Uroš Zorman: Končno bo čas za družino!

Vir: Story
20. 6. 2009

Rokometaš Uroš Zorman se po treh letih igranja za mogočni Ciudad Real, s katerim je osvojil dva naslova evropskih prvakov, vrača v domovino, natančneje na parket Celjanov.

Devetindvajsetletni Ljubljančan, policist po izobrazbi, se dve leti pred iztekom pogodbe s Španci vrača v slovenski klub, natančneje v Celje Pivovarno Laško, torej tja, od koder je poleti 2006 odšel na Pirenejski polotok. Naj spomnimo: prvi razlog za odhod iz Celja je bila krepka finančna ponudba tujcev, drugi pa trenja z nekaterimi možmi v vodstvu domačega kluba.

Španski dres je pred tem odhodom nosil enkrat. Iz Prul, s katerimi je osvojil naslov državnih prvakov, je v sezoni 2003/04 odšel v Ademar Leon, kjer je vztrajal pol leta, nato pa so ga v svoje vrste poklicali Celjani. V zadnjih sedmih letih se je torej selil takole: Španija-Celje-Španija-Celje.

Glavnega razloga za zadnjo, zdajšnjo vrnitev, ne želi deliti z mediji; pove le, da je na tej življenjski točki pretehtal stvari in se odločil za družino. Očeta, mamo, sestro? Ne, ženo in sina, s katerima bodo zdaj končno lahko zaživeli tako, kot si družinica zasluži. Skupaj. Stanovali bodo v Celju, prej pa so bili raztreščeni malo tu in malo tam.

Ker se dve leti mlajša Katja in tri leta star Maks nista preselila k njemu, so se obiskovali, ko je bil v Španiji sam, pa si je prosti čas zapolnil predvsem z gledanjem filmov in druženjem s soigralci. Kako, prosim? Res še nisem povedala, kje se je vse to dogajalo? V Ciudad Realu, ki je v jugozahodnem delu španske pokrajine Kastilja - Manča, znane kot območje z največjo gostoto vetrnih elektrarn na svetu, predvsem pa znane po tistem, ki se je neuspešno boril z mlini na veter. Tako je, don Kihotu ali, po domače, veleumnem plemiču iz Manče. Te Manče.

Pri tem, da bi še bolj izpopolnil znanje španskega jezika, je Uroša ovirala predvsem družba. V času, ki ga je preživljal zunaj dvorane in garderobe, se je namreč družil predvsem z balkanskim delom ekipe. Bilo jih je pet (med njimi tudi Aleš Pajovič, ki skupaj z njim kot okrepitev prihaja v Celje, op. p.), govorili pa so ‘po naše’.

V nasprotju s španskimi in skandinavskimi kolegi je imela Uroševa klapa navado ‘kofetkati’. To je bilo videti tako, da so se - ker so imeli treninge popoldne - dopoldne obvezno dobivali v istem lokalu ter ob časopisu in klepetu dočakali čas kosila. To je Špancem tuje. ‘’Oni pridejo za šank, tam na hitro spijejo kavo in gredo.’’

Ko žena in sin nista bila z njim, si je po kosilu obvezno privoščil počitek, sledili so trening, zvečer kakšen dober film (pravi, da ima prek tisoč devedejev!) in nato spanje. Zjutraj pa - ponovi vajo, vse od začetka. Ob sredah in sobotah je bil po navadi na poti na tekme, ki so pri tako vrhunskem rokometu, kot ga igra evropska elita, sila naporne. Zaradi napora, rutine, oddaljenosti od bližnjih, tujega okolja in še česa mu je bilo včasih zelo težko, tudi hudo. Ko se je spopadal s tovrstnimi občutki, je dojel, zakaj toliko ljudi kloni pod pritiski in zapade v odvisnost. Ali od alkohola ali od česa drugega.

‘’Ugotoviš, da pravzaprav sploh ne potrebujejo veliko za ta prestop. En večer greš ven in naročiš viski, drugi večer dva, tretji večer … Potem pa kar na lepem pride večer, ko ne moreš več brez.’’ Da ne bo pomote: pri njemu niti slučajno ni bilo tako hudo. Ni se zapijal, ni pohajkoval, tisto, kar smo želeli povedati, je, da se je večkrat boril z občutkom osamljenosti.

V prvi vrsti je seveda pogrešal Katjo in Maksa, močno pogrešal pa je tudi starše in sestro. ‘’Ko si doma, se ti zdi ta odnos samoumeven, ko greš za dalj časa v tujino, pa spoznaš, kako zelo jih pogrešaš.’’

To jim je večkrat tudi napisal v SMS-sporočilih, kar je bilo za domače, ki so bili vajeni tistega Uroša, ki je skoraj vedno, ko se je ponudila priložnost za bolj konkreten pogovor, ušel z izgovorom, da mora iti, da gre, da se mu mudi, prijetno presenečenje.

‘’Ko ‘špilajo’ doma, vsi sanjajo o tujini, ko si enkrat tam, pa spoznaš, da ni vse tako ‘fajn’, kot si mislil. Nič ne rečem, tujina je bila zame lepa in super izkušnja, veliko mi je dala, ampak za tujino moraš biti, kako naj rečem … Jaz imam srečo, da sem malo zaj… karakter in sem lahko zdržal vse te stvari.’’

Zaj…v kakšnem smislu? ‘’V smislu, da sem težek karakter. Da se nikomur ne pustim.’’

S Ciudadom je osvojil dve evropski lovoriki (2008 in 2009), krstno pa s Celjem (2004), skupno torej tri, ‘’kar pomeni, da sem na klubski ravni osvojil vse, kar se je osvojiti dalo’’.

S tako bogatim izkupičkom zdaj prihaja v domače vrste, preden je s Štajerci podpisal dvoletno pogodbo, pa si je - čisto po njegovo - izboril, kar je menil, da mu pripada. ‘’Ves svet se vrti okoli denarja ... Seveda hočem čim več zase … In tudi zdaj, ko sem šel nazaj, sem hotel čim več iztržiti. Ni sicer tako, kot je bilo v Španiji, ampak na koncu smo vsi zadovoljni.’’

Vodstvo kluba se je v tem času, odkar je bil on v tujini, zamenjalo, stari dolg so mu poplačali, čas je zacelil rane. Zdaj s pivovarji začenja novo zgodbo, v upanju, da ljudem čim prej z rezultati dokaže, da se motijo, če mislijo, da je domov prišel počivat in dobro zaslužit.

Pogajanja s Pivovarji: Rekel jim je, da sam ne bo prišel

Rokometaš, ki ga je njegov bodoči trener Tone Tiselj označil za najboljšega slovenskega srednjega zunanjega igralca, je predstavnikom kluba Celje Pivovarna Laško že takoj na začetku, ko so ga klicali, povedal, da sam ne misli priti.

‘’Ker kako se že reče: ena lastovka še ne prinese pomladi. Rekel sem jim, da lahko pridem, a da sam nimam kaj.’’ Ker je konec sezone tudi njegovemu soigralcu pri Ciudad Realu Pajoviču potekla pogodba, sta sklenila, da se bosta v Celje vrnila oba, skupaj. In res sta se!

Maja Susman

Nova Story že v prodaji

Story