Uroša Bitenca in Anteo Mramor Bitenc sem nazadnje srečala le nekaj dni pred tem, preden sta se razveselila svoje prvorojenke Ule Sijaj, tokrat pa sem imela srečo, da sem spoznala celotno družinico.
Radijec in igralka se ne dopolnjujeta le v stavkih, temveč tudi pri obveznostih, ki jih ob dveh kosmatincih in novorojenki ni malo.
Story: Moram priznati, da mi je vajina zgodba znana, saj sem jo prebrala tudi na Antejinem blogu. Pa vendar bi prosila, da jo obnovita še enkrat, če je mogoče, v nekaj stavkih.
Antea: Če se smem izraziti po radijsko: To bo pa zelo težko. (smeh) No, poskusimo. Spoznala sva se na pokljuškem Oviratlonu, kjer je Uroš vrtel glasbo, sama pa sem bila ena izmed tekmovalk. Skupni prijatelj naju je predstavil, vendar bi težko govorila o ljubezni na prvi pogled, čeprav me je v podzavesti vse do tedaj nekaj glodalo. Tako sem ga poiskala na družbenih omrežjih, kjer sem izvedela kar nekaj stvari o Urošu.
Story: Uroš: Med drugim tudi to, da sem zaseden.
Antea: Res je. (smeh) Potem sva se nekajkrat povsem po naključju srečala, počasi pa sva si začela dopisovati, kmalu ni bilo dneva, da se ne bi pogovarjala. Najina naklonjenost je rastla, na svoj rojstni dan pa si je Uroš ogledal predstavo Cvetje v jeseni, kjer sem igrala tudi sama, in pripravila sem mu prav posebno presenečenje. Najin odnos se je tako razvijal, po pogovoru pa so se stvari le odvile tako, kot so se morale, in kar naenkrat sva pristala skupaj. Januarja bodo minila že tri leta.
Story: In tako se je vajina zgodba počasi začela pisati?
Antea: No, pri nama ni nič potekalo kaj preveč počasi. Po dveh mesecih sva že zaživela skupaj, saj mi je potekla najemniška pogodba.
Uroš: Tako sva se odločila, da najdeva skupno, večje stanovanje. V enem tednu sva ga tudi našla in se preselila. Po nekaj mesecih sva se odločila, da je vseeno bolje plačevati kredit kot pa najemnino, tako sva začela iskati novo stanovanje. Za to sva potrebovala kar kakšno leto, letos marca pa se nama je uspelo preseliti.
Story: Še dobro, saj se je vajina družinica kmalu povečala.
Uroš: Res je!
Story: Za vama je zelo zanimivo leto, ne le, da sta postala starša Uli Sijaj, temveč sta pred nekaj meseci skočila tudi v zakonski jarem. Kaj vama pomeni poroka? Zakaj sta se odločila zanjo?
Antea: No, jaz sem, kar se tega tiče, zelo staromodna. Moj otrok se pa ne bo rodil v nezakonski skupnosti. (smeh) Ne, da bi bilo s tem kaj narobe, vendar sva se le odločila, da pri nama tako ne bo.
Uroš: Ona je bolj staromodna, jaz sem se za to odločil zaradi všečkov na Facebooku. (smeh) O tem sva se pogovarjala že prej, vendar pa ni vedela, kdaj jo bom presenetil in pokleknil pred njo.
Story: In kako je vse skupaj potekalo?
Antea: Vračala sem se s predstave, omotična od nosečniške slabosti, Uroš pa bi moral priti pome, vendar je zamujal.
Uroš: Malo sem se zaklepetal s svojo pričo, ki mi je pomagala speljati celotno presenečenje. Bila je slabe volje, kar ni kazalo na nič dobrega. Ko je odprla vrata, se je vse spremenilo.
Antea: Nič mi ni bilo jasno. Na tleh je ležalo nekaj rdečega, na drugem koncu sobe se je vrtela lučka, in ko sem se razgledovala okrog, sem za seboj začutila Uroša, ki je klečal na kolenu. Začela sem jokati, niti govoriti nisem mogla. Najprej sem mislila, da je to presenečenje za dan žena, skorajda sem pozabila privoliti. Uroš me je moral opomniti. (smeh)
Story: Tri mesece po zaroki sta se tudi poročila. Kdo je bil zadolžen za načrtovanje?
Antea: Nihče izmed naju ne komplicira kaj dosti, zaradi nosečnosti pa sem imela malce več časa, upala sem le, da bo do poročnega dne slabost minila. Vse skupaj se je lepo poklopilo, tri dni pred poroko pa mi je le nehalo biti slabo.
Story: Ali se z vsem spopadata na tako lahkoten način?
Uroš: Oba sva precej impulzivna, čeprav sam vsake toliko časa malo kolebam. Vsaj poskušam razmisliti, vendar se na koncu vendarle vse izide.
Antea: Oba se znava dobro znajti, tudi če bo težko, bova stvar nekako že rešila. Starši so mi pri tem velik zgled. Velikokrat je bilo težko, doživeli smo marsikaj slabega, vendar smo vse skupaj prebrodili, kar nas je še bolj povezalo. Izhajam iz tega, da tudi takrat, ko je najbolj hudo, ni tako hudo, da se ne bi dalo speljati, kot je treba.
Uroš: Tudi za kosmatince sva se odločila precej impulzivno.
Story: Kako?
Uroš: Seveda sva šla vse samo gledat, se razume. Sherlock je prišel k nama, ko sva še živela v stanovanju, kjer psi niso bili dovoljeni. Takrat sva sicer že našla novo stanovanje, vendar sva čakala zeleno luč banke. Oba sva si želela psa, našla sva leglo in se seveda odpravila na ogled. Takoj nama je padel v oči in odločila sva se, da ga vzameva. Ker pa ga nisva mogla odpeljati v to stanovanje, sva klicala lastnike novega in se dogovorila, da se vseliva prej, kot je bilo predvideno. Prvi večer sva Sherlocka pretihotapila v staro stanovanje, naslednji dan pa smo se vsi skupaj izselili v novega.
Antea: Ja, pri tem smo v novem stanovanju kar en teden živeli brez gretja, v najhujši zimi. S kaloriferjem sva grela spalnico, kjer smo se zadrževali pretežen del časa. (smeh)
Uroš: In po nekaj mesecih se nam je pridružila še Polony, saj sva želela imeti psa, s katerim bi lahko športala. Antea ima pri starših tudi nemško dogo, ki pa je bila pri nama zelo nesrečna, saj se doma lahko sprehaja po velikem ograjenem dvorišču, pa še Sherlock mu je ves čas visel za vratom. Tudi Polony sva šla samo pogledat, marca pa je bila že pri naju. (smeh)
Story: Tako sta imela že dva kosmatinčka, za kar pravijo, da je dobra predpriprava na naraščaj. Kakšen pa je bil odziv, ko sta izvedela, da bosta zibala?
Uroš: Antea me je zjutraj zbudila vsa objokana. Vsa evforična mi je pokazala test. Jaz pa sem bil precej bolj v 'izi', seveda zelo navdušen nad tem, da bom očka.
Antea: Mene je bilo strah, kar tresla sem se. Prvi teden sem bila preplašena, tega, da sem noseča, nisem mogla skrivati, saj sem bila od slabosti kar zelena. Nisem vedela, ali je to zame, ali sem zmožna česa takega.
Uroš: Najboljši del nosečnosti je to povedati drugim. Antejinim staršem sva povedala, ko sta naju obiskala v novem stanovanju. Veselo sporočilo sva napisala kar na skodelici, najprej niti nista ugotovila, po nekaj minutah pa sta se le poglobila v črke. Moja mami je ravno jedla sendvič, kar zaletelo se ji je. Bila sta seveda navdušena, da bosta postala babica in dedek.
Story: Predvidevam, da pri pripravah na novo družinsko članico nista kaj dosti komplicirala.
Antea: Večji del sem zaradi nosečnosti prevzela jaz, vendar pa že tako nisva znana po tem, da bi vse načrtovala do podrobnosti. Spraševala sem soigralke iz Cvetja v jeseni, ki so mi pomagale s številnimi nasveti. Voziček sva tako celo dobila od gospe, pri kateri sva vzela Sherlocka. Prvih šest mesecev v nosečnosti nisem kaj dosti uživala, saj sem večji del preležala. Nisem imela volje za priprave, dokler namreč ne začno brcati, si dejansko samo malo debelejši. (smeh)
Uroš: Dopust sva izkoristila za urejanje stanovanja, sestavljanje sobice ...
Story: V vsem tem vrtincu pa vama je uspelo izbrati tudi ime. Ula Sijaj.
Uroš: Nisva vedela, katerega spola bo. Sam sem se vedno šalil, naj bo Božo. Prepričan sem bil, da bo fantek. Potem pa sva idejo predstavila na Facebook live, iskala sva kratko ime, saj so nama bila ta še posebej pri srcu. Tako je prijateljica predlagala ime Ula, Uroš ljubi Anteo. Dobra fora! Morda Ula ni bila najina prva izbira, s Sijajem pa je postala favoritinja. Pogovarjali smo se namreč o imenu Sija, sam pa sem dobil idejo Sijaj. Srednje ime se nama zdi super, saj ga lahko uporabljaš po želji. Imela bo lahko tudi dober blog, Sijajka.si. (smeh) Upava le, da ji bo všeč!
Antea: Dobro sva se nasmejala ljudem, ki so prepričani, da bo najina malčica zaradi svojega srednjega imena imela številne travme v otroštvu. Otroci te lahko hecajo, ne glede na to, kakšno ime imaš.
Story: Vse do zadnjega trenutka torej nista vedela, katerega spola bo novorojenček?
Uroš: Z babicami v porodni sobi smo se dobro pohecali. Ugibali smo, kaj bo. Ko smo videli laske, so bile prepričane, da bo punčka, sam pa sem še vedno stiskal pesti, da bo fantek. Potem smo že videli ustnice, ki so bile, moram priznati, zelo podobne Antejinim. No, pa je res bila punčka, majhna punčka.
Story: Malčica vama je življenje povsem obrnila na glavo.
Uroš: Res je. Kot prvo, začneš še močneje ceniti svoje starše. Vidiš, kaj vse so prestali. Pojavijo se novi strahovi, lestvica prioritet se povsem spremeni.
Antea: Postaneš zelo zaščitniški! Že če samo muha sede na njeno roko, bi to muho najraje kar izbrisala z obličja te zemlje. Ko prideš z dojenčkom domov, najprej nekaj dni samo jokaš. Ne, ker bi bilo hudo ali težko, temveč ker ne razumeš čustev, ki jih doživljaš. Nisi prepričan, ali te bo tako strah kar vse življenje. Vendar pa strah počasi izzveni, ne izgine, vendar te le ne tišči več.
Uroš: Veš, ko so ti starši naročili, da jih pokličeš, ko prideš na morje? No, to je tisto.
Antea: Sama nikoli več ne pozabim. Že ko se vozim po cesti in gledam otroke, ki se vračajo iz šole, postaneš zaščitniški. Najino Ulo bosta čuvala Sherlock in Polony. (smeh)
Story: Česa pa vaju je starševstvo naučilo? Kako sta se po prihodu Ule Sijaj spremenila sama?
Uroš: No, ko sva prej mislila, da sva utrujena, vendarle nisva bila.
Antea: Nekaj neprespanih noči danes ni več bavbav. Enostavno zdržiš!
Uroš: Jaz sem se naučil malo več pomivati in pospravljati ...
Antea: .., jaz sem pa malo manj pedantna. V pospravljanju resnično uživam, saj sem zadovoljna s končnim učinkom. Ula pa je le malo umirila to mojo evforijo.
Uroš: Še vedno pa njena jutranja rutina ostaja sesanje stanovanja, še pred zajtrkom. (smeh)
Besedilo: Nika Arsovski // Fotografije: Primož Predalič
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču
