Pričakal me je ob jutranji kavi in odprtem računalniku. Verjetno v reševanju novega računskega problema ali pa izvirne šale, ki bo do solz nasmejala polno dvorano gostov. Je Velenjčan, ki se mu življenje vrti okoli zanimive in nenavadne kombinacije - matematike, stand-upa in glasbe. Uroš Kuzman je namreč asistent na Fakulteti za matematiko in fiziko, ki so ga pred nekaj leti okronali z nazivom komik leta.
Tistim v študentskih klopeh le s težavo nažene strah v kosti, mi pa je zaupal nekaj žgečkljivih tem, ki se jim vseeno mora izogniti v predavalnici, polni bodočih matematikov. Ob koncu intervjuja je v meni nedvomno razblinil stereotip resnega in strogega profesorja, za piko na i pa sva skupaj rešila tudi enačbo za dober 'štos' ...
Story: Uroš, ste asistent na Fakulteti za matematiko in fiziko, poleg tega pa se z lahkoto prelevite v odličnega stand-up komika. Takšne kombinacije res ne vidimo prav pogosto! Povejte mi, kako se doktor matematike znajde v komediji?
Od nekdaj sem se ukvarjal s stvarmi, ki so se dotikale kulture. Pel sem v pevskih zborih in igral v bendih. Biti asistent na fakulteti je moja služba in ni razlog, da bi se nehal ukvarjati s tem. Je pa res, da sem se s komedijo in stand-upom začel ukvarjati tik pred zaposlitvijo. Priznam, na začetku mi je bilo kar čudno ločevati ta dva pojma - a sem se navadil.
Story: Bi rekli, da gresta komedija in matematika nekako z roko v roki?
Zelo, saj za pisanje komedije potrebuješ prvine, kot so asociacije, obrati, logika in priprava materiala. Vse to sem kot matematik dobro natreniral na svojem področju. Ne morem reči, da je študij matematike odskočna deska za komika, je pa zagotovo velika korist.
Story: Sama sem kar veliko časa preživela v šolskih klopeh in vsekakor so mi v spominu ostali profesorji, ki so v razred prinesli dobro energijo. Se zgodi, da pade iz vašega rokava občasno tudi kakšna šala, čeprav opravljate resno vlogo?
Držim se pravila, da se študentje največ naučijo v sproščenem okolju in ob dobrem počutju - ko jim ni težko komunicirati, postavljati vprašanj in hoditi pred tablo. Vendar sem kot mlad asistent želel biti preveč blizu študentom in se mi je to hitro maščevalo. Razlika med asistentom in komikom je ta, da komiku na koncu ni treba ocenjevati drugih. Ljudje težko prenesemo kritiko. Malo je študentov, ki vedo, da niso znali zadosti. Ponavadi je tako ali tako vsega kriv profesor! (smeh) Konec koncev je moja služba vseeno to, da dostojno ocenim, ali si nekdo zasluži diplomo ali ne. In to moram opravljati odgovorno. Ugotovil sem, da imam na koncu težave, če sem od začetka preveč sproščen. Študenti se preveč udomačijo. Mislijo, da bo vse enostavno in so potem kar precej sitni, ko ni.
Story: Pa mislite, da jih včasih vseeno prešine misel, da ste še en stereotip matematičnega profesorja ...
Ah, to pa ne! No, odvisno. Največ spominov je ponavadi povezanih s frustracijo izpita, ki ga niso opravili. Če je nekdo prijazen, na koncu pa dobijo še dobro oceno, je ta profesor ponavadi super. Načeloma je moja pedagoška ocena dobra, študenti pa so z mojim delom zadovoljni. (smeh) Se pa na odru malo trudim, da se izogibam določenim tematikam - tistim, ki se mi zdijo preveč na prvo žogo in jih jaz, kot doktor matematike in asistent, ne morem govoriti. Recimo, kajenje marihuane, seks in študentske žurke. Takih se zavestno izogibam, tudi zato, ker si želim nivo postaviti na drugačen način kot na nivo bazena komikov, ki nastopajo po stand-up klubih.
Story: No, da vas postavim pred odločitev! Kje ste raje? Na odru pred smeha pričakujočo množico ali pred kopico zvedavih študentov?
Stand-up oder je droga, umetnost, ki ti dvigne adrenalin. Na odru govoriš šale in avtomatsko dobivaš povratne informacije. Vsakič, ko je nastop dober in smeh publike butne vate, te ponese. Zgodilo se je že, da večer po dobrem nastopu enostavno nisem mogel zaspati. Sem se kar malo tresel! Na predavanjih pa je zgodba povsem drugačna. Imaš avtoriteto - več kot pri stand-upu. Tam si šaljivec, kot predavatelj pa tisti, ki ve nekaj več kot drugi. Ob dobrem predavanju te ljudje jemljejo s kančkom strahospoštovanja, in to je povsem drugačen občutek.
Story: Pa trema?
Ko te napovejo kot komika, ljudje pričakujejo, da jim boš povedal nekaj smešnega in jih nasmejal. Pričakovanja se povišajo in obstaja možnost, da postanejo nezadovoljni. Predvsem moški. Sedijo s prekrižanimi rokami, namrgodeni, češ, kaj bo zdaj ta tip povedal. Občutim pritisk, predvsem ko nastopam za podjetja. Čutim, da jih moram zabavati, saj bom kriv jaz, če se ne bodo smejali.
Story: Imate ob prihodu na oder kdaj občutek, da vas gledalci malo vprašujoče pogledajo? Saj ste vendarle doktor matematike, le kako bi jih lahko nasmejali?
