Uroš Smolej je eden izmed tistih gledaliških in televizijskih igralcev, ki s svojimi vlogami navdušuje na vsakem koraku.
Nadarjeni igralec je sicer že med študijem opozoril nase z več igralskimi kreacijami, danes pa je vpet v številne vloge. Ena izmed njih je tudi v domači seriji Mame, kjer igra Tatjaninega moža, Klemena, lepotnega kirurga. Kaj pa prosti čas? Rad ga izkoristi za pobeg v naravo ter za druženje s prijatelji. Želel bi si tudi malo več potovanj in raziskovanj tujih krajev, neznanega. Toda čas mu tega ne dopušča.
► Uroš, v MGL ste trenutno vpeti v kar nekaj vlog. Je težko preklapljati med vlogami, da o različnih besedilih niti ne govorim?
Odkar pomnim, sem bil vpet v mnogo različnih projektov in vlog. K sreči je tako, da je vsaka predstava celota zase, kar pomeni, da ima svoje posebnosti. Ko si nadenem določen kostum, masko, stopim na določeno sceno, srečam soigralce iz dotične predstave, skorajda ni možnosti, da bi pomešal različne vloge ali besedila. Tako da mi tovrstno kameleonstvo ne dela težav in zmede. Za zdaj še ne.
► Katera izmed vlog, v katerih ste trenutno aktivni, vam je najbližja?
Nikoli se nisem maral opredeljevati in izbirati najljubše. Vsaka vloga je po svoje najljubša. Res je, da nekatere predstave igram raje, včasih zaradi celega paketa. Recimo, da je dobro sprejeta pri občinstvu, pa tudi če ni, je lahko vseeno prijetno zaradi ekipe ali česarkoli že. Skratka, vedno obstaja kopica dejavnikov, ki pogojujejo razvrščanje po priljubljenosti. Da bi omenil samo eno predstavo ali pa vlogo, pa je nemogoče.
► Koliko ur vaje je potrebno, da 'padete' v vlogo?
Navadno študij predstave traja okoli dva, tri mesece. Koliko je to ur, ne vem. Vaje so vsak dan, razdeljene na dopoldanske in večerne. Kadar imam zvečer predstavo, nimam vaje. Seveda so priprave odvisne tudi od zahtevnosti, velikosti vloge, obsega besedila. Za zadnjo vlogo v Mercadetu, ki ima ogromno besedila, sem se učil skoraj vse poletje, ko smo v gledališču načeloma prosti. Pri kakšnem manj zahtevnem študiju pa je tudi vložek temu sorazmeren.
► Spremljamo vas lahko tudi v drugi sezoni nanizanke Mame.
V Mamah igram Tatjaninega moža, Klemena, lepotnega kirurga. Glavni fokus je seveda na mamah, možje smo pa logična podpora in dodatni komični element. Bilo je prijetno snemanje in upam, da se bodo gledalci zabavali ob gledanju.
► Ko že govoriva o mamah … kaj pa najbolj cenite pri svoji mami?
Vse mame so superženske. Držijo tri vogale pri hiši. Tudi moja ni izjema. Vse življenje je skrbela za otroka, dom, službo. Rada se je tudi sprostila in zabavala oziroma se še, in to cenim. Poleg vsega je še radodarna in nikoli žleht. Ne jamra, četudi jo pestijo problemi ali nesreča. Rada je urejena in šik. Pa še vrhunska kuharica je.
► Glede na to, da ste med drugim igrali tudi v celovečernih filmih, ste morda vpeti tudi v kakšen nov film?
Trenutno se mi na obzorju ne prikazuje nobena nova filmska avantura. Se pa veselim morebitnih izzivov v prihodnosti, saj je v zadnjem času filmska produkcija odlična, kar nekaj kakovostnih filmov je zunaj.
► Za svoje vloge ste prejeli številna priznanja. Vam katera še posebej veliko pomeni?
Za vsako priznanje, ki sem ga bil deležen, sem bil tudi iskreno hvaležen. Pohvale in potrdila za dobro delo so vedno pozitiven veter pod krili in resnično motivirajo igralca, hkrati pa se s še večjo odgovornostjo lotevaš novih izzivov. Če že moram omeniti eno izmed nagrad, bi bila to Prešernova nagrada.
► Kaj pa sicer najraje počnete, ko niste vpeti v odrsko ali kakšno TV-igro?
Zelo rad lenarim. Če je to sploh početje. Rad izkoristim proste trenutke za pobeg v naravo, druženje s prijatelji. Želel bi si tudi malo več potovanj in raziskovanj tujih krajev, neznanega. To mi čas žal ne dopušča. Ampak vse ob svojem času.
► Letos se zdi, da so vsi zelo hitro pohiteli z okraševanjem in prednovoletnim vzdušjem. Kako pa pri vas s prazniki, ste bolj tradicionalist ali temu ne daste večjega pomena?
Večinoma gredo prazniki mimo mene. Sploh je december zelo aktiven, deloven mesec. Sicer imam rad, da se malo tega prednovoletnega kiča in vzdušja vnese tudi v domovanje, ravno toliko, da ne postaneš outsider, sicer pa me vzdušje in prednovoletna evforija bolj ali manj zgolj oplazita. Ne rečem, da se ne zgodi kakšna zabava in tatarski biftek, to je pa bolj ali manj to.
► Znano je tudi, da radi kuhate. Katera je vaša specialiteta?
Kuhanje je oblika sproščanja in neke vrste izrazno sredstvo. Je kreativno in pomirjujoče početje, če so zagotovljeni pravi pogoji. Čas je seveda na prvem mestu. Rad imam hrano in rad tudi pojem, kar skuham. Ni kakšne globlje filozofije. Sem pa improvizator in specialitete se zgodijo kot kolateralna škoda teh mojih kulinaričnih eksperimentov. Jem vse, nisem izbirčen, zato točno določene specialitete žal nimam.
► Obstaja kakšna pregreha, ki se ji ne morete upreti?
Ah, jih je pa kar nekaj. Ne bom jih našteval, saj je jasno, kaj se ne sme oziroma ni najbolj priporočljivo in zdravo.
► Glede na to, da živimo v digitalnem svetu – pogrešate tiste čase, ko še ni bilo pametnih telefonov, Instagrama …
Kolikor je tehnološki napredek prinesel dobrega, toliko je tudi slabega. Da se lahko povežeš z ljudmi in da je svet postal majhen in obvladljiv, je čisto okej. Da pa je vse manj pristnih medčloveških odnosov in da smo postali veliki odvisneži od družbenih omrežij, pametnih telefonov, izkrivljenih podob, nerealnih prikazov življenja, iluzij in sfejkanih idealov, pa je velik minus. Če bi se nekega dne sesul sistem, pa četudi le za en dan, bi bilo krasno. Ja, včasih pogrešam čase, ko ni bilo vse tako 'preprosto'.
► Je še kakšna stvar, ki jo pogrešate in za katero si želite, da se uresniči?
Stvari ne pogrešam, pogrešam ljudi.
Besedilo: Alesh Maatko // Fotografiji: VPK PRO
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču