Igralec in režiser Uroš Fürst, ki je pred kratkim odigral svojo 700. predstavo Jamskega človeka, je nepogrešljiv člen slovenskih gledaliških desk, saj ga je v zadnjem času mogoče opaziti v kar vidnih predstavah ljubljanske Drame in SiTi Teatra. Kljub temu ne počiva na lovorikah, temveč že kuje nove načrte in ideje za prihodnjih nekaj mesecev.
Vaše misli trenutno poleg Jamskega človeka in vlog v SNG Drami zaposluje tudi nova predstava, v kateri boste sodelovali z Janezom Hočevarjem - Rifletom in Goranom Vojnovićem.
Res je. Trenutno intenzivno nastaja nov scenarij za predstavo izpod peresa Gorana Vojnovića. Janez Hočevar in Lado Bizovičar imata za sabo že vsak svojo uspešnico v SiTi Teatru, in če nam ju bo uspelo prepričati za vnovično sodelovanje, bosta tokrat združila moči v predstavi, ki bo odprla že deseto jubilejno sezono SiTi Teatra BTC.
Kaj točno pa bo rdeča nit predstave?
Za zdaj je jasno le, da bo predstava mešanica fikcije in resničnosti. Več ne izdam. (smeh) Konkurenca na komercialnem gledališkem trgu je z razvojem stand-upa in velikih muzikalov iz leta v leto večja. Težko je ustvariti kakovost, s katero zadovoljiš svoj okus in ne podlegaš trendom na trgu, hkrati pa vseeno privabiš gledalce.
Kakšen pa je pri tem recept?
Recept ne obstaja. Jamski človek je na primer na sceni že 15 let, produkcijsko je izjemno preprosta predstava, ki jo lahko odigram tako rekoč kjerkoli. Danes komercialne predstave nastajajo z velikanskimi produkcijskimi vložki, kar gledalca vsekakor fascinira, in posledično postajajo vse bolj zahtevni. To postavlja nove izzive ustvarjalcem in producentom. Brez tega bi bilo ne nazadnje dolgčas.
Sam ste igralec že vrsto let. Kakšne predstave vas navdušujejo?
Sem član ansambla ljubljanske Drame in zunaj matične hiše ustvarjam predvsem v SiTi Teatru. Od vsega, kar utegnem poleg tega še spremljati v slovenskem gledališkem prostoru in včasih, žal preredko, tudi v tujini, me navdušujejo predstave, kjer so najbolj izvirno izkoriščena stara gledališka sredstva, ki z razvojem tehnologije dobivajo nove razsežnosti.
Pa bi se lahko opredelili zgolj za eno zvrst, ki vam je še posebno pri srcu?
Sem ljubitelj popa, vendar kakovostne gledališke produkcije, kar se pri nas šteje kot podleganje okusu občinstva. Verjamem, da lahko gledalce spremeniš samo, če jih spustiš blizu, tako mentalno kot čustveno. Bistvena je zgodba. Zame je žanrsko pop tisti, ki seže do ljudi in jim da, kljub morebitni zabavi, predvsem misliti.
Vam je poklic igralca po vseh teh letih še vedno pisan na kožo?
V vseh teh letih nikoli nisem zares mislil, da mi je pisan na kožo. Ko sem se moral soočiti z odločitvijo o monokomediji, sem bil v dvomih, da sem jaz pravi za kaj takega. Nekatere vloge so mi bile bolj pisane na kožo, druge manj, vse pa so me naučile veliko o sebi. Ukvarjam se tudi z režijo, ki me navdušuje, kjer prav tako odkrivam nove razsežnosti tako sebe kot gledališča. V vlogi režiserja vedno znova spoznam, da je center gledališča igralec.
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču