Enaintridesetletni glasbenik Uroš Perić, v tujini znan pod imenom Perry, ima nalezljivo poskočno energijo, živahne rjave oči in nagajiv nasmeh, zato ga človek enostavno mora opaziti. Z rahlo hripavim glasom, kakršnega bi pričakovali od kakšnega črnskega džezovskega pevca, začne pripovedovati svojo zgodbo - kako je s harmonike presedlal na klavir in zakaj mu je Ray spremenil življenje.
Uroševa zgodba se je začela tako kot pri številnih drugih slovenskih glasbenikih - s harmoniko. “Že pri 10, 11 letih sem začel poslušati džez, bluz, soul - zvrsti glasbe, ki po navadi ne pritegnejo otrok. Ko sta bila priljubljena house in disco, sem jaz poslušal bluz in džez, zraven pa sem vse skladbe preigraval tudi na klavir. Preden sem šel v soboto zvečer v diskoteko, sem doma poslušal Nata King Cola. Vedno sem čutil, da sem rojen v napačnem času,” pripoveduje Uroš, ki si je zaradi lažje prepoznavnosti v tujini nadel umetniško ime Perry.
A glasbena pot je bila praktično začrtana, ko je fant prvič slišal peti Raya Charlesa. “Ne spominjam se več, koliko sem bil star, ko sem prvič slišal Raya, a sem v trenutku postal njegov oboževalec. Začel sem zbirati njegove plošče, preigravati njegove komade, vse sem hotel vedeti o njem. Sicer sem kopiral njegov stil igranja, a nikoli nisem oponašal njegovega glasu, saj takrat sploh še nisem mutiral. Skozi čas, ko sem igral in pel bluz ter džez, je prišel tudi ta značilni hripavi, kar malce črnski glas. Mislim, da se podobno zgodi tudi drugim umetnikom. Tudi v slikarjevih delih se namreč opazi, kdo so njegovi predhodniki, vzorniki.”
Vendar v Sloveniji nikoli ni bilo velikega povpraševanja po džezu, bluzu, soul glasbi, a mladi Uroš je želel biti na odru, zato je v številnih pop in rok zasedbah igral klaviature. “Ko mi je ravno počasi postajalo jasno, da bom prej umrl kot postal iskan džezovski glasbenik, sem v Celju srečal nekdanjega profesorja harmonike. Spomnil se je, da sem že kot otrok pel bolj v črnskem stilu, in me povabil na neki koncert, da zapojem eno pesem po svojem izboru. Takrat se je moja glasbena kariera začela razvijati v pravo smer, sicer počasi in težko, a vsaj v pravo smer. Z menedžerjem sva na vse možne naslove pošiljala demo posnetke ter čakala na odzive.” Vendar Slovenija takrat še ni bila pravi naslov in trg za novega Raya Charlesa, prve velike uspehe in prepoznavnost je Perry začel dosegati v Srbiji.
“Big Band Srbije me je kot gosta povabil k sodelovanju in skupaj smo naredili velik koncert na Kolarcu, ki se lahko primerja z našim Cankarjevim domom. Nato sem začel z njimi redno sodelovati in snemati, nekajkrat pa sem šel z njimi tudi na turnejo po Srbiji.”
Svojim prvim velikim zaveznikom, srbskemu Big Bandu, se je znal Uroš odkupiti na najlepši možni način. “Ko sem dobil povabilo za dva velika koncerta na najbolj prestižnem džezovskem festival v Montreuxu v Švici, sem zraven povabil Big Band Srbije ter seveda tri spremljevalne vokalistke iz Slovenije - Nuško Drašček, Sandro Feketijo in Suzano Labazan. Nastop v Švici je pomenil zame res velik prestiž, saj so bile tam same svetovne zvezde, bil pa sem tudi prvi in edini slovenski vokalist, ki je bil kdajkoli povabljen na ta slavni festival. Po tem pa so se vrata začela odpirati - najprej na Hrvaškem, nato sem dobil mendžerja v Nemčiji in s tem nov velik trg, nastopil sem tudi na 14-dnevnem džezovskem festivalu v Tuniziji.”
Vsak pravi ljubitelj džeza, bluza in soula pa seveda mora obiskati slavni New Orleans. “Igral sem na najbolj avtentičnem džezovskem festivalu na svetu - na festivalu New Orleans French Quarter. New Orleans je noro mesto, tam so res na vsakem koraku zabava, živa glasba in zelo veliko alkohola. Ljudje so povsem odprti, vsak se je pripravljen ustaviti in pogovarjati. Ko sem igral na festivalu, tam so prizorišča kar sredi ulice, so mi ljudje na klavir nosili kozarce viskija. Vzdušje je res fenomenalno, kar potegne te vase. Na ulici srečaš toliko povsem noro oblečenih ljudi, da jih enostavno moraš gledati, čeprav veš, da to ni najbolj vljudno.”
In ker je bil ravno v New Orleansu, si je Uroš Perić Perry dal duška - vsak dan je hodil na koncerte, glasbeniki so ga vabili na oder, obiskal je tudi lokal Old Point Bar - prizorišče snemanja filma Ray ... Perry se je končno znašel v mestu, kjer ni bil eden izmed osamljenih oboževalcev in poslušalcev džeza ter soula. Uroš Perić je našel svoj čas in kraj.
“Ah, saj vam kar težko povem, kaj vse se mi je še dogajalo. Veliko sem nastopal tudi v Bolgariji in Romuniji. V Bolgariji sem imel celo intervju z nekdanjo Rayevo ljubico, ki je kot novinarka intervjuvala tudi Raya Charlesa. Gospa je prišla na moj koncert in po treh skladbah izgubila zavest. S petjem in igranjem sem jo namreč tako spominjal na Raya, da so se ji zamajala tla pod nogami. V veliko čast mi je bilo tudi igrati v Nemčiji s prvo Rayevo trobento Tonyjem Horowitzem, res veliko legendo. S Horowitzem sva igrala na kar nekaj koncertih ter ostala v stikih tudi zunaj odrov. Tudi on je videl v meni nekaj posebnega, najprej me je spoštoval kot glasbenika, po litru vodke pa sva se našla tudi kot človeka. Koncert sem imel tudi z Liso De Costo, ki je bila članica ženske skupine Captain Jack.”
Zakaj je Ray njegov vzornik?
“Težko povem, zakaj Ray. Rad imam džez in bluz, a ko sem zaslišal Raya, se je v meni nekaj premaknilo, enostavno sem ga začutil. Takrat sem začel zbirati vse, kar sem našel o njem, kar je bilo takrat še kar težko, saj sem tudi po več mesecev čakal na plošče iz Amerike.”
Napisala Tina Lucu
Fotografije Goran Antley in osebni arhiv