Trenutkov, ki bi jih družina rokometaša Uroša Zormana lahko brezskrbno preživela v družbi drug drugega, res ni veliko. Z dnevnimi načrti, ki vključujejo tako Poljsko kot Slovenijo - in da ne pozabimo Njivic poleti - lahko rečemo, da so družina 'na poti'.
V njihovem poletnem domovanju, v mobilni hišici na Krku, pa smo jih tokrat, sicer z nekoliko bolj sproščenim tempom, obiskali tudi mi.
Story: Ujeli smo vas med dopustom, kar je verjetno eno od redkih obdobij, ko se kot družinica lahko ves mesec prepustite brezdelju. Kako preživljate te počitniške dni?
Uroš: Glede na to, da je sezona zelo naporna in da nam potovanja med Slovenijo in Poljsko vzamejo veliko časa, tu so potem še treningi in obveznosti otrok, nam takšen dopust pomeni ogromno. Prav zato ga poskusimo vedno maksimalno izkoristiti, čeprav imajo tudi tukaj otroci že pravo malo druščino in so veliko naokoli. Nam pa tudi tukaj vseeno ostajajo tisti pravi zajtrki, ko se vsi skupaj zberemo za mizo in lepo začnemo dan. Ko pa čez dan pride družinica skupaj, se gremo kakšno družabno igro in si tako malce popestrimo te počitniške dni.
Story: Kaj pa, ko pridejo kakšni prijatelji vaših otrok, se jim zdi imenitno, da ste Uroš Zorman? Vas o tem kaj sprašujejo?
Uroš: Glede na to, da tukaj dopustujemo že šesto leto, smo kar stalna družba. Fantje se med seboj bolj ali manj že poznajo, vsake toliko sicer pride kakšen nov, ni pa noben prav posebej očaran samo zaradi tega. Včasih kdo pogleda z debelimi očmi, ampak mi se vseeno trudimo vedno ohraniti čisto običajen odnos, in takšna je bila od nekdaj tudi vzgoja naših otrok. Nikoli se nismo obnašali, kot da bi bili kaj več od koga drugega.
Story: Potem se otroci ne hvalijo z vašimi uspehi?
Uroš: V resnici tega ne bi maral preveč. Mislim, da je prav, da imajo otroci običajno vzgojo, čeprav imamo morda precej drugačen življenjski slog. Sinova sta seveda ponosna na moje dosežke, ampak nanje gledata iz malce drugačne perspektive kot kdo drug. Vedno zagovarjam, da se moramo obnašati običajno, nič vzvišeno, zvezdniško ... Tudi jaz sem bil tako vzgojen in želel bi si, da si to delim z otroki. Poleg tega pa vsi vemo, kako je: da danes si, jutri te morda več ni.
Story: Kaj pa na plaži? Vas veliko ljudi prepozna, kaj vpraša, pokomentira?
Uroš: Njivice so se kar precej spremenile, odkar smo prvič prišli sem. Imamo pa še vedno svoj krog ljudi, predvsem staršev otrok, ki se družijo z našimi. Ostali se pa seveda obrnejo in pogledajo, vendar je vse zelo diskretno. Ne počutim se nadlegovano. Čas, ko smo tu, vedno uživamo brez obremenitev.
Story: Teh počitnic potem ne bi zamenjali za nič na svetu?
Uroš: Ne, res ne. (smeh) Njivice so super za otroke, ves čas so v pogonu, kar naju s soprogo zelo veseli. Pa tudi vsako leto nas razveseli kaj novega in res je vsako leto boljše.
Story: Proste urice pa potem z otroki kdaj preživite tudi na ribarjenju?
Uroš: Sinova kar pogosto. Z družbo v kampu se kar radi podajo lovit lignje ali ribe. Jaz sicer nisem strokovnjak na tem področju, se jim pa rad pridružim. Čeprav ne znam, se rad potrudim, ker vidim, kakšno veselje jima to prinese. Čeprav ulov na koncu ni ravno hvale vreden, je pomembno le druženje s sinovi.
Story: To so prve počitnice za vašo malo Ulo. Kako jih doživlja?
Uroš: Zelo dobro. Zdaj je sicer vseeno malce bolj dinamično, ker imamo dva skoraj samostojna otroka, ki se sama že kar precej znajdeta, zdaj pa je v družino prišla nova igračka. (smeh) Moram povedati in trikrat potrkati, da je Ula zelo pridna in da jo tudi fanta zelo občudujeta, in imamo se super. Seveda pride kakšna noč, ki je malce bolj naporna od druge, ampak ko se ti otrok nasmeje, pozabiš na vse. Tako smo si želeli in tako je. Otroci so pa tako ali tako naš največji zaklad.
Story: Pa sta kdaj rekla, ko je bila vaša žena Katja noseča, da bi si raje želeli bratca?
Uroš: Mislim, da sta bila bolj za sestrico, tako kot mi vsi. Dva fanta že imamo in mislim, da smo vsi kar malce čakali, da v družinico pride še ena deklica. Smo pa še vedno moški v večini in imamo prevlado nad stvarmi, tako da ni bojazni. (smeh) Kot sem rekel, vsi smo si želeli punčko in smo se v tem smislu razveselili, je pa na koncu tako ali tako precej vseeno, kaj je, samo da je zdravo.
Story: Zasledila sem, da ste prav fantje Uli izbrali ime. Kako, da ste se v takšni večini odločili prav za to ime?
V resnici ne vem. (smeh) Ko je bil na poti Jakob, smo izbirali imena tudi za punčko in Ula nam je bilo všeč že takrat. Saj veste, ko ti pride nekaj v uho, je to to. Na koncu ni bilo treba ravno veliko izbirati.
Story: Pa je zdaj, ko so trije, kaj bolj pestro?
Uroš: Seveda. Eden hoče levo, drugi desno, Ula gor in dol ... (smeh) Ampak ker smo si tega želeli, smo bili na to pripravljeni. Mislim, da ti otroci nikoli ne smejo biti breme, in ko je tako, pač narediš, kar je treba. Naša družina je zelo srečna družina in Ula je brez dvoma vanjo prinesla še več veselja. Je pestro, ampak ko grejo otroci zadovoljni spat, je tudi tvoje zadovoljstvo ogromno.
Story: Pa potem, ko so otroci v posteljah, ali si z ženo privoščita kakšen klepet na terasi, kakšen kozarec vina?
Uroš: Ko grejo otroci spat, gremo vsi spat. (smeh) Dan s tremi otroki je le naporen, in ko zaspijo, se navadno tudi midva uleževa in zaspiva. Včasih sicer pogledava kakšno serijo ali film, ampak se oči po kakšnih desetih minutah rade že kar same zaprejo. (smeh) Ponoči je z Ulo le še treba kdaj vstati ... Je pa res, da ko gremo zvečer vsi skupaj na večerjo, ne gledamo toliko na uro. Morda smo v tem smislu moderni starši, ampak radi uživamo skupaj.
Story: Vama je od marca, ko sta na svetu pozdravila Ulo, z ženo že uspelo iti za kakšen večer ven?
Uroš: Ja, to sva že naredila. Šla sva na neko poroko. Sicer pa si kakšnih vikendov zase, kot sva si jih privoščila prej, še nisva. Bova pa brez dvoma kmalu kam šla tudi sama.
Story: Kaj pa si potem navadno privoščita? Kino, večerjo?
Uroš: Včasih sva za vikende največkrat obiskala Primorsko, šla na masaže, v savno ... Navadno sva si to privoščila enkrat na leto.
Story: Kaj pa je bila najbolj romantična stvar, ki ste jo kdaj pripravili za ženo?
Uroš: Zdaj ste me pa našli. (smeh)
Story: Maks in Jakob sta zdaj verjetno v polni akciji. Kako si kot fantje popestrite druženje? S kakšnim športom?
Uroš: Glede na to, da v našem vsakdanjiku ni veliko prostega časa, izkoristimo vsak prost trenutek za druženje. Od januarja, ko je bila žena v Sloveniji, sem bil sam s fanti na Poljskem, in moram reči, da smo se imeli kar fino. Ves čas smo bili skupaj in mislim, da smo se v tem obdobju kar precej povezali. Zdaj, ko smo vsi prosti na morju, pa poleg ribarjenja radi pogledamo še kakšno tekmo, radi se malce potapljamo. Ampak sta že tako velika, da imata svoj krog prijateljev.
Story: Kaj pa rokomet?
Uroš: Seveda, tudi. Oba trenirata rokomet, nogomet, plavanje ... Z mano se hočeta pomeriti v vseh stvareh in radi kaj potekmujemo med seboj. Saj veste, kako je. Otrok hoče vedno premagati očeta, ampak jaz se jima ne pustim in imamo kar pestre tekme. (smeh) Pri nas je vse, od krega do jeze, trme in veselja ... vsega!
Story: Ko ste sami, brez mamice - je kaj bolj veselo? Jima kaj več pustite?
Uroš: Doma imamo kar lepo disciplino in morda sta, ko je žena doma, še malce bolj razigrana, ker jima ona malce več pusti kot jaz. Sicer pa sta tudi sama po sebi kar precej razigrana in že tako malce smotana, ker jima že takrat, ko pazita, vse leti iz rok. (smeh) Pri nas je vedno pestro!
Story: No, kaj pa je vam, kot očetu najlepše?
Uroš: To je brez dvoma objem, cartanje. To imam najraje.
Story: Čeprav ste po 18 letih zaključili kariero v slovenski izbrani vrsti, rokometno pot nadaljujete na Poljskem. Kako sicer poteka vaš tempo?
Uroš: Če sem čisto pošten, smo razpeti med Slovenijo, Poljsko in Njivicami. Vedno se rad pohecam, da smo kot cigani, da stalno prelagamo torbe in da stalno tovorimo vse povsod. Kovčkov je pri nas toliko, da niti ne govorim. Večino časa sicer preživimo na Poljskem, ker sezona traja 10 mesecev. Ko pridemo domov, smo mesec dni tu, v počitniški hišici, ostalo pa naokoli. Je naporno, ampak ta šport mi je dal resnično veliko.
Story: Zasledila sem, da otroka obiskujeta poljsko šolo in po izpitih delata slovensko.
Uroš: Imamo to srečo, da imata fanta tudi v Sloveniji svoj razred. Ko prideta domov, delata stvari po izpitih. En del poleti, drugi del pozimi. Imata sošolce, in tudi če bi se karkoli zgodilo, da bi se sredi sezone vrnili domov, imata svoj razred, v katerem lahko nadaljujeta šolanje.
Story: S poljščino pa nikoli nista imela težav?
Uroš: Glede na to, da smo tam že šest let in da sta tja prišla kot otroka, Jakob kot dojenček, ni nobenega problema. Saj veste, da so otroci kot gobe. Vse hitro povlečejo vase.
Story: Prihodnje leto se čisto zares vrnete domov, kajne? Kakšni so vaši načrti, ko se dokončno preselite nazaj v Slovenijo?
Uroš: Nimam nekih velikih načrtov, ker je vse moje življenje povezano z rokometom. Pa tudi moji prihodnji načrti so povezani z njim. Prvi cilj je brez dvoma ta, da bom več časa z družino.
Kaja Milanič
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču
