Ula Furlan: Instant življenje me ne zanima!

Ula ima namreč tiste lastnosti, ki jih najbolj cenim pri ljudeh. Je pristna, srčna, inteligentna, duhovita, prijazna in sočutna.

Že nekaj časa ste voditeljica oddaje Planet Zvezde. Vam je oddaja pisana na kožo?

Nekoliko si jo bom še napisala na kožo. Treba jo je malo preoblikovati in osmisliti. Ko sem prevzela Zvezde, so bile najprej bolj kratka rubrika, zdaj pa so ponovno zaživele v 30-minutni različici, kar pomeni, da so postale spet prava oddaja in bo več možnosti za poročanje o temah, ki so mi ljube. Če bi lahko začela bolj poglobljeno odkrivati človeške zgodbe o uspehu, ki niso nujno obarvane z zvezdnim prahom in rdečo preprogo, ki je pri nas bolj bleda kot sijoča, bi bolj srečna hodila v službo.

Ker omenjate zgodbe o uspehu, me zanima, kaj je za vas uspeh?

Suvereno se postaviti v lastne čevlje. Včasih zelo hitim in počnem le stvari, ki so nujne. Nimam pa dovolj stika s sabo. Zame bi bil uspeh to, da bi našla resnično stičišče s tem, kar sem, in da bi čez 20 let vedela, da je bila to zame prava pot. Želim si, da ne bi ponoči zapisovala novinarskih vprašanj, ampak bi lahko mirno spala, da mi srce ne bi razbijalo, ker se mi mudi v pisarno, in da bi lahko sama sestavljala svoj urnik ter delala tisto, kar si želim. Včasih se mi zdi, da bi bilo dobro obrniti življenje v drugo smer.

Kaj trenutno najbolj pogrešate v svojem življenju?

Čas.

Kako bi ga izkoristili?

Preživela bi več časa s svojimi najbližjimi. Čas bi namenila tudi počitku, dobrim knjigam, sprehodu v naravi, športu, dobri hrani.

Vam je pomembno, da s strastjo opravljate svoje delo?

Da. Toda v določenih trenutkih je strast zbledela. Televizijsko ustvarjanje me veseli, saj rada nastopam v oglasih ali televizijskih nadaljevankah. Tudi igralska pot je čarobna in fantastična izkušnja. Toda občutek imam, da se na naši medijski sceni veliko dogaja, malo pa se zgodi. Moj urnik vključuje obiskovanje številnih dogodkov in večkrat pridem domov izpraznjena. Opažam, da je slovenska medijska scena v razcepu. Uspešni ljudje ne hodijo več na dogodke, ampak so tam slave željni ljudje, ki pa niso nujno moji somišljeniki.

Zaradi svojega dela redno spremljate slovensko medijsko sceno. Se vam zdi, da se je ženskam težje prebiti v ospredje?

Da, ker smo nenehno pod drobnogledom. Če pomaham preveč s svojimi rokami pred kamero, je slovenskim gledalcem in gledalkam to zelo tuje. S svojimi kretnjami in energijo bi bila najbrž bolj primerna za kakšno italijansko televizijo. Pogled na žensko je v Sloveniji nekoliko drugačen. Zaželeno je, da si prijazna in pridna. Takšna, ki bi jo tašča priporočala za poroko. Mene je najbrž za kakšen okus preveč.

Pogrešate pri svojem delu več vsebine in manj poudarka na videzu?

Zanimivo je, da so se tudi pri mojem osebnem slogu pojavile spremembe. Nisem rada naličena, raje nosim nizke čevlje, s katerimi lahko hitim po mestu, ker me urejanje čaka, ko snemam oddajo. Pogosto se sprašujem, kako naj se oblečem, in opažam, da se preveč ukvarjam s tem. Nenehno se pogovarjamo o lepotnih idealih in sledimo tistim, ki živijo čarobno življenje na družbenih omrežjih, vendar so to najbrž le odtenki njihove resničnosti, saj imamo v resnici vsi podočnjake in kakšen mozolj. Pogrešam realno sliko družbe, ker zaradi navidezne popolnosti izgubljamo pristni stik.

Menite, da je za uspeh v medijskem svetu danes treba izpolniti več pričakovanj in zahtev kot na začetku vaše kariere?

Ne vem, ali so pričakovanja večja. Res pa je, da smo zdaj aktivni na vsakem koraku in se služba nikdar ne konča. Še zvečer v postelji zapisujem ideje. Ne čutim pa pritiska od drugih, ker se ne obremenjujem več s tem, temveč sem bolj odvisna od kroga ljubezni bližnjih in ljubezni do sebe.

Ste od nekdaj čutili ljubezen do sebe?

Nekoč mi je pisala osnovnošolska učiteljica, ki je bila presenečena, ker sem postala pogumna ženska, saj sem bila po njenem mnenju v osnovni šoli mirna in tiha deklica. Sama se nisem doživljala tako, ker sem že v podaljšanem bivanju plesala na stolih. Morda sem z leti postala bolj suverena, nisem pa imela težav s samopodobo. Pogrešala sem morda le to, da bi imela boke in prsi. Toda imam očetove gene in sem mu za to hvaležna.

Za manekenstvo imate namreč primerno postavo.

Da, ampak moram bolj paziti na prehrano, ker ima pretirano sedenje za računalnikom opazne posledice po 30. letu.

Kako skrbite zase?

Izklopim telefon, se umaknem od dela in se vrnem vase. Zaradi dela in obiskovanja dogodkov na različnih koncih Slovenije mi hitro umanjka kakšen pristen solo trenutek.

Ali tudi odnosi trpijo zaradi preobilice dela?

Da, ker ne želim, da me na dogodke spremlja partner, tam je moje delo. Je pa izjemno, če imaš ob sebi človeka, ki te popolnoma razume in podpira.

Spadate torej med tiste srečne ženske, ki nas parterji spodbujajo?

Imam srečo. Moj fant, Aljaž Košir Fejzo, je krasen. Je producent, grafični oblikovalec, igra v glasbeni skupini in razume na primer, kako se počutim, preden stopim na oder in po zaključku določenega projekta. Težko je namreč razložiti nekomu, kje si z mislimi, energijo in fokusom med ustvarjalnim procesom in po njegovem uspešnem zaključku, če s tem nikdar ni imel stika.

Kako pomembni so za vas prijatelji? Imate dovolj časa zanje?

Zelo malo časa imam za prijatelje. Jih pa neskončno pogrešam. In sebe z njimi. Na srečo najdem v okviru svojega dela ogromno fantastičnih ljudi in sogovornikov. To morda niso moji najbližji prijatelji, ampak so krasni ljudje, s katerimi se čutimo.

Kakšni ljudje vas navdihujejo?

Topli, srčni, ljudje s smislom za humor. Ljudje, ki so doživeli kakšno bolečo izkušnjo, saj bolj sočutno doživljajo svet in z večjim občutkom ravnajo drug z drugim. Imajo bolj bogate zgodbe, barvitejši pogled na svet in na soljudi.

Je želja po odkrivanju zgodb in pridobivanju različnih delovnih izkušenj prispevala k temu, da se niste popolnoma posvetili manekenstvu in delali v tujini?

Predvsem nisem imela dovolj močnega zagona, da bi se preselila v zelo majhno, drago stanovanje v tujini, zato da bi se s svojimi fotografijami prebijala v vrsti drugih visokoraslih vzhodnoevropskih rjavolask.

Vas je igralstvo bolj izpolnjevalo?

Da. In če bi imela kakšno igralsko priložnost doma ali v tujini, bi jo zagotovo sprejela. Igra je vse, kar sem. Vključuje posluh za sogovornika, ki ga uporabljam pri novinarstvu, občutljivost, čustva, spogledovanje s kamero, igranje različnih vlog. Morda je to moja nedokončana pot, po kateri bi še želela hoditi.

Hrepenite po ustvarjalnosti?

Čedalje bolj me kliče, saj bi se lahko s tem poglobila vase. Rada bi imela čas za razmislek in za pisanje. Besede so moja velika strast. Medijsko ustvarjanje ti omogoča, da usvojiš igranje z besedami, vendar je količinsko omejeno, zato pogosto ni poglobljenega uvida. Umik od instant kulture in hiperprodukcije bi bil zaželen, da bi lahko pisala zase in ne le za druge.

Vas obremenjuje to, da ne morete početi stvari, ki vas izpolnjujejo?

Od mene je odvisno, kdaj bom imela dovolj poguma za to. Dogodki in prireditve so krasni in hvaležna sem za to priložnost. Ne živim slabo, ampak če ne bomo mediji postali bolj odgovorni glede tega, o čem, kako in zakaj poročamo, potem se mi bo vse skupaj priskutilo. Senzacionalizem, ki je prisoten tudi v informativnem programu, mi ni všeč. Želela bi si preobrat v resnično, ne pa v instant življenje. In včasih se jezim nase, ker se mi zdi, da pomagam soustvarjati takšno vzdušje.

Ste zelo samokritični do svojega dela? Gledate svoje oddaje?

Gledam jih in sem pri tem samokritična, vendar poskušam delati tako, da jih lahko pokažem komurkoli brez sramu. Všeč mi je, da se sogovorniki ob meni dobro počutijo. Če od njih dobim iskrico življenja, je moje delo vred­no in smiselno.

Čigavo mnenje vam je najpomembnejše?

Od mame in fanta. Zaupam njuni presoji, saj me zelo dobro poznata. Z mamo namreč sobivam že 33 let, s fantom pa že več kot tri leta. On čuti, kdaj sem pod stresom, in se zaveda, da se je takrat bolje umakniti, ker sem v takšnih trenutkih občutljiva in ranljiva.

Najbrž morate svojo občutljivost pogosto zatreti zaradi dela, ki od vas zahteva, da ste dobre volje in nasmejani.

Res je. Na začetku mi ni bilo težko navezovati stikov in biti vedno prijazna. Zdaj, ko sem navezala ogromno stikov, pa je včasih naporno, ko ti vsak želi nekaj povedati ali te prositi za nasvet. Včasih tega ne zmorem.

Dobro živite od svojega dela?

Solidno. Delam ogrom­no, da bi si omogočila dobro življenje. Sem samostojni podjetnik, ki je sam svoj direktor.

Kakšna direktorica ste? Ste zelo strogi do sebe?

Zelo sem neusmiljena do sebe. Še vedno ne znam reči ne, čeprav vem, da s tem ne bom nikogar razočarala, razen sebe. Občutek imam, da ne smem zavrniti priložnosti, ker me sicer ne bo nihče več poklical in me bo nekdo drug nadomestil. Treba je biti zagnan, odgovoren, nasmejan, urejen. Morala bi si tudi znati postaviti ceno, kar najbrž velja za vse samostojne podjetnike. Toda za druge se znam bolj izboriti kot zase.

Otrokom znanih staršev se pogosto očita, da jim lahko starši pomagajo pri iskanju dela in tudi finančno, kar v vašem primeru ne drži. Kdaj ste se osamosvojili?

Pri 18 letih in od takrat plačujem svoje račune. Spodletelo mi je le, ko je umrl moj oče. Takrat sem bila stara 21 let in sem si izposodila le toliko denarja, da sem si lahko uredila življenje. To je bila edina pomoč, ki sem jo prejela od družine. Na mamo se nikdar nisem finančno naslanjala, ampak emocionalno. Želela sem biti svoj gospodar in na začetku je bilo težko, ko mi ni mama napolnila hladilnika. Toda čim prej se je treba osamosvojiti, če je to mogoče, saj se srečaš z realnostjo. Prej ko dobiš vpogled v to, kako težek je tvoj korak in kakšna je tvoja pot, lažje se spopadaš z življenjem. Če se to zgodi šele pri tridesetih, je brutalno srečanje z realnostjo najbrž bolj boleče.

Med bolečimi izkušnjami je bila zagotovo smrt vašega očeta Silvana Furlana, nekdanjega direktorja Slovenske kinoteke, ki je ustanovil Kinodvor in poskrbel za mrežo umetniških kinematografov. Kako vam je kljub temu uspelo ohraniti pozitiven odnos do življenja?

On je nenehno prisoten. Zameril bi mi, če bi se sesedla. Prepričana sem, da ve za vse stvari, ljudi, energije, spletke, ki so se zgodile po tem, ko ga ni bilo več. V srcu nosim svobodo in ponos, ker imava razčiščen odnos. Z veseljem bi ga predstavila ljudem, ker je bil izjemen človek. Takšnih ljudi je malo.

Precej hitro ste najbrž spoznali, kako težek je vaš korak in kakšna je vaša pot. Čemu bi se na svoji poti želeli izogniti?

Svoji naivnosti. Niso namreč vsi ljudje prijazni in iskreni. Lepo je, če daš vsakemu človeku priložnost, vendar te lahko kdo tudi razočara. Morda bi si želela prihraniti kakšno bridko izkušnjo, predvsem v družinskih ali prijateljskih krogih. Po drugi strani pa me je vse, kar sem doživela, vodilo do tega, kar sem. In ker sem zadovoljna s sabo, so bila tudi spotikanja, neumnosti in prepiri očitno potrebni. 

Besedilo: Danaja Lorenčič // Fotografije: Primož Predalič

Novo na Metroplay: Ajda Rotar Urankar in David Urankar iskreno o zakonu in težki življenjski preizkušnji