Urša Alič (Špas teater): Vodja gledališča mora biti multipraktik!

Urša Alič (Špas teater): Vodja gledališča mora biti multipraktik! (foto: Goran Antley) Goran Antley
Vir: Story
20. 1. 2018

Urša Alič že 20 let vodi Špas teater. V intervjuju nam je zaupala svoje spomine, doživetja in anekdote, ki se jih je v vseh teh letih nabralo zelo veliko.

Od težkih začetkov do današnjih časov, ko velja za eno od najbolj znanih gledaliških hiš, še posebej v komediji.

Story: Kako se vodja gledališča počuti, ko se zave, da je minilo že 20 let od odprtja Špas teatra?

Predvsem zanimivo! (smeh) Po eni strani imam občutek, da je minilo le nekaj let od prve predstave, ko pa razmišljam o tem, kaj vse smo že naredili, česa vse smo se lotili in kako smo eksperimentirali s popularizacijo komedije, imam občutek, da smo tu že dvakrat toliko! Sama sem človek idej in ustvarjanja, vedno rada in predvsem gledam naprej. Najraje se poigravam s pristopom 'kaj pa, če ...'. Veste, kakšne stvari so že nastale s tem izhodiščem. Dvajset let ni malo! Ogromno lepih in zabavnih stvari smo ustvarili, najlepše je, ker smo nasmejali že več kot dva milijona ljudi. Za nami je res plodnih 20 let in kako se ob tem počutim? Še vedno nabita z ustvarjalnostjo in idejami. To je zato, ker v Špas teater resda vložim neverjetno veliko energije, ampak ogromno je tudi prejmem nazaj.

Story: Je stresno ali lepo biti vodja?

Joj. Če bi vedeli, kakšno je moje življenje. Zelo je lépo. In lepó stresno. (smeh) Vodja gledališča mora biti več oseb v eni. Multipraktik. Na eni strani ureja postavitev novih predstav, ponovitve preteklih, usklajevanje nastopajočih in gostovanj ter prevozov, potem so tu odločitve glede vsega drugega. Kakovostna komedija, kot jo ponujamo gledalcem v Špas teatru, je v svojem razredu najvišje kakovosti. To je komedija, ki zahteva vrhunska besedila, sceno, kostume, rekvizite in tehnično podporo. Izbira odličnih igralk in igralcev, ki so priljubljeni tudi pri občinstvu, ter pravega režiserja je seveda ključna za vsako predstavo. In s tem sem pokrila šele gledališki del, ki ga vodja pokriva. Tu so še organizacija, izvedba, kadri, odnosi z mediji, družbena omrežja, marketing, komunikacija, prodaja in še enkrat prodaja ... Vodja gledališča pač mora biti povsod vpleten. In ko vodiš tako kompleksen organizem, si v resnici ponosen na vsak še tako majhen dosežek ali prispevek k sreči ljudi. Menim, da je biti vodja res zahtevno, vendar izpolnjujoče.

Story: Kako so potekale priprave na praznovanje? Ste zadovoljni z izvedbo?

Priprave na 20. obletnico so potekale praktično vse od zaključka prejšnje sezone. Izvedba pa je presegla vsa pričakovanja, kot ste lahko prebrali. (smeh) Poletje sem namenila temeljitemu razmisleku in načrtovanju ter koordinaciji prihajajočih dogodkov. Začeli smo s pozdravom sezoni, nato pa v oktobru izpeljali veliko 20-dnevno odštevanje, kjer smo razveseljevali občinstvo - namenili smo jim več kot 1000 nagrad in neprecenljivih presenečenj, od VIP-vabil do ogleda teatra, večerje z igralci, slikanja z igralci v zaodrju, skritih sporočil in še in še ... Točno po 20 letih smo uprizorili še kultni Dan norosti, našo prvo komedijo, ki smo jo okronali z veliko zabavo v Mengšu. Igralci so bili odlični, ljudje v dvorani so glasno ploskali in vzklikali, Mengeška godba nam je točno po 20 letih glasno zaigrala Vse najboljše, Rok'n'Band pa zaigral Dan ljubezni, vsi igralke in igralci so peli na odru ... Natanko tako kot pred 20 leti! Vse je plesalo in norelo in sem si rekla, presneto, Urša, pravi dan norosti je. Kaj vse se rodi iz sanj ...

Story: Kako se spominjate začetkov Špasa? Je bilo težko? Kako je sploh prišlo do ideje?

Začetki Špasa so bili zanesenjaški. Imela sem idejo o gledališču, ki bo razveseljevalo ljudi. Takrat sem bila še zelo mlada, imela sem 28 let. Ampak veste, še vedno si želim isto. Zametki te želje so verjetno v moji domači gledališki podlagi, saj je naša družina vedno živela tesno povezana s teatrom, nato pa sem kot pionirska generacija končala še šolanje za organizatorja kulturnega življenja. Ta smer in naziv sta mi zelo všeč, ker je popularizacija gledališča poslanstvo, ki ga zasledujem od začetkov pa vse do danes. Ime Špas teater pa je nastalo med druženjem z Mirjam Korbar in Majo Aduša Vidmar - pravzaprav sta mi ga oni predlagali, jaz sem ga z navdušenjem potrdila, ker je povedalo vse o teatru, o katerem sem takrat razmišljala in sanjala. Potem je prišla naša prva predstava Dan norosti - zanjo sva z mami pisali vstopnice, reklame in plakate še na roko! Prvo predstavo smo razprodali in po njej še na tisoče drugih. In vsakič je ta pot precej zahtevna. Ampak tudi zelo lepa.

Story: Zakaj ste si za lokacijo Špasa izbrali ravno Mengeš?

Včasih imajo prste vmes višje sile, vam rečem. Moja družina je doma iz Mengša, in ker je bilo očitno tako namenjeno, je bil KD Mengeš ravno ob pravem času pripravljen na dogovor o sodelovanju. Že 20 let smo tu, uspešno sodelujemo in upam si reči, da je Mengeš po naši zaslugi obiskalo precej več ljudi pa tudi novinarjev, fotoaparatov, kamer in znanih osebnosti, kot bi ga sicer. Mengeš je naš dom, gostujemo pa že v več kot 130 krajih po Sloveniji.

Story: Imate morda kakšno anekdoto ali dogodek, ki bi ga delili z našimi bralci?

Katero vam povem, tisto, ko nam je zmanjkalo elektrike, pa je bilo še vedno veliko smeha v dvorani, tisto, kolikokrat sem že slišala na drugi strani telefona koga reči: 'Kaj, a danes sem jaz na odru?' ali pa tisto, ko se pelješ v miru na predstavo in ti poči guma, potem pa vsi zrejo v igralce in pozabijo pomagati. Vsega je že bilo, od tega, da se igralci niso mogli nehati smejati, ker se nekdo od občinstva ni mogel nehati smejati, ali pa Rado Mulej, ki rad nagaja izza odra, ali pa ... teh anekdot imam za celo knjigo. Morda pa jo enkrat le napišem.

Story: Katere prelomnice so bile najpomembnejše v delovanju?

Prelomnic je bilo kar nekaj. Najprej so tu prelomnice glede mene same. Bolj ko sem delala nove in nove predstave, bolj sem se spreminjala in zorela ... Želela nekaj novega, nekaj več. Moje ideje so postajale drugačne in tudi takšne, da so me včasih imeli za predrzno. Ampak iz teh idej je nastal petinpolurni gledališki maraton, napolnili smo Kongresni in Prešernov trg, večkrat tudi Halo Tivoli z več tisoč sedeži, dobili viktorja za posebne dosežke, z dobrodelnimi predstavami pa smo zbrali tudi pol milijona evrov za ljudi, ki si gledališča ne morejo privoščiti in ki so pomoči najbolj potrebni. Prelomnice pridejo zaradi več vzrokov ... Tudi s strani gospodarstva - ko je k nam začela prihajati gospodarska kriza, smo na odru denimo že predstavili stand up uspešnice 5moških.com, 5žensk.com in 5moških&žensk.com. Odprli smo nova vrata in preživeli. Ali pa bom raje rekla, še bolj oživeli. Na vsako dobro odločitev in trud soustvarjalcev sem posebej ponosna - vse ima svoj prispevek, ko se enkrat zazreš nazaj.

Kaj vse se rodi iz sanj

Story: Ste na kakšne predstave še posebej ponosni oziroma katere bi izpostavili?

To je pa težko vprašanje. Vsaka predstava - in do zdaj smo jih ustvarili že 38 - je knjiga zase. Na vse sem navezana. So pa med njimi zagotovo take, ki smo jih ustvarjali v posebnih razmerah; bodisi so prebijale led, bile velik hit, bodisi smo jih igrali na nenavadnih mestih ali v razmerah. Kot bi vprašali mamo, kateri otrok je najljubši.

Story: Kako je videti vaš delovnik?

Delam vsak dan, že polnih 20 let. (smeh) Ampak delo zame ni samo neki trud. Ko ustvarjam, si sočasno tudi polnim baterije. Sicer sem človek, ki zelo potrebuje svoj mir. Tako lahko najbolj plodno in zbrano razmišljam. Zato sem se pred leti tudi preselila v odmaknjeno hišo na hribu in tam živim zelo elementarno. Razpeta med idejami, računalnikom in organizacijo. S svojim zelo nadarjenim sinom Žigo. On se vse bolj vpleta v moje delo, mi pomaga, prevzema odgovornost in daje svoj pogled in ideje na razvoj Špas teatra. V zadnjih sem se izpilila v tem, kako lahko učinkovito komuniciram prek največ dveh kanalov, telefona in e-pošte, ter uredim vse potrebno, da organizacija teče. Tako mi je lažje. Nekateri me sicer poskušajo včasih priklicati ven iz mojega 'štaba', ampak ... pridem le redko v dolino.

Story: Je težko nagovoriti igralce za nastop?

(smeh) Kakor koga in kakor kdaj. To ni odvisno samo od igralca ali mene - tukaj so še drugi dejavniki, na primer, ali igralka ali igralec že kje nastopa oziroma igra, pa kakšne so razmere oziroma trenutno razmerje med ponudbo in povpraševanjem na področju zabave in šovov. Slovenija je tako majhna, da so svetovi gledališča, televizije in javnega nastopanja zelo prepleteni. Vsi se poznamo. Pri kastingu igralcev izbiram predvsem po intuiciji in tem, da se igralcu 'čevlji' lika, ki ga naj bi igral, čim bolj prilegajo tudi po karakterju. Moram priznati, da res dobro zadenem, imam neki poseben dar za to. Včasih pa moram izvesti tudi nekaj posebnih prepričevalnih manevrov, da dobim tistega ali tisto, ki ga/jo želim. Ko začutim, da je nekdo pravi, mu/ji ni pomoči. (smeh) Ampak ... potem jim tudi ni žal. V Špasu res kakovostno delamo in z igralci odlično sodelujemo.

Story: Katere gledališke igralce bi izpostavili in so po vašem okusu?

Ne gre za moj okus, gre za to, kako se oni sami, njihovo znanje, izkušnje, osebnost, starost prilegajo nekemu liku. Zame je odličen igralec tisti, ki na odru deluje naravno, ki zna vzpostaviti vez z občinstvom, ki okoli sebe veje neko otipljivo energijo, je skratka karizmatičen, samozavesten in zato prepričljiv. Je pa ravno spekter igralcev tisti, ki pričara gledališču tisto nekaj, kar tako spominja na naša življenja v realnosti. Eden od večjih užitkov je izbirati igralsko zasedbo in spremljati čarovnijo, ki se potem dogaja med njimi in na odru. Neprecenljivo!

Story: Vam Špas teater vzame ves čas ali ga ostane še kaj za vas? Kaj počnete takrat?

Špas teater je moje življenje. To sem jaz, v neki institucionalni obliki. Prostega časa kot takega sploh ne pogrešam, sem pa presrečna, če se kdaj znajdem v 'časovnem žepu', ko mi ni treba ničesar postoriti, nikogar poklicati, nikomur pisati, nič organizirati ... in takrat se spravim na zelo majhen prostor razmišljati o novih norih idejah. To je moj svet! Ideje so vseh vrst, če vas zanima, (smeh) ampak največ jih je res povezanih s Špasom. Živim zelo preprosto: doma, v moji prelepi vasici, ali pa v ljubi Kranjski Gori, kjer si res vzamem čas zase in drage prijatelje.

Story: Kako si predstavljate Špas teater čez 20 let?

Vidim smeh, ker je v moji viziji Špas teatra vedno smeh. Pa super moderno dvorano z vsemi tehničnimi pomagali, ki znajo podpreti čarobnost gledališke igre. Želim si, da bi delali še več domače produkcije in najboljše, svetovno znane gledališke uspešnice tuje produkcije. Želim si širine v programu komedij, vendar je moj prvi pogoj kakovost. V Sloveniji imamo veliko talentiranih ljudi, šolanih igralk in igralcev in tudi tistih, ki so rojeni za oder - želim delati z vsemi, ki imajo znanje, željo in strast. Ni variante, da ne bomo potem ustvarili česa noro zabavnega, novega, odštekanega, šli tja, kamor še nihče ni stopil ... Ja, tako vidim Špas čez 20 let. Aja, nekaj sem pozabila: čez 20 let bom zagotovo imela šefa in upam, da bo prisluhnil moji viziji in željam. (smeh)

Besedilo: Tomo Ravbar // Fotografije: Goran Antley, Bor Dobrin, arhiv Špas teater

Story

Brali ste prispevek, ki je povzet po članku iz revije

Story2/2018

Naročite se na revijo Story:

04 511 64 44 izpolnite spletno naročilnico

Ne spreglejte, revija je lahko tudi lepo darilo.
Podarite naročnino svojim najbližjim.


Priporočamo

Nova Story že v prodaji

Story 2/2018

Story 2/2018, od 04. 01. 2018