To je zgodba o Urši Drofenik, o njeni psički Moni ter o njunih skupnih trenutkih v prelepih kotičkih Slovenije. S fotografijami, ki jih objavljata na družabnih omrežjih, sta tenkočutno pritegnili pozornost slovenske javnosti.
Urša, ste krajinska arhitekta, ki svoj prosti čas rada preživi v naravi s psičko Mono. Je bilo od nekdaj tako?
Od nekdaj sem rada v stiku z živalmi in naravo. Ko še nisem imela svojega psa, sem sprehajala sosedove, pri desetih letih pa se mi je uresničila dolgoletna želja, ko so mi starši le dovolili imeti čisto svojo pasjo pošast po imenu Šema. Bila je družinski član kar celih 16 let.
Kaj pa krajinska arhitektura?
Od otroštva sem verjela v to, da bom veterinarka. V četrtem letniku sem vseeno, bolj iz firbca kot ne, šla pogledat, kaj sploh je krajinska arhitektura in se pozneje tudi odločila, da bom kot prvo izbiro napisala ta študij. Vse skupaj je bilo videti kot pravljica ... Tako so za mano prekrasen študij, uživanje v naravi, živalce pa mi tako ali tako v vsakem primeru delajo družbo. (smeh)
Pa zdaj sicer svojo 'dnevno' službo opravljate prav s tega področja?
Ne. Žal je takrat nastopila kriza in za nas nekako ni ravno veliko prostora na trgu. Zato sem svojo srečo s službo našla čisto v drugem 'fohu'. Trenutno sem zaposlena v danskem podjetju Danfoss, ki se ukvarja s precej bolj tehničnimi stvarmi, kot sem si mislila, da jih bom opravljala. Sem del ekipe, ki skrbi za inovacije, vodimo proces od ideje vse do nastanka novega produkta. V prostem času pa še vedno ohranjam stik s krajinsko arhitekturo.
Verjetno tudi s tem, ko se s psičko Mono potepate po prelepih okoliških krajih. Kateri konec Slovenije pa vas je najbolj presenetil?
Najraje me zanese v dolino Soče. Je pa vse odvisno od letnega časa, saj sem pozimi rada bližje morja ali pa visoko v gorah, nad meglo v snegu.
Sicer pa ste svojo psičko Mono posvojili iz zavetišča, ko je imela dva meseca, kajne?
Mono sem dobila za rojstni dan od takratnega fanta in prijateljev. V letu in pol sem namreč ostala brez treh pesjanov, ki so mi v zadnjih letih delali družbo, in praznina, ki je nastala, je bila res grozna. Tako so mi prijatelji malce olajšali delo pri izbiri naslednjega psa ... Vsi namreč vemo, da to ni ravno najlažja odločitev.
Zdaj je Mona že naredila tudi svoj prvi izpit za psa reševalca ... Všeč mi je bila vaša izjava, ki ste jo nekoč izrekli: 'Mona se je včasih bala ljudi, zdaj išče pogrešane ljudi.'
Ko po izkušnjah z border collieji dobiš v roke psa tipa bull, se ti življenje vsekakor postavi na glavo. Z njo sem bila prenežna. Še danes me vrti okoli prsta, vendar sva po dobrih treh letih dela prišli tako daleč, da ji lahko zaupam. Mona je vsekakor dokaz, da se z vztrajnostjo daleč pride. Ko smo jo dobili, se je namreč bala vsega. Ljudi, psov... in še danes ne mara, da jo božajo tuji ljudje. Ko je v igri hrana, pa se tudi ona sprosti in pride bližje. (smeh)
Jeseni ste opravili prvi izpit za reševalnega psa. Kakšne so bile priprave?
Igramo se. (smeh) Šolanje reševalnega psa poteka z igro, psu mora biti iskanje zabava, za nagrado pa dobi pravo nagrado. Mona v obliki hrane, nekateri kužki pa bodo zadovoljni tudi z žogico. (smeh)
Sicer pa pridno trenirata v Enoti reševalnih psov ŠKD Krim, kajne?
Res je. Hodiva na treninge, na usposabljanja ... Ko pa se uvrstiva v območno enoto, se bo spremenilo to, da bova dobili pager. Ko bo zazvonilo, bova morali iti v pravo akcijo. Učenje reševalnega psa se v resnici nikoli ne konča.
Torej morate biti verjetno tudi sami dobro pripravljeni?
Dobra fizična pripravljenost je bonus. (smeh) Zame je gibanje način življenja, tako da s tem nimam težav. Hribi, kolo, tek ... in če se le da, je Mona zraven in tako ubijem dve muhi na en mah.
Vodi tudi delavnice fotografiranja
- Urša že dalj časa svoje trenutke z Mono rada ujame s fotografskim aparatom. "Pravijo, da imam oko za lepe stvari, sama pa pravim, da samo vidim, kar vidim. Mobilna fotografija sicer težko nadomesti kakovosten zrcalnorefleksni fotoaparat," nam je povedala Urša, ki ima uspešen profil na Instagramu, kjer jo ljudje vse pogosteje sprašujejo tudi za namige o dobri fotografiji. "Verjamem, da ni vse v tehniki fotografiranja in aplikacijah, ki jih uporabljamo, mislim, da je trik v skritih kotičkih," nam je povedala Urša, ki organizira tudi različne delavnice, na katerih ljudem pomaga na poti do lepih fotografij.