S Tinom Vodopivcem sta nadvse ustvarjalen in simpatičen par.
S Tinom Vodopivcem ste eden izmed najbolj simpatičnih parčkov na slovenski sceni. V kateri stvari sta si najbolj podobna in v kateri niti malo?
Pravijo, da za vsakim komikom stoji ženska, ki zavija z očmi. Pri nama ni tako. Enakovredno sodelujeva, se šaliva in ustvarjava - in so drugi okoli naju, ki zavijajo z očmi. (smeh) Podobna sva si v tem, da sva nagajiva smeškota z bujno domišljijo, občutljivostjo, sočutnostjo in sladkosnednostjo. Telesno, zlasti pod pasom, si nisva pa prav nič podobna. Sama sem polna energije in pravi mi, da ne znampočivati, on pa je kot medvedek, ki bi rade volje spal svoje zimsko spanje.
Je sinček že pokazal kakšno lastnost, ki jo je zagotovo povzel od vaju? Mogoče navihanost?
Oh, navihanost je najboljši izraz zanj! Kris Maj je mala energična in umetniška brihtica z globokim pogledom izza dolgih trepalnic, ki razoroži še tako ledeno skalo.
Ni treba poudarjati, da ga obožujeva. Pri nas je veliko igre in predvsem ljubezni.
Kako usklajujete zasebno in poslovno življenje? Skupaj s Tinom namreč sodelujeta na projektu ustvarjanja slovenskega filma Nekaj sladkega.
Ves čas iščeva načine usklajevanja in lovljenja ravnotežja. Med pisanjem in pripravami je bilo bistveno lažje, saj mi ni bilo težko delati ponoči. Zdaj, ko se film dejansko snema, pa sem jaz tista, ki ostaja doma z otrokom in delam na daljavo. Prihajam pa na snemanje za krajši čas z malim skodranim bitjem ob sebi, ki po setu teka s Supermanom. Igralci kar tekmujejo med sabo, kdo bo dobil njegovo pozornost. Sama med tem preverim dogajanje in ali me Tin kaj potrebuje. Skupaj hitro najdeva odgovore.
Si vzameta čas samo zase?
Vse je “na čakanju”, da se posname film. Če je vmes slučajno kaj časa, je Tin tako utrujen, da zaspi skoraj stoje. (smeh) Delo režiserja je zelo naporno, a njemu gre režija res dobro. Pomanjkanje izkušenj je premostil z veliko posluha in truda. Uči se z neverjetno hitrostjo, da so tudi izkušeni sodelujoči pri tem filmu navdušeni nad njim. Sama pa si vzamem čas takrat, ko mali zaspi. Kot v transu pospravljam in čistim igračke. To je čista meditacija, vam povem.
Imata kakšno navado, ki je samo vajina?
Ena lepših navad je jutranji smuti, ki ga naredim za zdrav začetek dneva. Kadar mora Tin že zjutraj zdoma na snemanje, tudi za smuti nima časa, zato mu ga zapakiram za s sabo. Včasih ga pozabi v avtu in potem si lahko predstavljate vonj najdbe po dveh dneh. Lahko rečemo, da je to najboljše samotestiranje voha!
Znani ste kot glasbenica, besedilopiska, aktivistka, voditeljica, zdaj tudi režiserka in scenaristka. Kaj vas trenutno najbolj opiše?
Režiserka sem samo teoretično, ko Tinu povem svojo predstavo prizora - odloča se seveda sam. Scenaristka sem že od nekdaj. Svoj prvi scenarij odrskega dela, ki smo ga potem tudi uprizorili, sem napisala v srednji šoli. Pozneje sem pisala scenarije za prireditve, TV- in radijske oddaje itd. In seveda glasbo in besedila. Pišem besede in prek besed. Najbolj pa me opisuje najpomembnejša vloga, v kateri je zame največ ljubezni in luči - in to je vloga mame.
Vajin projekt filma bi lahko opisali z besedo drzen. Zanj sta se odločila med epidemijo, del sredstev sta zbirala prek strani Kickstarter, ki morda Slovencem ni najbolj znana, in vključila številne, tudi tuje igralce. Bi rekli, da je bila to drzna poteza?
Predrzna do lune in naprej! K sreči je bil Kickstarter samo eden od načinov zbiranja sredstev, če ne, bi s tem lahko posneli samo nekaj minut filma. Je bil pa odličen način povezovanja z ljudmi, ki zdaj dejansko spremljajo nastajanje filma in so lahko, kolikor so pač pripravljeni, del procesa. Tuji igralci so nosilci filma. Saško Kocev je makedonski igralski biser izjemne kreativnosti, ki filmu daje čisto poseben, svoj pečat. Jelena Jovanova je makedonsko-hrvaška talentirana igralka, Zinaida Dedakin pa srbska 'babica', ki nas je takoj vse svojila. V film sva vključila tudi vrsto domačih obrazov. Nasploh sva imela z avdicijo veliko srečo. Nekatere bomo videli v igrani vlogi prvič in vas bo presenetilo, kako dobri so. Kakšni zakladi se odkrijejo z malo predrznosti!
Najtežji del takšnega projekta?
Iskanje finančne podpore. Iskanje manjkajočih ur spanja. Človeški odnosi med velikimi pritiski in stresom. Vztrajati ob vsem obstreljevanju z informacijami in zahtevami glede virusa.
Koliko dela se dejansko skriva za takšnim projektom?
Vam bom povedala na premieri, spomladi 2022. Za zdaj vam lahko rečem, da gre zavsaj leto dni priprav, preden se sploh vse skupaj začne, potem pa sledi intenziven, dinamičen in malo nor proces, podoben kajaku po brzicah - ne moreš več ustaviti procesa, lahko pa pogumno veslaš dalje in upaš, da preživiš. (smeh)
Napisala: Živa Avžner // Fotografije: Ulla Wolk
Novo na Metroplay: "Dezinformacije so povsod" | N1 podkast s Suzano Lovec