Matematika je stvar, ki smo jo vsi 'dali skozi'. Eni bolje, drugi slabše. Imeli smo jo v osnovnih šolah in vsak goji do nje poseben odnos. Tudi če je to frustracija. Jaz predstavljam lik matematika in na neki način se lahko vsak poistoveti z menoj.
Story: Mislim, da bi na tole vprašanje marsikateri srednješolec odgovoril brez oklevanja. Me pa zanima, kako bi nanj odgovorili vi: je težje sestaviti dobro šalo ali rešiti zapleten matematični problem?
Veste, oboje je težko! Za laike je zagotovo lažje pisati šale. Prepričani so, da komiki samo pridemo na oder in govorimo smešne stvari. V resnici stoji za tem veliko dela in formul, treba je računati tako kot pri matematiki. No, pri tej pa obstajajo različni nivoji. Če vam zdaj pokažem nalogo, ki bi se vam zdela težka, bi se mojim kolegom v službi zdela prelahka, da bi se je sploh lotili.
Story: In formula za dobro šalo je ...
Ko sem s Slonm in Sadežem sodeloval v oddaji Na žaru in pisal šale za druge, sem si postavil izziv: ali znam pogledati vse brezpredmetne komentarje na forumih, tvite, neumnosti, ki jih ljudje napišejo o slavnih, in te pretopiti v šalo, ki bo kvalitetna. Ugotovil sem, da sicer lahko napišem tekst, ki bo odmaknjen od resnice. A ljudem je najbolj všeč, če povemo nekaj, kar si v resnici mislijo. To je moja formula.
Story: Katerih tem se kot komik na odru najraje dotaknete? Oziroma lahko zastaviva takole: preverjen recept, ki ljudi najbolj nasmeje?
Odvisno od publike. Mislim, da vsakega nasmeje tisto, s čimer se poistoveti. Doma imam družino in dva majhna otroka, ki sta velikokrat inspiracija za pisanje šal. Tako najbolj iskreno povem šale o tem, da je biti starš zelo naporno. Ne imeti otrok, ker se boš zafrknil! (smeh) V družbi, kjer so zbrane generacije v podobni situaciji kot jaz, jih te šale nasmejejo do solz. Če to povem v študentskem klubu, pa si mislijo: saj je simpatičen, ampak si je sam kriv! (smeh) Njim so bolj domači študentski žuri in neumnosti.
Story: Predstavljam si, da je pri vašem delu stik z internetom nekaj neizogibnega. Si ogledate kdaj nastope tujih komikov? In se iz njih morda naučite kaj novega ...
Nisem globalen človek. Doma nimam televizije, kar se dogaja v svetu, pa le redko spremljam. Nisem eden izmed tistih komikov, ki takoj po nekem posebnem dogodku napišejo šaljiv tvit na to temo. No, uporabljam pa YouTube, kjer si rad ogledam velike komike.
Story: V številkah in računanju ste se že zgodaj počutili domačega, kajne?
Oče in brat sta matematika. Mislim, da imamo to kar v družini ...
Story: Pa sta tudi onadva komika?
To pa ne. Oziroma, oče ima kar dober smisel za humor. Nekaj sem verjetno podedoval po njegovi liniji! (smeh) On sicer ni bil nikoli komik, vendar vedno tisti, ki je v družbi rad govoril šale. Kar se pa tiče matematike, se je zelo hitro videlo, da mi naravoslovje leži. Bilo je le vprašanje le-tega, strojništva ali fizike.
Story: Kdo pa vas je prvi zvabil na oder?
Leta 2010 sem se udeležil delavnic pri znanem komiku Tinu Vodopivcu. Imeli smo deset srečanj in dva nastopa, tiste najboljše pa so začeli jemati s sabo na nastope. Z Boštjanom Gorencem - Pižamo sem imel takrat čast nastopati 10 minut. Pot se je razvijala, čedalje več sem delal, pisal šale, in to se je raztegovalo do točke, kjer sem zdaj: da vzamem s seboj dva komika in gremo skupaj nastopat.
Story: Leta 2012 so vas okronali za naj komika leta, vašo pot pa zaznamuje kar nekaj nastopov na največjem slovenskem stand-up festivalu Panču. Kaj to pomeni za vas?
Ko dobiš vabilo na Panč, pomeni, da so te krstili. Organizatorji menijo, da si po kvaliteti govora dovolj soliden za publiko, ki je tam obširna in šteje včasih tudi do 1500 ljudi. Zaupajo ti minutažo in tam je vedno dobro nastopati, saj lahko poskusiš nekaj, česar drugje ne moreš. Zase bi rekel, da je bilo vabilo prelomnica v življenju komika. Bilo je platno za ustvarjanje.
NA INFORMATIVI
Vdrl v matematični trezor
- Pred kratkim je Gospodarsko razstavišče gostilo Informativo, največji slovenski sejem izobraževanja in poklicev. Tam je v družbi Uroša gostovala tudi Fakulteta za matematiko in fiziko: "Informativa je razpršen dogodek, na katerem je težko pritegniti pozornost. Razmišljal sem o tistih, ki jih matematika zanima in bi lahko na naši stojnici dobili izziv ter se zabavali." In tako se je komiku rodila ideja o posebni nalogi za udeležence. Vdor v matematični trezor. "Morali so rešiti pet ugank, rešitev vsake pa je odklepala ključavnico do trezorja." Atraktiven izziv se je po njegovih besedah izkazal za odličnega, v upanju za vpis mladih matematikov pa mi je Uroš zaupal: "Vse je odvisno od tvojega veselja, poklica staršev, vzornikov in profesorjev, ki si jih imel. Srednješolcev ne moreš bombardirati z informacijami, lahko pa jim podaš izkušnjo in s tem pripomoreš k priljubljenosti matematike."
Napisala Neja Drozg
Fotografije Primož Predalič
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču
