Urša Menart (režiserka): "Obravnavajo nas kot otroke"

Urša Menart (foto: Zeljko_Stevanic) Zeljko_Stevanic
Vir: Jana
20. 4. 2019

Urša Menart je prva režiserka, ki je na Festivalu slovenskega filma lani prejela vesno za najboljši film Ne bom več luzerka.

Prvi celovečerec 34-letne režiserke in scenaristke Urše Menart Ne bom več luzerka v ospredje postavlja težave, ki pestijo njeno generacijo. Spremljamo lahko 29-letno protagonistko Špelo, ki z diplomo iz umetnostne zgodovine poskuša najti delo v Ljubljani in svoje mesto v svetu, vendar kljub želji po osamosvojitvi pristane na kavču svojih staršev.

V filmu zajamete praktično vse problematike mladih izobraženih družboslovcev: torej ne gre za to, da ne želijo delati, ampak jim okoliščine enostavno ne omogočajo, da bi do 30. leta zaživeli tako, kot so njihovi starši.Verjetno je preteklo že nekaj časa, odkar ste napisali scenarij – bi lahko rekli, da je šlo v tem času kaj na bolje?

Morda se je za nekaj odstotkov ta situacija izboljšala, vendar vzroki za to, zakaj se to dogaja, ostajajo isti in so še prisotni. Vzrok ni samo v gospodarski krizi, ampak v celotni trenutni ureditvi in sistemu vrednot, po katerem je največ vredno to, da za delodajalca žrtvuješ vse, da je socialna varnost neka čisto nepomembna stvar in da bi se mladi morali prvih deset let svoje kariere dokazovati, pri tem pa ničesar pričakovati v zameno. Delali naj bi za najnižji možni dohodek ali pa celo brez njega, le za reference. Vse to se še vedno dogaja, čeprav se je morda finančna situacija manjšega odstotka ljudi malo izboljšala.

Lepo pokažete tudi zaskrbljenost mame, za katero pa se zdi, da nalaga še dodaten pritisk in občutek brezupnosti na protagonistko. Družba, tudi mediji, so bili od pojava recesije črnogledi do prihodnosti naše/vaše generacije, za katero pravijo, da je sploh ni. Bi rekli, da to še poslabša situacijo oziroma upanje mladih?

Zdi se mi, da generacije, ki so prišle za nami, bolj realistično gledajo na situacijo, medtem ko smo mi vseeno odrasli ob spodbudi staršev, da če bomo študirali nekaj, kar nas zanima, bo to super. Tako da ne vem, ali to kaj poslabša ali ne, mislim pa, da to prispeva k nekemu splošnemu samoironičnemu odnosu do sebe in do sveta, da imajo nizka pričakovanja in se ne jemljejo preveč resno.

To se opazi tudi v filmu, saj je že v samem naslovu izpostavljena beseda 'luzerka', v dialogu pa je uporabljen izraz 'sposobna propalica'. Torej jih družba ne jemlje resno, poleg tega pa tudi sami sebe ne jemljejo resno, je bilo to mišljeno z naslovom?

To je v resnici stvar samopercepcije. Zdi se mi, da imamo velikokrat občutek, da če se bomo resno vzeli, se nam bodo posmehovali in da bo to izpadlo kot 'kaj pa mislimo, da smo'. Tako da ja, odgovor je ja. (smeh)

Kaj pa pri drugih smereh, ki niso umetniške/družboslovne, imate kaj stika s tem?

Zdi se mi, da ne glede na poklic ali izobrazbo moje generacije starejše generacije ne jemljejo resno. To se odraža tudi v samopodobi ljudi in tem, kako se ljudje predstavljamo v javnosti, drugim ali v družbi. Velikokrat lahko slišimo od starejše generacije 'ja, vi milenijci', kot da smo otroci, ampak nismo več. Eni smo stari že čez 30 let in smo ljudje s službami, ki delajo, ustvarjajo, prispevajo k tej družbi. Saj so tudi kakšni njihovi zdravniki milenijci. Zdi se mi, da imajo do nas bolj pokroviteljski odnos, ker je naša generacija odrasla v tako specifičnih razmerah, da jo še vedno na nek način obravnava kot otroke.

V filmu je kar nekaj smešnih trenutkov, ki nežno razbremenijo nabrano težo krize, v kateri se je znašla protagonistka. Ste kakšne replike črpali iz svojih pogovorov s prijatelji v svojem življenju?

Ja. (smeh) Nekaj replik je takih, ki sem jih izgovorila ali pa slišala, da jih je nekdo izgovoril v resničnem življenju. Recimo: “Saj nekaj je pa tudi na tem, da ostaneš doma pa zajebeš svoj potencial do konca. ” Ta stavek, ki ga v filmu izreče Matic Lukšič, je direkten citat enega od mojih kolegov. Kakšne stvari smo tudi z igralci skupaj predelali ali pa so dodali kaj svojega v dialog.

Povedali ste že, da ljudi v Ljubljani pogosto daje klavstrofobija in da je tako majhna, da se zdi, da bi lahko drugje naredili več iz sebe. In medtem ko vse njene prijateljice odhajajo, se Špela še vedno trudi najti upanje in smisel življenja v Ljubljani. Zakaj vi vztrajate tukaj?

Zaradi ljudi, verjetno. In ker se mi vseeno zdi, da ima ta majhnost poleg slabosti tudi svoje prednosti. Morda tudi zato, ker sem bila na neki točki že preveč vpeta v ta prostor, da bi šla drugam. Malo pa zaradi istih razlogov kot protagonistka – to je en manjši avtobiografski trenutek v filmu, saj se mi zdi, da če bi odšla, bi priznala poraz. Morda je tudi malo trme tukaj.

So tudi vaši prijatelji odšli v tujino kot pri Špeli?

Ja. Drugače ni zares avtobiografski film, ampak tukaj pa je malo. Ko sem začela pisati scenarij, sem imela večino prijateljev in prijateljic v tujini. Nekateri so se do zdaj že vrnili, ampak večina pa ne. To se mi tudi zdi ena značilnost naše generacije, da smo včasih prek Skypa in interneta celo bolj povezani z ljudmi na drugem koncu sveta kot pa z ljudmi, ki so fizično okoli nas.

Špela se po pomoč ne zateka k moškim in tudi, ko dobi priložnost, da jo moški 'reši', je ne izkoristi. V dokumentarcu Kaj pa Mojca? ste raziskovali vlogo žensk v slovenskem filmu, kmalu bo pet let od njegovega izida. Opažate kakšne izboljšave glede ženskih vlog v slovenskih filmih?

Ja, gre na bolje. Morda je tudi kdo od kolegov videl ta film in ga je spodbudil k razmišljanju, ko je pisal svoj naslednji scenarij. (smeh) Mogoče tudi ne. Se pa nasploh veliko o tem govori in stvari se spreminjajo, ne samo v slovenskih filmih. Povod za moje razmišljanje o nastanku filma Kaj pa Mojca? so bili tuji filmi, ki so mi zaradi klišejskih podob šli na živce, zato sem začela razmišljati, kako je s tem pri nas. Ugotovila sem, da ni nič drugače kot drugje po svetu, morda celo malo bolje.

Deluje, kot da fantje v filmu manj zaskrbljeno pristopajo do same situacije kot Špela, ki pa se hkrati sooča z ugotovitvijo, da je vloga 'pridne punce' ne bo pripeljala daleč. Je morda tudi to prispevalo k odločitvi, da izberete žensko za protagonistko?

Ja, tudi. Ne vem, ali je to zato, ker velja, da ženske prej odrastemo, ali zato, ker smo že vzgojene tako, da nas hitreje začnejo obremenjevati z idejami o družini in podobnim, ampak sem opazila, da se pri ženskah, ki se znajdejo v takšni situaciji, pojavi veliko več sramu in obremenjevanja, veliko bolj krčevito se želijo premakniti naprej. Moški znajo biti ravno v tem obdobju okoli 30. leta bolj pasivni in neobremenjeni s tem, da so nekje obtičali.

Film sicer šele prihaja na redni spored, pa vendar – ste do zdaj opazili kakšne večje razlike pri reakcijah gledalcev glede na njihovo starost?

Do zdaj mi je bilo zanimivo to, da je bila generaciji mojih staršev obravnavana situacija na nek način odkritje, ki jih je prizadelo, film se jih je drugače dotaknil. Zdelo se mi je, da jim ga je bilo težje gledati, ker jim je deloval kot neko ogledalo, v katero prej niso zares pogledali. Generacija, ki vidi v filmu sebe, se teh stvari zaveda, zato film vzame kot nek zabavni portret: manj jih prizadene, bolj se smejijo, bolj se sprostijo.

Kako pa je bilo igralki Evi Jesenovec plavati v Ljubljanici?

Joj! Med snemanjem je zelo deževalo in vsak dan smo v centru gledali, kdaj bodo spustili zapornice, da se voda zniža, umiri in zbistri. Bila je nagravžna rjava deroča voda, ampak čez čas se je gladina le spustila. Ko smo začeli snemati, je bila Eva zelo pripravljena in niti za sekundo ni oklevala, zaradi česar jo zelo spoštujem. Ji pa ni bilo prijetno, ne. (smeh) 

Besedilo: Patricija Fašalek // Fotografije: Željko Stevanić