Umetnik Črtomir Frelih: "Na določenih področjih sem ignorant!"

O tem med drugim pričata tudi pravkar prejeti nagradi, ena državna za izjemne dosežke na področju visokega šolstva in druga od študentov – priznanje za najboljšega profesorja po njihovem izboru. Za sabo ima kakšnih 80 samostojnih in skoraj 300 skupinskih razstav, poleg vsega pa tudi raziskuje in piše – je avtor številnih strokovnih člankov. Je tudi avtor Spomenika bohinjskemu vremenu.

Kjer ima dež mlade

"Stanujem v Radomljah, delam v Ljubljani, živim pa v Bohinju," pravi Frelih, ki je na rojstni Bohinj zelo navezan. Izkoristi ga za hojo v naravi, kjer občasno – če je kaj narobe, ko se energetsko izprazni ali ko ne ve, kaj bi – obišče svoje tri energetske točke: "Ne pravim, da se kaj zgodi, samo ko pridem nazaj, vem, kako moram delovati." Bohinjska poletja izkoristi tudi za svoj 'slikarski program', ki mu ga ne uspe realizirati med letom zaradi preobremenjenosti na fakulteti. Bohinj je prekrasen: "Nima samo lepih sončnih strani, ki jih poznamo s turističnih razglednic, ampak zna biti tudi dramatičen, napet, divji ... ta plat me bolj zanima, inspirira pri delu." V resnici je Bohinj znan kot kraj, kjer ima dež mlade, čeprav je menda pokojni vremenar Trontelj rekel, da to ne drži: tu pade približno toliko dežja kot v osrednji Sloveniji, samo bolj koncentrirano, tako da so nalivi bolj izraziti. Za Freliha je dež pomemben in ga večkrat vključi v svoja likovna dela, eno bolj izpostavljenih stoji sredi Bohinjske Bistrice: "Dobil sem priložnost in naredil spomenik bohinjskemu vremenu, kjer na tistega reveža v fontani še v lepem vremenu dežuje."

Dobro tehnično in strokovno znanje je za ustvarjalca nujno

"Lahko bi me okarakterizirali kot konservativnega, vendar to ni tista konservativnost, ki rine ritensko nazaj," pove Frelih in poudari, da je prav toliko kot kreativnost pomembna rutina. Pogosto raziskuje tehnični vidik ustvarjanja – to je bolj izpostavljen del njegovega delovanja. S tehnologijami se ukvarja, ker ve, da je "likovnost materializacija naših zamisli in tu imajo postopki, tehnike, kako ravnati z materialom, še kako pomemben delež". Grafične tehnologije ne raziskuje, da bi ga imeli za izumitelja novih grafičnih postopkov, ampak "da pride do sledi, takih vrst madežev, črt, ki jih potrebuje za to, kar misli likovno povedati". Ustvarja po svoje, za druge se ne meni preveč. "Nikoli se nisem počutil del kakšnega družbenega gibanja, družbenih skupin, gibanj, ki so hotela predrugačiti pogled na umetnost." Prisega na znanje in klasičen, dobro podkovan pristop, pa na svobodno umetniško ustvarjanje. "Kultura je skupek sprejetih predlogov vedenja, umetnost pa v ta kanon vedno vrta, suva, ga hoče spremeniti ali iti mimo njega," pravi in to tako utemelji: "Ne počutim se kot koristen družbeni delavec, raje vidim, da moje delo razumejo kot nedelo, kot slabo uporabo prostega časa, kot nekaj nesmiselnega, ker menim, da se umetnost začne šele na tistem področju, ki ga danes v tej naravnanosti na učinek pozabljamo – kako izjemno koristne so prav nekoristne stvari."

Najbližji razumejo

Frelih je zelo aktiven na različnih področjih, zaradi svojega dela pa tudi precej izpostavljen. Žena Jelka ga razume in mu stoji ob strani. Tudi njen stric je bil slikar, doma so imeli že od nekdaj mnogo slik, pa še diplomirala je na pedagoški akademiji s področja likovne vzgoje in tehnične vzgoje. Ustvarjalec se zato pošali: "Dobil sem že kultivirano osebo, ki ve, kaj jo čaka, če živi s slikarjem. Je tolerantna, mi da mir, kadar se nočem prikazati iz ateljeja ali kadar sem tečen, ko sredi lepega vremena začnem razlagati o svojih likovnih problemih." Otroci so šli po svetu, ampak ko so bili doma, so jih likovne stvari zanimale. Hčer predvsem umetnostna zgodovina, čeprav se je potem odločila za drug študij. Sin pa se ukvarja z oblikovanjem orožja. Sinov hobi je fotografija in v tem je po očetovem mnenju zelo uspešen.

Kaj še spada k življenju umetnika

"Na določenih področjih sem ignorant in ne počnem stvari, ki bi jih moral," pravi Frelih in našteje različne dejavnosti, ki pogosto spremljajo umetnikovo delo: obiskovanje potencialnih kupcev, udeleževanje odprtja razstav – večinoma jih obišče dan ali teden kasneje – in socialno mreženje. "Meni so pa slike boljša družba," trdi in doda: "Veliko raje se družim z ljudmi skozi knjigo, teorijo, poezijo, filozofijo, psihologijo. Preko vseh stvari, ki se navezujejo na moj poklic in slikarstvo, grafiko." Sicer pa njegovo službo – delo na fakulteti – sestavljajo tudi sestanki na fakulteti in univerzi, predsedovanje oddelku in članstvo v različnih komisijah – to je malo manj prijeten, birokratski del. Drugi del, tisti, v katerem neizmerno uživa, je delo s študenti.

Kaj naredi pedagoga dobrega

Frelih je zaposlen kot profesor za grafiko in risanje na ljubljanski Pedagoški fakulteti in po pravkar prejetem priznanju za najboljšega profesorja po izboru študentov pravi, da je presenečen, da ga študentje tako doživljajo. Predvsem zato, ker se zdi sam sebi včasih siten, včasih pa celo preveč prijazen in popustljiv, "tako da ne more govoriti o posebni pedagoški rutini ali disciplini". Kaj je pomembno pri delu s študenti? Ob upoštevanju študijskega načrta tudi to, da pusti toku stvari, da ga vodi življenje, da tudi študentje pokažejo, kam jih nese. Pri tem mora samo malo paziti, da ne zaidejo ali padejo, pa biti na razpolago z informacijami, izkušnjami. Večna pedagoška zadrega je, pravi, ali boš vedel zadosti, ali boš dobro pripravljen, ali boš znal odgovoriti. Ne smeš se bati reči: "Tega pa ne vem – bom pogledal in naslednjič odgovoril." Najpomembnejše je zaupanje v ljudi, zaupanje v mladega človeka – prepričan je, da je to tisto, kar v sodobnem času manjka, da smo se naučili živeti drug mimo drugega. Pomembno je resnično zanimanje za počutje, interes, napredek, znanje – to je tisto, s čimer pokažeš spoštovanje do študenta in spoštovanje do stroke.

Zakaj je pomembna likovna vzgoja

V časih, ko je pomembna tekmovalnost z merjenjem moči in uspešnosti, imajo v šoli in družbi umetnostni predmeti zapostavljen status. Malo je predmetov, ki bi bili tako neuporabno usmerjeni in prav zato tako univerzalni, kot je likovnost, meni Frelih. Likovna vzgoja je poligon kreativnosti.

Socialna omrežja: zabava, kjer se včasih najde kakšen biser

Frelih je zalo aktiven tudi na Facebooku. Ker se od človeka pričakuje, da je zelo resen na fakulteti in v ateljeju, pravi, je dobro, da obstajajo mediji, kjer je dovoljeno biti neresen in manj kontroliran.

Zelo ga zanima humor, tako v praksi kot teoriji. Zdi se mu dobro pedagoško sredstvo in odličen ventil za sproščanje. Facebook pa ga privlači tudi, ker lahko dobro komunicira s podobo. Večkrat nariše kakšno risbico, za katero reče, da sicer ni za nikamor – ne za na razstavo ne grafično mapo – za Facebook pa je. Občasno tudi pokomentira kakšno stvar tako, da ji z dovtipom vzame malo ostrine. Na socialnih omrežjih sicer najdemo različne stvari, pravi, tudi neumnosti, nestrpnosti, narcisoizem in nacionalizem, ob tem pa tudi odlične prispevke ljudi, kot je Tomaž Brejc – on je po mnenju Freliha eden najbolj razumnih in izobraženih Slovencev na področju likovne umetnosti in ki "včasih napiše take stvari, da bi jih človek z lučjo iskal v resni literaturi, pa jih najde na Facebooku".

Lisice

Ustvarjalec zadnje čase riše na glino. Glina na poseben način sprejema vodno barvo – noben papir za akvarel se tako zanimivo ne vede, pravi. Serijo lisic, ki jih je naredil v grafiki, zdaj ustvarja tudi na krožnikih. Rad bi jih razstavil v paru – grafike srednjega formata in poslikane krožnike skupaj – to bi bilo soočenje umetniškega in oblikovalskega vidika skupaj. Tako to utemelji v svojem iskrivem hudomušnem slogu: "Zadnje čase sem toliko razstavljal doma in v tujini, da v šali rečem, da je zdaj čas, da še kaj sestavim."

Nina Rupel

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču