Uroš Umek pripravlja za naslednje leto veliko presenečenje

31. 12. 2014 | Vir: Story
Deli
Uroš Umek pripravlja za naslednje leto veliko presenečenje (foto: Story press)
Story press

Čeprav je zvezdnik mednarodnega kova, se z didžejem Urošem Umkom pogovarjaš kot s starim prijateljem. Težko ga je ujeti, saj je nenehno razpet med vse konce sveta. Imela pa sem srečo, da se je vmes ustavil tudi v Ljubljani, saj je bil eden od glavnih zvezdnikov Kurzschlussa, pop-up kluba, ki vsako leto v decembru vznikne za en mesec ...

Story: Nenehno vrtite po svetu, v Sloveniji vas vidimo le na nekaj izbranih dogodkih. Po kakšnem ključu jih izbirate?

Zelo preprosto: predvsem po tem, kakšen izziv so mi. Izbiram projekte, ki so malo drugačni, kot sta Žur z razlogom in Kurzschluss, ki je res edinstven prostor pri nas in kot ustvarjen zame. Ali pa Ambasada Gavioli, kjer sem začel mednarodno pot in ki se z zatonom velikih elektronskih zabav v dvoranah in na prostem pri nas spet postavlja na mesto, ki ga je zasedala v preteklosti. Pri tem bi opozoril na svoj naslednji domači projekt, ki ga prav v Ambasadi pripravljamo marca in naj vsebinsko za zdaj ostane še presenečenje. Bo pa res nekaj posebnega in po njem se bom vsaj za kakšno leto umaknil iz Slovenije, ker imam enostavno prenatrpan urnik.

Story: Kako vam uspe uskladiti vsa ta potovanja z enega konca sveta na drugega in pri tem še producirati tako vrhunsko glasbo?

Danes je mogoče že skoraj vse delati na prenosnem računalniku, in glede na to, da tudi glasbo že skoraj deset let ustvarjam na njem, mi gre to že precej dobro od rok. S toliko kilometrine, kot je imam jaz, lahko na poti narediš marsikaj. Kot zanimivost lahko omenim, da sem med zadnjo ameriško turnejo letos jeseni za dva dni najel studio v Los Angelesu, ker sem želel dokončati nekaj skladb, pa sem tam naredil več napak, kot jih naredim ob delu na letalu na slušalkah. Še danes popravljam tiste skladbe.

Story: Koliko vaše glasbe nastane visoko v zraku med letom?

Vsaj 80 odstotkov.

Story: Kdaj ste najbolj ustvarjalni?

Pravzaprav ravno na letalih, ker imam takrat največ odvečnega časa. Očitno sem možgane že tako natreniral, da so vsakič, ko se usedem na letalo, povsem nabriti za ustvarjanje glasbe. Zabavno je. Najbrž veste, da nisem ljubitelj letenja, ampak zdaj se mi včasih zgodi celo, da mi je kakšen let prekratek, ker bi rad naredil še kaj, pa moram zaradi pristanka že zapreti računalnik.

Story: Marsikdo povezuje tehno z drogami in alkoholom. Kaj menite o tem?

Zagotovo je nekaj resnice v tem, sem pa sam najboljši dokaz, da za uživanje v elektronski glasbi alkohol in droge niso pogoj. Glede na to, da sem vajen nočnega življenja in sem videl že vse mogoče zabave, se mi zdi, da v pop-klubih ni nič manj substanc kot na elektronskih žurih.

Story: Večkrat sem zasledila, da vam dajo v tujini vzdevek 'techno king' (kralj tehna). Bi lahko rekli, da to tudi v resnici ste?

Ne. Bilo bi pretenciozno, če bi se oklical za kralja tehna, predvsem zato, ker to, kar ustvarjam in vrtim zadnja leta, najbrž niti ni več tehno. Oddaljujem se od svojih korenin, čeprav sem ravno v zadnjem času čisto za zabavo malo 'pošraufal' sintetizatorje in posnel nekaj zanimivih tehno produkcij. Ampak to ne pomeni, da bom šel zdaj nazaj v glasbo, ki sem jo ustvarjal včasih, ker me to niti ne zanima. Glede na to, kako pikolovski so ljudje, se ne bi izpostavljal kot tehno didžej. Mogoče bi mi naziv kralj tehna ustrezal pred desetletjem, danes pa, ne da mi ne ustreza, ne zdi se mi sploh pravično, da bi se kitil s tem nazivom.

Story: Kakšna razlika je za vas vrteti na nekem res velikem partiju pred nekaj tisoč ljudmi ali pa v manjšem klubu?

Kar se mene tiče, ni velike razlike. Če je na plesišču dobra publika, se lahko zelo zabavam ne glede na velikost kluba ali festivala. Predvsem je odvisno, kakšno je vzdušje - zaradi tega je nastop zanimiv ali nezanimiv.

Story: Zdi se mi, da ste eden od redkih zvezdnikov, ki jim slava ni prav nič stopila v glavo. Kako to?

Verjetno nisem tako velik zvezdnik. (smeh) Za zdaj nimam težav hoditi ali se voziti s kolesom po Ljubljani. Vidim sicer, da se kakšna glava obrne za mano, a me to ne moti. Ne počutim se kot zvezdnik, mislim, da to sploh nisem.

Story: Imate veliko prijateljev? Kako vam jih uspe vključiti v vaše hitro življenje? Kdaj najdete čas za druženje?

Ne, nimam veliko prijateljev, vsaj pravih ne. Ta krog je zelo ozek, pa še večina od njih ima zdaj v povprečju že dva otroka ali pa so vsaj v zelo resnih zvezah in je potem še težje uskladiti čas za druženje. Je pa zabavno, da imajo skoraj vsi moji prijatelji rojstne dneve v decembru in moram ves čas hoditi po rojstnih dnevih in novoletnih zabavah. (smeh) Ampak naj to ne zveni kot breme, zelo rad se družim z njimi.

Story: Na uho mi je prišlo, da ste odlični pri igranju pokra in da ga s prijatelji redno igrate. Je to res?

Ne, nisem odličen pri pokru. V kakšnih 20 večerih igranja pokra s prijatelji sem do zdaj zmagal samo enkrat, tako da se res ne morem pohvaliti s kakšnim presežkom. (smeh)

Story: Kako se sicer sproščate, kadar imate le kakšno minutko časa?

Poleti kolesarim, pozimi bordam, včasih si privoščim nekaj dni miru in tišine v toplicah, rad grem ven s prijatelji, v kino, včasih v kakšen klub, privoščimo si partijo taroka ali pokra ali pa gremo na košarkarsko tekmo. Ali pa gledam TV-serije, filme in odigram kakšno video igrico.

Story: Ali kdaj vrtite glasbo, recimo, prijatelju na žuru v dnevni sobi?

Ne. Predvsem zato, ker ni še nihče izrazil želje, da bi to storil. Moji dolgoletni prijatelji se v glavnem vsi ukvarjajo z glasbo in organizacijo dogodkov in bi se po mojem samo križali, ker imamo vsi že tako glasbe čez glavo. Veliko bolj uživamo v dretju njihovega naraščaja. (smeh) A veste, da se sploh ne spomnim, kdaj sem nazadnje vrtel glasbo na domačem žuru ...

Story: Poleg glasbe je vaša velika ljubezen košarka. Jo še kaj igrate ali pa ste samo še vnet zbiratelj vrhunskih superg?

Glava bi še igrala, a telo ne zmore. Takoj ko začnem igrati, gre gleženj, ker nisem v primerni telesni kondiciji. Še vedno mislim, da znam dobro igrati, a je resnica drugačna: nimam pravega odriva in prožnosti ter gležnji hitro popustijo. Naučil sem se, da grem na igrišče v supergah ter z glasbenim predvajalnikom v ušesih in mečem eno uro na koš. To pa naredim kar dvakrat ali trikrat na teden.

Story: Ali imate dekle? Kako sploh lahko uskladite zasebno življenje s tem, da ste vsakih nekaj dni v drugem mestu?

Sem samski, punca, ki bo prišla, pa bo morala biti, predvsem zaradi tega, kar ste sami omenili, precej potrpežljiva in morala mi bo zelo zaupati. Bomo videli, kdaj bo to.

Story: Kaj najbolj pogrešate, kadar potujete? Verjetno mamino kuhinjo? Slovite namreč kot velik sladokusec.

Ja, to, mislim, je ob pogledu name očitno. (smeh) Ja, seveda pogrešam mamino kuhinjo in na sploh slovensko hrano. Že naše sestavine so toliko boljše od ameriških, kjer je hrana precej porazna. Pogrešam domače, prijatelje, Slovenijo oziroma vsaj Ljubljano, kjer sem doma.

Story: Znate tudi sami kuhati?

Ja, nekatere jedi skuham že precej dobro.

Story: Ali mislite, da boste kdaj prestari za vrtenje glasbe?

Vsakdo v nekem trenutku postane prestar za vrtenje glasbe. To je tisti trenutek, ko začneš vrteti glasbo le še za denar in ni več ljubezni. Upam, da se to meni ne bo zgodilo še tako kmalu.

Story: Kje je publika najboljša? Oziroma kje se vam je zdelo, da je bil res najboljši žur? Ali je vsak po svoje nekaj posebnega?

Vsak žur je nekaj posebnega, in kjerkoli nastopam, je zelo dobro, tako da bi res težko izbral le eno ali dve zabavi.

Napisala Sandra Bratuša, foto: Story press

Novo na Metroplay: Alya o trenutkih, ki so jo izoblikovali, odraščanju in ljubezni do mnogih stvari v življenju