Triindvajsetletnemu košarkarju Urbanu Gorjancu se je življenje obrnilo na glavo, ko so mu postavili diagnozo genetske okvare srca, zaradi katere je bila negotova tudi njegova športna pot. Po obsežni akciji zbiranja denarja za operacijo v Seulu in uspešnem posegu je Urban pred kratkim znova začel trenirati.
Story: Pred nekaj leti so pri vas odkrili Marfanov sindrom, zaradi katerega se vam je življenje obrnilo na glavo. Se še spomnite svoje prve reakcije na novico?
Na začetku niti nisem vedel, kaj vse to pomeni, zato ni bilo prav posebne reakcije, saj še nisem vedel, v kakšnem stanju je moja aorta.
Story: Genetska napaka na srcu je ogrozila tudi vašo športno kariero. Najbrž je bil to največji udarec za vas - da ne bi mogli več igrati košarke?
Seveda. To je bil zame šok, kar nekaj časa sem potreboval, da sem se zavedel in temeljito premislil, kako naprej.
Story: Lani ste v Seulu prestali težko operacijo, ki vam jo je omogočila tudi velika dobrodelna akcija slovenskih estradnikov. Mislite, da bi bili danes tukaj, če ne bi bilo te akcije?
Akcijo sta organizirala Košarkarska zveza Slovenije in Špas teater, seveda pa je bilo tudi veliko drugih akterjev in podpornikov, ki so pomagali, za kar sem, kot sem že velikokrat povedal, vsem iz srca hvaležen, saj je kar težko pomisliti, kaj bi bilo z mojo kariero, če akcije ne bi bilo.
Story: Za vami je dolgotrajna rehabilitacija z uspešnim rezultatom, saj ste se že vrnili pod koše. Kakšen je občutek, ko se vam uresničijo sanje?
Odkar sem izvedel, da zaradi stanja aorte ne smem igrati košarke, sem verjel, da se bom vrnil na igrišča, in niti za trenutek nisem podvomil o tem. Občutek, da po takšni operaciji srca spet igram, je fenomenalen.
Story: Se vam zdi, kot bi se vnovič rodili?
Košarkarsko da! Kot bi dobil novo priložnost, da popravim napake, ki sem jih delal v preteklosti, ter da peljem svojo pot v pravo smer.
Story: Sta operacija in bolezen pustili kakšne posledice?
Operacija je pustila samo lepo brazgotino na prsnem košu in neverjetno izkušnjo.
Story: Pa načrtujete nadaljevanje profesionalne košarkarske poti?
Takšna izkušnja me je naučila, da ne načrtujem vnaprej. Živim iz dneva v dan - iz treninga v trening. Kaj bo čas prinesel, bomo videli.
Story: Ko pogledate nazaj, kaj je bilo tisto, s čimer ste se najtežje spopadli?
Najtežje sem se spopadel z mislijo, da je zame športna pot končana, in z deseturnim letom v Seul. (smeh)
Story: V čem zdaj najbolj uživate? Kako se sprostite?
Uživam v treningih in tekmah. Sprostim pa se predvsem z dobro družbo in prijatelji.
Story: Ob strani vam je ves čas stala tudi Košarkarska zveza Slovenije. Je še vedno tako?
Brez KZS-ja me ne bi bilo tu, kjer sem zdaj, in verjamem, da bi stali ob strani vsakemu, ki bi se znašel v tako težki situaciji, kot sem se jaz. Po vsem tem pa je čas, da se počasi postavim na lastne noge, kar ne bo lahko, ampak s pravim pristopom bo vse šlo v pravo smer.
Novo na Metroplay: ""Prebivalec Sardinije in prebivalec Ljubljane se razlikujeta v tisoče stvareh" | Leon Bedrač, 3. del