pa bom pozneje z gosti razčlenjeval naše dosežke in podvige tujih športnikov. Kolegi v Pjongčangu bodo poskrbeli za zgodbe iz zakulisja in poskusili najti čim več zanimivih zgodb.
Katere olimpijske igre, tako zimske kot poletne, so vam do danes ostale v najlepšem spominu?
Meni osebno prve, ki sem se jih v živo udeležil – v Sydneyju leta 2000. Zanimiva dežela, nenavadna, s skobčevkami namesto golobov v parku, s prometom na drugi strani kot pri nas ter z vrhunskimi športnimi dogodki in zvezdniki, ki sem jih prvič lahko v živo spremljal in z njimi tudi delal.
Kaj najbolj cenite pri novinarskih kolegih in kaj drugi najbolj cenijo pri vas?
Uh, kaj pa vem. Verjetno to, da sem veder po naravi. Da znam sogovornika vprašati in ga tudi poslušati. Pri kolegih pa cenim tudi to, česar sam nimam. Red in urejenost.
Na televiziji se večkrat smejite, tudi v športnih oddajah; so vas kdaj zaradi tega ošteli?
Nikdar. Mislim, da je tega celo premalo v naših medijih. Televizija je (tudi) zabava. Številnim ljudem (žal) celo edina. Slabih novic je ogromno. Kdo bo ob tem še gledal kisle obraze?
Česa si še želite voditi ali pa izpeljati na televiziji?
Rad bi ustvarjal večjo športno oddajo. Z gledalci v studiu, z vsemi pomembnimi slovenskimi športniki, s kolegi, ki bi se oglašali s terenov, tudi iz tujine, ki bi se poskušali prebiti do zvezdnikov, z večjim proračunom ... Sanje ...
Preprosto vprašanje: kaj počne Saša, ko ni pred TV- sprejemnikom? Kaj vas najbolj osrečuje?
Nič posebnega. Lenari. Kaj prebere. Uživa v namiznih družabnih igrah (zadnjič me je hči dvakrat premagala v Carcassonnu, kar boli).
Katero glasbo najraje poslušate, katera vam ni ravno blizu?
Sem roker. Trd. Tudi metal imam rad. Led Zeppelin, Purpli, Cream, AC/DC, Iron Maiden ... Pa bluz ... Ampak sem po naravi ljubitelj glasbe, tako da mi nobena ni odurna.
Kako se najraje kulinarično razvajate in kaj znate sami skuhati?
Rad kuham. Marsikaj, tudi dobro. In rad jem. Zeeelooo rad. Nimam težav s štedilnikom. Pravzaprav me celo sprošča. Sploh če se v kuhinjo zaprem, poslušam muziko in ... voila ... Juhe vseh vrst, meso tako in drugače, narastki, kaj sladkega. Marsikaj skuham.
Zadnje čase želijo biti vsi mladi in lepi, kako skrbite za nego svoje kože?
Doma imam le eno kremo. Za čevlje. In to seveda uporabljam – za čevlje. Sem takšen, kot sem. Tudi neobremenjen s tem. Res pa je, da mi genetika pri tem kar pomaga. Hvala prednikom.
Zima je čas smučanja, se kdaj odpravite na smučino oziroma kateri šport vam je najbolj blizu?
Nisem zaprisežen 'zimar'. Grem na smučke, a da bi umiral v tem, tudi ne. Raje imam sprehod navkreber in nato s sankami dol. Pod Storžičem, denimo.
Bliža se pust in karnevali, ste se kdaj tudi sami našemili?
Velikokrat. Rad se našemim. Sem nekoč tudi že vodil športna poročila v lasulji. Tudi letos se bom. Ne v službi, zasebno. Se pa še odločam, v kaj.
In za konec, kje se vidite čez deset let?
Nimam posebnih ciljev. Srčno upam, da bom tudi takrat lahko počel to, kar počnem zdaj. In z enakim veseljem kot doslej.
Besedilo: Alesh Maatko // foto: Matej Kolaković, Žiga Culiberg
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču