Uma Štader se pri komaj 20 letih lahko pohvali z izkušnjami, o katerih številni mladi igralci šele sanjajo.
Uma Štader je z Gajo iz priljubljene filmske uspešnice Gajin svet preživela že dobršen del svojih najstniških let. V njeno kožo je prvič stopila v drugem filmu, zdaj pa se vrača v Gajinem svetu 3, kjer njena junakinja ni več deklica, temveč najstnica, ki se srečuje s prvimi ljubeznimi, razočaranji in novimi preizkušnjami. In medtem ko je pred kamerami odraščala Gaja, je odraščala tudi Uma.
Danes 20-letna igralka o ljubezni, družbenih omrežjih, pritiskih svoje generacije in tudi neuspehih govori presenetljivo prizemljeno. Zavrnitev na sprejemnih izpitih AGRFT je ni odvrnila od igre – nasprotno. Kot pravi, je dvom včasih koristen, neuspeh pa pomemben del življenja.
Z nami je tik pred slavnostno premiero v Križankah v okviru dogodkov Ljubljana Festival spregovorila tudi o tem, kaj jo je naučil izvrstni igralski kolega Jurij Zrnec, zakaj se enako dobro počuti v trenerki na Rožniku kot pred fotografskimi objektivi in zakaj bi mladim najraje položila na srce: "Živite v resničnem življenju, ne preko telefona."
Gajo igraš od drugega filma. Imaš kdaj občutek, da sta pravzaprav odraščali skupaj?
Ja, z Gajo skupaj preživljava poletja (nasmeh), druživa še že 5 let ... kar veliko sva že skupaj doživeli. Fajn punca.
Gaja v tretjem filmu doživlja prve ljubezni in razočaranja. Si pri teh prizorih lahko črpala tudi iz svojih izkušenj?
Igralci pri vseh scenah črpamo iz različnih virov. Pomagamo si z izkušnjami naših prijateljev, z informacijami, ki jih vidimo ali preberemo, seveda pa tudi iz svojega življenja.
Kakšna pa je Uma, ko se zaljubi?
Verjetno podobna ostalim (smeh). Največ mi pomeni, da sem sprejeta takšna, kot sem v resnici.
Kaj je najslabši nasvet o ljubezni?
Zaenkrat sem dobivala samo dobre ...
Gaja je precej samozavestna, pogumna in odločna. Si tudi ti takšna ali sta si povsem različni?
Gaja je včasih bolj pogumna kot Uma, podobni sva si v tem, da se postaviva za ljudi, ki so nama blizu in če se komu godi krivica. Pa obe sva kar zgovorni.
Kaj ti je pri tretjem filmu predstavljalo največji igralski izziv?
Scena, ko Gaji, med pogovorom preko facetima ugrabijo mamo. Med to sceno se hitro spreminjajo emocije, nervoza, utrujenost, žalost, panika, histerija … Morala sem si pomagati z vizualizacijo, saj smo sceno snemali tako, da sem gledala v prazen računalnik. Šele takrat sem se zavedala, koliko odtehta igralcu, da ima na drugi strani soigralca, ne pa praznega zaslona. Scena je zahtevna zaradi široke palete občutkov in pomankanja bližine drugega igralca.
Je bil kakšen prizor v Gajinem svetu 3, pred katerim te je bilo dejansko strah ali si bila zelo nervozna?
Ravno zaradi dobrih predpriprav nisem občutila strahu, bolj bi rekla, da sem imela zdravo dozo adrenalina. Najvišja stopnja vzemirjenja je tik preden režiser reče “akcija”. Ko pa kamere stečejo, se vsi sprostimo, vrne se občutek domačnosti, s soigralci kliknemo in vse je kot mora biti.
V filmu veliko časa preživiš z Jurijem Zrnecem. Kako je igrati ob nekom, ki je tako izjemen igralec? Kaj si se od njega naučila?
Jurij je izjemen igralec in tako kot pri vseh profesionalcih, ti Jurij kot soigralec, ogromno da med samim snemanjem. Njegova prisotnost v kadru mi je bila v pomoč, bila sem lahko sproščena. Naučil me je, da ne glede na to, koliko časa si igralec in kakšno kilometrino imaš, se je na vsako vlogo vedno treba temeljito pripraviti.
Odraščala si tudi pred očmi javnosti. Kako ja javna izpostavljenost vplivala na tvoje doživljanje sebe v najstniških letih? Si zaradi medijske pozornosti kdaj čutila pritisk, da moraš izgledati ali se vesti ‘'popolno''?
Zares ta slava traja neko krajše obdobje, vmes je bilo moje življenje precej običajno. Pred prvo premiero so me dobro pripravili na to, da sta blišč in javna izpostavljenost minljiva. Prijatelji in družba ostanejo enaki. Pritiska, da bi morala izgledati ali se vesti “popolno”, nisem čutila. Enako dobro se počutim v trenerki na vrhu Rožnika kot v visokih petah in elegantni obleki pred objektivi kamer in fotoaparatov.
Se ti zdi, da Instagram in TikTok dekletom tvoje generacije ustvarjata nerealno predstavo o tem, kako bi morale izgledati in živeti?
Na žalost ja, temu se skoraj ne moremo izognit. Že v osnovi ig in tt prestavljajo neresnične podobe, katerim najstniki ne moremo slediti oz. se poistovetiti z njimi. Dajejo nam občutek, da življenje ni dovolj zanimivo, da potrebujemo umetno ustvarjene adrenalinske dražljaje. Z napredkom umetne inteligence pa se je ustvarjanje tega neresničnega sveta se pojačalo.
Kakšen nasvet bi dala mlajši sebi ali pa dekletom, ki se mogoče zgledujejo po tebi?
Nehajmo iskat zunanje dražljaje in potrditve na družbenih omrežjih, posvetimo se raje grajenju medsebojnih odnosov z ljudmi okrog nas, ki nas sprejemajo take kot smo. Da poenostavim: “Živite v resničnem življenju, ne preko telefona!”
Pri 20 letih imaš za sabo dva celovečerca, potem pa pridejo sprejemni izpiti na AGRFT in dobiš zavrnitev. Prvi trenutek se ti zdi, da je konec sveta, pa vemo, da ga ni. Kako si se ti ob tem počutila?
Iz zavrnitve se človek lahko nauči veliko, predvsem pa to, da ne obupamo. Mislim, da se vse nekako zgodi z razlogom, tako da se mi bo mogoče ponudila kakšna priložnost, ki se mi drugače pač ne bi.
Si zaradi zavrnitve mogoče podvomila vase kot igralko?
Morda za hip. A že v naslednjem sem se zavedla, da je v življenju dvom koristen, saj nam da možnost za premislek in pomaga poiskati novo motivacijo.
Kako danes gledaš na neuspeh?
Neuspeh je pomemben del življenja, čeprav nam v tistem trenutku ni prijetno. Pomaga nam gradit odpornost, omogoči, da se iz napak učimo in da se učimo vztrajnosti.
Kakšni so plani za naprej? Boš vztrajala pri igri?
Čaka me delovna jesen, moram skrbeti za svojo igralsko kondicijo. Dobila sem nekaj ponudb, zaenkrat se še nisem odločila, kaj bom sprejela. Ostajam pa pri igri, ja, me resnično osrečuje.
Kaj te poleg igre še osrečuje, izpopolnjuje?
Glasba, ples, dobra hrana, jahanje, druženje z mojimi najožjimi prijatelji, potovanja… Vsak dan poskusam najti veselje v malih stvareh.
