Četrt stoletja slasti in razočaranj na odru ter nepolnih 40 let življenja so Uroša Smoleja, igralca Mestnega gledališča ljubljanskega, dodobra postavili na realna tla. Krepko pa se moti tisti, ki ga enači z njegovimi vlogami. Vsekakor je vse prej kaj drugega kot Jerry in Daphne v predstavi Sugar, Darryl Van Horne v Čarovnicah iz Eastwicka, stric v Ubij me nežno ... Morda pa je le od vsakogar nekaj malega.
Oznaka umetniški poklic za igralski poklic vsekakor velja, se pa v zadnjem času zanj pojavljajo tudi druge označbe, recimo, da je komercialen, in ne le umetniški. Po njegovem mnenju je to tudi logično, ker igralci zgolj z umetnostjo ne bi preživeli. Seveda pa to ne pomeni, da ni umetnosti tudi v komercialnih zadevah. Da pa igra zanj ni zgolj delo za preživetje, temveč tudi del življenja, konjiček, nekaj, kar ima zelo rad, potrjuje tudi njegovo razmišljanje: »Ena od večjih kvalitet mojega poklica je to, da bom večji del življenja obkrožen z ljudmi, ki imajo vsi res radi to, kar delajo, kar je v mojem primeru ena redkih služb. Za igro sem se odločil iz ljubezni.«
Stalna napetost
Tam, kjer je ljubezen, so tudi njeni sadovi, pa ne zgolj občinstvu v korist, temveč ima tudi sam veliko od vsega skupaj. »Če so nam naklonjene zvezde in še kaj, recimo, da usoda tako hoče, da imamo z nekim projektom srečo, imaš veliko satisfakcijo, sploh če si še sam zadovoljen s svojim delom in je odziv tudi pri občinstvu. Kar je zelo pomembno, ker je simbioza med nami in občinstvom nujna. To me seveda polni na drug način. Na odru sem povsem drug človek, kot sem zasebno, pa mogoče nekdo niti ne opazi. V človeku se na odru ustvari posebno vzdušje, ko te gleda 400 ljudi. Vsakič znova je ena odgovornost in ena napetost. Ko nisem najbolj zdrav, se lahko zgodi, da se po predstavi počutim bolje, kar pomeni, da me na neki način pozdravi.«
Zgodi se mu tudi, da pride v gledališče popolnoma potrt ali slabe volje, celo tako je, da bi v tistem trenutku raje plačal, da ne bi igral. »Po predstavi pa se počutiš napolnjen. Mislim, da igra prav tako sprošča hormone za srečo in zadovoljstvo kot šport, sploh če je predstava bolj fizična.«
Odvisen od svojega telesa
Ravno gibljivost v predstavah je nekaj, kar si je tudi sam precej želel, kakor tudi, da je v neko vlogo telesno vpet. »Transformacija, ki najbolj šteje pri igralskih podvigih, se kaže tudi v telesu. Pravzaprav sem od svojega telesa zelo odvisen, a sem zadnje čase kar omejen zaradi hrbtenice, kar se tiče fizičnih aktivnosti na odru. Tako verjetno nekaterih vlog ne bom delal, ker jih ne bi mogel pripraviti, kot bi jih rad.«
V vsakem primeru je za gibljivost na odru in vitalno hrbtenico treba kaj narediti. Meni, da bi celo moral biti do sebe predvsem strog, discipliniran, se vzeti v roke in malo več delati s sabo. »Na srečo imam takšen poklic in življenje, da to že počnem, ampak še vedno premalo. Saj sem se vpisal na fitnes in hodim na plavanje. To moram početi, sploh ni vprašanje, če želim biti kolikor toliko gibljiv v letih, ko bom še igral.«
Rad se preizkuša v različnih vlogah
Zanj se tudi ve, da se ne otepa novih igralskih izzivov in da ni ravno naklonjen izbiranju nečesa, za kar meni, da bi zlahka prišel skozi. »Glede vlog tudi sugeriram ne, se pa pogovarjam z umetniškim vodjo, ko mu režiserji predlagajo določene zasedbe. Dovolj me pozna, da ve, kje sem umeščen. Bil sem tudi uslišan, da recimo ne bi sodeloval v novem muzikalu, s katerim sem že bil malo zasičen, in bil tudi uslišan. Zadnje čase je publiki ravno muzikal nekako zanimiv, tako se določene predstave vlečejo po nekaj sezon, kar sčasoma postane kar malo naporno. Včasih je dobro, da se malo prevetriš tudi v drugem žanru.«
Glede bližnjih srečanj z občinstvom pravi, da nima slabih izkušenj. Tisti, ki vedo, kdo je, so povsem v redu ali ga tudi pustijo pri miru. »Tisti, ki me imajo res radi kot igralca, mi to dajo vedeti na zelo spoštljiv in normalen način. Zelo lep občutek je, ko so ljudje nevsiljivi. Tak pristop mi je ljub, ni nekaj, kar bi mi škodovalo ali šlo na živce.«
Kar pa se sproščanja tiče, si ga privošči daleč stran od odrskih reflektorjev in javnosti. Ima svojo 'izventeatrsko' družbo, ljudi, ki imajo opravka z gledališčem morda le enkrat na leto, kot gledalci. Še vedno veliko hodi ven, ponočuje, za kar si vzame čas vsaj enkrat na teden, ali se poneumlja s tem, da prižge televizijo in gleda kar nekaj. Zelo rad tudi kuha, je in lenari.
Vsaj malo nečimrn
Vsak igralec mora biti vsaj malo nečimrn, vsaj malo ekshibicionist, se pravi, da ima rad, da ga nekdo gleda in se s tem polni. »Ne bi rekel, da sem zelo nečimrn, deloma ja, da pa bi se gledal in občudoval, nikoli. Ne maram gledati svojih posnetkov s kakšnih predstav, pa jih včasih moram, da ponovim tekst in vidim situacijo, če je že dolgo časa nismo igrali. Sicer pa si nisem niti slučajno všeč. Katastrofa! Očitno sem preveč kritičen. Saj sem tudi zadovoljen, zdravo pa je tudi, da imaš malo rezerve. Če nekdo reče, da si bil 100-odstoten, si bil mogoče 99-odstoten, še vedno je en odstotek. Gre za to, da nisi preveč zaverovan.«
Sicer pa je na odru veliko bolj samozavesten kot v življenju. Videz vara, in če ga bo kdo gledal v muzikalu Sugar ter mislil, kako je smešen, se moti, vsaj delno. »Saj deloma sem, so pa trenutki, ko bi si človek lahko doma rezal žile. Saj si tudi sam o drugih lahko delam napačno sliko zgolj prek tega, kar vidim, slišim, preberem, pa pravzaprav nimam pojma, kaj so v resnici. Sem pa toliko inteligenten, da vem, da je zadaj najbrž še kaj.«
Napisala Suzana Golubov
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču