Simpatična in vedno nasmejana mlada perspektivna igralka Anuša Kodelja je nase opozorila v seriji Najini mostovi, kjer igra Tanjo Jug, novo ljubezen dr. Kristjana Bevka, ki ga upodablja igralec Robert Korošec.
Leta 2016 je bila sprejeta na Akademijo za gledališče, radio, film in televizijo, kjer je leta 2019 diplomirala pod mentorstvom profesorice Nataše Barbare Gračner in profesorja Sebestijana Horvata. Lani je magistrirala pod mentorstvom Borisa Ostana. V svoji mladi karieri je sodelovala že pri več predstavah v različnih gledališčih, največ v MGL-ju in pa tudi v Anton Podbevšek teatru, trenutno pa je zaposlena v SNG Nova Gorica..
Precej svež obraz ste na malih zaslonih, zato me zanima, kdaj in zakaj ste se odločili za študij igre? Kaj vam je najlepše pri igralskem poklicu?
Za študij igre sem se odločila precej spontano, vse je zgodilo naravno. Že v osnovni šoli sem začela obiskovati Amaterski mladinski oder, kjer sem spoznavala gledališče in njegove čare, takrat sem se tudi zaljubila v ta poklic. Potem pa sem imela srečo, da se je vse skupaj odvilo tako, da sem, kjer sem. Najlepša mi je najbrž prav raznolikost in neulovljivost poklica. Ne moreš ga popredalčkati, ker ne veš, kaj ti naslednji proces, vloga ali ekipa prinaša. Ves čas ti delo nastavlja ogledalo in te opozarja, s čim vse se še moraš spoprijeti, soočiti in kje imaš še prostor za razvoj. Res sem hvaležna, da sem našla poklic, ki ga tako rada opravljam. Če si pri delu strasten, je vse lažje.
Kako se soočate s stresom, ki ga igralski poklic prinaša?
Kaj pa vem, enkrat ga je več, drugič manj, ne znam ga še dobro obvladati, ampak se trudim. Predvsem s sprehodi v gozdu, času zase in meni ljubimi osebami. Večkrat se tudi pogovorim sama s sabo in si rečem, da nekaj najbrž ni tako usodno, kot se mi ta trenutek zdi. Opažam pa, da če se poslušam in si zaupam, čeprav ni enostavno, potem je tudi stresa manj.
Kaj imate rajši: film ali gledališče? Morda rajši televizijske serije?
Vse imam rada. Sem še zelo na začetku igralske kariere in vsakršna priložnost je zelo dobrodošla, saj nosi novo izkušnjo. Resnično verjamem, da je vsak projekt lahko šola in pri vsakem se trudim nekaj naučiti, nekaj vzeti, izstopiti vsaj malo drugačna, vsaj malo bolj opremljena za naslednji izziv. Je pa tako, da je najlepše imeti vsakega ravno prav. Omenjeni mediji so si med seboj zelo različni, a igra je igra. Čeprav so potrebne določene prilagoditve, te vsak začara na svoj način.
Širša javnost vas je spoznala v seriji Najini mostovi kot simpatično Tanjo Jug. Katere so največje podobnosti z vašim likom?
Nisva si zelo podobni, morda v iskrenosti in v tem, da obe prihajava iz Vipavske doline. Smeh. Sicer pa tako meni kot njej veliko pomeni družina in bližnji in bi zanje naredila marsikaj, a pomembno se mi zdi, da vseeno posameznik obdrži lastne interese, kar pri njej pogrešam.
Kako ste se znašli na snemanjih?
Snemanja niso enostavna. Na srečo sem imela res močno podporo vseh sodelavcev in sem hitro ujela ritem. Ker sem imela zraven še projekte v gledališču, sem snemala skoraj vsako prosto luknjo, zato moj urnik ni bil enostaven. A sem se res ogromno naučila, o sebi in o poslu, zato je ta izkušnja posebna zame. Upam, da bom še kdaj imela priložnost izkusiti takšno vrsto ustvarjanja.
Malo bi se rada dotaknila tudi koronakrize, ki nam na žalost kroji usodo in nas postavlja v novo realnost. Kako ste preživeli popolno zaustavitev države? Kako ste se počutili kot mlada igralka?
Do jeseni sem bila samozaposlena, zato je bilo to zame dosti manj sigurno obdobje. Trenutno sem za leto dni zaposlena v SNG Nova Gorica, za kar sem zelo hvaležna, saj so časi tako negotovi in samozaposlenim res ni enostavno. Ampak paradoksalno težje prenašam drugi val. Naveličana sem celotne situacije in odnosa do nas državljanov. Mislim, da mi je najtežje pogoltniti dejstvo, da je zgleda res zgolj in samo denar sveta vladar. Neskončno me žalosti ta brezbrižnost, češ ”ljudem lahko karkoli natvezimo, kdo nam pa kaj more.” Morda sem preveč naivna.
V prvem valu sem čas izkoristila zase, za pisanje magisterija in za družino in je nekako minilo. Zdaj pa sicer delam, a dvorane so prazne, ulice prav tako in mislim, da tudi mi počasi ugašamo. Po naravi sem optimist in upam, da kmalu spet prižgemo odrske luči in naša srca ter si skočimo v objem.
Kaj radi počnete v prostem času? Seveda, ko vam čas dopušča.
Rada sem v naravi, rada počivam, rada se družim, najraje od vsega pa potujem. Kamorkoli, kadarkoli, čim prej.
Kot strela z jasnega je v prejšnjih mesecih izbruhnila novica o spolnem nadlegovanju na AGRFT. Kakšno je vaše mnenje o pogumni izpovedi kolegice Mie Skrbinac?
Gledališka umetnost je lahko zelo intimna, tako duševno kot fizično, in zahteva veliko truda, da pri sebi razmejiš poklicno od zasebnega. Na koncu dneva je to še vedno služba. A vseeno menim, da so meje jasne in celo sila preproste. Gre za to, kdaj se posameznik počuti popolnoma varnega.
Občutek varnosti je osnova pri vsakršnem ustvarjanju in nasploh življenju, brez tega ne gre, sploh pa v šolskem procesu. Vsakršno kratenje tega občutka močno obsojam. Žalosti me dejstvo, da je skoraj vsaka ženska v mojem krogu že izkusila situacijo, ko so bile spolne meje prekoračene in se je počutila ogroženo. To ni normalno, tega je preveč, torej je skrajni čas za spremembe, zato so Mie tega sveta tako zelo pomembne.
Kje vas bomo imeli priložnosti videti v prihajajočih mesecih?
Trenutno sodelujem z dvema izjemnima umetnicama, Terezo Gregorič in Tjašo Bucik, za kateri sem neskončno vesela, da smo se našle, najprej v življenju in nato še na odru. Pripravljamo predstavo Nisem dekle niti ženska, ki bo luč sveta ugledala na začetku aprila. Gre za igrano plesni avtorski projekt o prijateljstvu, petah in sanjah, ki ga pripravljamo z Zavodom Scaramouche. Istočasno sem še pri enem zanimivem projektu, in sicer z Matjažem Bergerjem pripravljamo predstavo o Edvardu Kocbeku, ki še vedno buri duhove, zato se tudi tega procesa zelo veselim.
Napisala: Sandra Bratuša // Fotografije: Ana Gregorič, Borut Peterlin, Peter Giodani
